Jedro

Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu (prvi odstavek 137. člena ZPP). S tem se šteje, kot da je pisanje zakonito vročeno stranki sami. Stranka lahko kadarkoli prekliče pooblastilo, vendar mora preklic naznaniti sodišču bodisi pisno ali ustno na zapisnik. Za nasprotno stranko preklic velja šele od trenutka, ko se ji naznani.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v plači za čas od 9. 9. 1999 do 15. 11. 1999, zavrglo pa je tožbo glede razporeditve tožnika iz delovnega mesta svetovalca generalnega direktorja na delovno mesto vodje projektov. Sodišče je ugotovilo, da je bil dokončen sklep o razporeditvi vročen odvetnici tožnika in glede na datum vročitve je bila tožba vložena prepozno. Tožnik je pooblastilo odvetnici sicer ustno preklical, vendar ne on ne odvetnica o tem nista obvestila tožene stranke. Kasnejša vročitev dokončnega sklepa tudi osebno tožniku na pravočasnost tožbe ni mogla vplivati. Tožniku je bila do 9. 9. 1999 obračunana plača po delovnem mestu pomočnika generalnega direktorja. Dne 10. 9. 1999 je bil izdana odločba o določitvi plače na delovnem mestu vodje projektov in zoper to odločbo se tožnik ni pritožil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je bila razporeditev tožnika posledica spremembe organizacije tožene stranke, plača na novem delovnem mestu pa nižja kot na prejšnjem. Sodišče ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 42. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Uradni list RS št. 83/97), po kateri delavcu po 55. letu starosti v takem primeru pripada enaka plača, kot jo je prejemal na delovnem mestu pred razporeditvijo. Tožnik je bil na delovno mesto svetovalca direktorja razporejen ob razrešitvi z mesta generalnega direktorja po sporazumu (s toženo stranko), s katerim so mu bile tudi v bodoče zagotovljene enake pravice kot jih je imel pred razrešitvijo z mesta generalnega direktorja. Glede vročitve in pravočasnosti vložitve tožbe vztraja pri stališču, da je Pravilnik tožene stranke določil drugače kot zakon in sicer tako, da se sklepi vročajo delavcu. Glede na to, kdaj je bil sklep o razporeditvi vročen njemu, je tožba vložena pravočasno.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ne pove za katere oziroma kakšne kršitve naj bi šlo in tega iz revizijskih navedb niti smiselno ni mogoče ugotoviti. Kolikor se tožnik ne strinja z dokazno oceno sodišča pa gre za nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Tožnik je uveljavljal dva, med seboj povezana zahtevka. Zahteval je razveljavitev dokončnega sklepa o razporeditvi na drugo delovno mesto, in za čas, ko naj bi bil nezakonito razporejen pa do prenehanja delovnega razmerja, plačilo razlike v plači do plače, ki bi jo prejemal za prejšnje delovno mesto.

Bistvene dejanske okoliščine, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, so naslednje: Tožnik je bil razporejen na delovno mesto vodja projektov s sklepom predsednika uprave z datumom april 1999. Ugovor tožnika je Komisija za pritožbe zavrnila s sklepom, sprejetim 26.5.1999. Dokončen sklep je bil takratni pooblaščenki tožnika vročen 2. 6. 1999, tožniku osebno pa 8. 9. 1999. O preklicu pooblastila tožena stranka ni bila obveščena. Tožbo je vložil tožnik sam dne 23.9.1999. Na podlagi dokončne odločbe o razporeditvi je tožena stranka dne 10. 9. 1999 izdala odločbo o "razporeditvi tožnika na dela in naloge in o ugotovitvi OD". Odločba je bila tožniku vročena 22. 9. 1999 in se zoper njo ni pritožil oziroma vložil zahteve za varstvo pravic.

Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane in tudi prvostopne sodbe o pravilnosti vročitve sklepa o razporeditvi ter posledično z ugotovitvijo, da je bila tožba v tem delu vložena prepozno. Res je v Pravilniku o delovnih razmerjih določba (prvi odstavek 63. člena), da mora biti sklep, s katerim se odloči o njegovi pravici, obveznosti in odgovornosti, vročen delavcu. Tako obveznost je predpisoval tudi zakon (drugi odstavek 23. člena ZTPDR). Glede načina vročanja pa se tudi pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred delovnimi sodišči. V skladu s 14. členom ZDSS to pomeni določbe ZDSS in ZPP, glede načina vročanja in pooblastil predvsem ZPP.

Kadar ima stranka pooblaščenca, se vročajo pisanja njemu (prvi odstavek 137. člena ZPP). S tem se šteje, kot da je pisanje zakonito vročeno stranki sami. V obravnavani zadevi to pomeni, da je bil tožniku dokončen sklep o razporeditvi vročen z dnem vročitve njegovi pooblaščenki - torej 2. 6. 1999. Kakršnokoli naknadno vročanje istega sklepa še komu drugemu (na primer tožniku osebno, njegovemu novemu pooblaščencu) ne more vplivati na pravilnost in zakonitost prve pravilne vročitve. Zlasti pa ne more pomeniti podaljševanje roka za vložitev tožbe oziroma dajanje novega roka.

Po določbi prvega odstavka 99. člena ZPP lahko stranka kadarkoli prekliče pooblastilo. Vendar se mora preklic naznaniti sodišču bodisi pisno ali ustno na zapisnik in velja za nasprotno stranko šele od trenutka, ko se ji naznani (drugi in tretji odstavek 99. člena ZPP). To v obravnavani zadevi pomeni, da bi se tožnik lahko skliceval na preklic pooblastila in zaradi tega na nepravilnost vročitve le, če bi preklic pooblastila (pravočasno) sporočil toženi stranki. Ker po ugotovitvah sodišča tega do vročitve dokončnega sklepa odvetnici ni storil (ne sam ne njegova pooblaščenka), je tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je sklep vročila tožnikovi pooblaščenki. Glede na datum vročitve, pa je bila tožba, vložena po izteku zakonsko določenega roka (prvi odstavek 83. člena ZTPDR). Zato jo je sodišče pravilno zavrglo kot prepozno.

Glede denarnega zahtevka pa je treba upoštevati dve odločilni okoliščini. Sklep o razporeditvi na delovno mesto vodje projektov je dokončen in pravnomočen, tudi zato, ker je tožnik zamudil rok za sodno varstvo. Zoper odločbo o določitvi osebnega dohodka (plače) se tožnik ni pritožil, zato je tudi ta odločitev postala dokončna (in pravnomočna). Ker v tem postopku ni bilo sporno, da bi tožena stranka tožniku obračunavala plačo drugače, kot je bilo določeno v navedenih odločbah, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi dejansko delal kaj drugega, ni nobene pravne podlage za njegov zahtevek za plačilo razlike do plače, ki bi jo prejel glede na prejšnje delovno mesto.

Pri tem se tožnik neutemeljeno oziroma prepozno sklicuje na določbe kolektivne pogodbe in sporazum z dne 3. 5. 1996. Take ugovore bi moral uveljavljati v zahtevi za varstvo pravic zoper odločbo o določitvi plače. Ker tega ni storil, je odločitev o plači dokončna in pravnomočna in kot taka v tem postopku veže tudi sodišče. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in sta izpodbijana sodba in sklep materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Navedbe tožene stranke v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, zato je revizijsko sodišče odločilo, da krije stroške zanj tožena stranka sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).