Jedro

Zmotno je stališče v zahtevi, da so zoper obdolženca pridobljeni dokazi pri hišnih preiskavah nezakoniti zgolj zato, ker odredba o prvi hišni preiskavi ni bila vročena njemu in ni bil navzoč pri njej: odredba za prvo hišno preiskavo je bila izročena S. zato, ker se je nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku opravljalo proti njemu, toda hišna preiskava je bila opravljena zakonito in tudi dokazi, ki obremenjujejo obdolženca R.A. so bili pridobljeni na zakoniti način. Razen tega je bila pri preiskavi navzoča tudi oseba, ki je takrat stanovanje uporabljala.

Sodišče mora ugotoviti, ali so konkretna kazniva dejanja - glede katerih obstaja realna nevarnost, da bi jih obdolženec, če bi bil na prostosti, ponavljal - po svoji naravi in teži takšna, da se z njimi ogroža varnost ljudi in če je ta varnost ogrožena, ali je odreditev pripora sorazmeren ukrep.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženega R.A. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni sklepi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 19.7.1998, Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 21.7.1998 in Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.7.1998 razveljavijo ter se zadeva vrne v novo odločitev Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

S sklepoma sodišč prve stopnje, ki sta navedena v uvodu te sodbe, je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani na predlog okrožne državne tožilke zoper R.A., ki je bil priveden in zaslišan pri dežurnem preiskovalnem sodniku zaradi kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, odredil pripor zaradi ponovitvene nevarnosti iz razloga po 2. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Okrajno sodišče v Ljubljani pa je po vložitvi obtožnega predloga na predlog državne tožilke pripor podaljšalo iz istega pripornega razloga. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov zoper ta sklepa zavrnilo kot neutemeljeni in sta sklepa torej pravnomočna.

Zoper pravnomočna sklepa o odreditvi in podaljšanju pripora so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Navajajo, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, ker sum temelji na prepovedanih dokazih, pridobljenih z nezakonitima hišnima preiskavama, na uradnem zaznamku o dodatnem razgovoru policistov s S.Š., kar ni dokaz in na nedoločni povezavi obdolženca s H.S., ki je tudi obtožen, da je nameraval ilegalno spraviti čez državno mejo pet Irancev. Osumljen je kaznivih dejanj, za kateri odreditev pripora zagovornike močno preseneča, smiselno torej zaradi domnevne nezakonitosti. Zahteva citira razloge sodbe Vrhovnega sodišča z dne 8.6.1998, da mora sklep o odreditvi pripora navajati jasno izražene, konkretne in specifične okoliščine, iz katerih izhaja realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil določeno, specifično kaznivo dejanje, izpodbijani sklepi pa takih okoliščin ne navajajo, razen da je obdolženec še v drugem kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ, s čimer pa ni dopustno utemeljevati ponovitvene nevarnosti v tem kazenskem postopku. Sklepi tudi ne navajajo okoliščin in utemeljitve, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti mnenja, da ni utemeljena, ker je v sklepih ustrezno obrazložena utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji in so izčrpno navedene okoliščine, ki nedvomno kažejo na obstoj ponovitvene nevarnosti.

Zahteva zagovornikov za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev tega zakona pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Po določbah 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP v povezavi z določbami 1. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme odrediti pripor zoper tistega, za katerega je utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje zoper javni red in mir, za katero se sme izreči kazen zapora dveh let, posebne okoliščine pa opravičujejo bojazen, da bo obdolženec to kaznivo dejanje ponovil in je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

V zahtevi za varstvo zakonitosti se uveljavlja tudi zmotna ugotovitev dejanskega stanja glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, česar se po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ne more uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom. Ker pa se v zahtevi obstoj utemeljenega suma izpodbija tudi s trditvijo, da so bile opravljene nezakonite hišne preiskave in so zato dokazi, pridobljeni z njimi, prepovedani - torej, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevo preizkusilo in ocenilo, da ni utemeljena. Hišni preiskavi stanovanja dne 15.7. ob 15.35 in 17.7.1998 ob 13.15 uri sta bili opravljeni v skladu z določbami 215. člena ZKP: obe hišni preiskavi sta bili opravljeni na podlagi pisnih odredb preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Ljubljani (list. št. 35 in 125), iz zapisnikov o hišnih preiskavah (list. št. 67 in 127) pa izhaja, da sta bili ti odredbi pred začetkom preiskave izročeni prva H.S. kot lastniku, druga pa osumljenemu R.A. kot uporabniku tega stanovanja. Pri preiskavah sta bili navzoči po dve priči, poleg njih pa pri prvi tudi T.H., s katero osumljenec živi v zunajzakonski skupnosti in tudi uporablja to stanovanje, zapisnik o drugi hišni preiskavi pa je osumljenec podpisal, da je bil navzoč in ni imel pripomb na potek hišne preiskave.

Zmotno je stališče v zahtevi, da so zoper obdolženca pridobljeni dokazi pri hišnih preiskavah nezakoniti zgolj zato, ker odredba o prvi hišni preiskavi ni bila vročena njemu in ni bil navzoč pri njej: odredba za prvo hišno preiskavo je bila izročena S. zato, ker se je nujno preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku opravljalo proti njemu, toda hišna preiskava je bila opravljena zakonito in tudi dokazi, ki obremenjujejo obdolženca R.A., so bili pridobljeni na zakonit način. Razen tega je bila pri preiskavi navzoča tudi oseba, ki je takrat stanovanje uporabljala. Sodišča so zato lahko utemeljila sum, da je R.A. storil očitani mu kaznivi dejanji tudi z dokazi, ki so bili pridobljeni pri hišnih preiskavah.

Tudi vsebina uradnega zaznamka policije o informativnem razgovoru se lahko uporabi za utemeljitev suma o kaznivem dejanju, ker ne gre za dokaz, ki ga je treba izločiti po 3. odstavku 83. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti nima prav, da pripor ne bi smel biti odrejen. R.A. je osumljen storitve kaznivih dejanj prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ, ki sta obe uvrščeni v 29. poglavje KZ o kaznivih dejanjih zoper javni red in mir in je zanje predpisana kazen do treh let zapora, torej so podani zakonski pogoji za pripor iz 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP.

Zahteva tudi nepravilno trdi, da izpodbijani sklepi ne navajajo konkretnih okoliščin, iz katerih izhaja ponovitvena nevarnost. Sklep o odreditvi pripora je utemeljil ponovitveno nevarnost z vsebino zaseženih listin (z imeni tujcev, podatki o krajevnih relacijah, o zneskih tujih valut, seznamom oseb v prehodnem domu za tujce v L., skice mejnega prehoda R.d. z zarisanim krajem prehoda meje zunaj mejnega prehoda), s posedovanjem treh mobitelov in UKV zvezo s frekvenco, ki dokazujejo, da je bil osumljeni "dobro organiziran" za organiziranje prepovedanih prehodov čez državno mejo. Izpodbijani sklepi so ponovitveno nevarnost vsaj glede kaznivega dejanja po 2. odstavku 311. člena KZ pravilno oprli tudi na okoliščino, da je obdolženec še v enem kazenskem postopku zaradi takega kaznivega dejanja. Vloženi obtožni predlog seveda ne pomeni, da je ugotovljeno, da je to kaznivo dejanje storil, obstaja pa utemeljen sum, da ga je. Takšna stopnja verjetnosti pa zadošča tudi za utemeljitev pripornega razloga. Enake okoliščine in dokaze za ponovitveno nevarnost navaja tudi sklep o podaljšanju pripora. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da oba sklepa izpolnjujeta formalne in vsebinske pogoje za pripor zaradi realne ponovitvene nevarnosti, ki so predpisani v 2. točki 1. odstavka 432. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti pa ima prav, da izpodbijani sklepi sploh nimajo razlogov o tem, iz katerih okoliščin in razlogov je pripor neogibno potreben za varnost ljudi v smislu 20. člena Ustave. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da določba 2. točke 1. odstavka 432. člena ZKP ni v skladu z Ustavo (Uradni list RS, št. 25/96), za odreditev pripora po tej zakonski določbi ne zadošča zgolj ugotovitev sodišča, da obstaja realna nevarnost, da bi obdolženec kazniva dejanja ponavljal, temveč mora sodišče na podlagi konkretnih objektivnih in subjektivnih okoliščin primera ugotoviti, ali je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna zaradi varnosti drugih. Sodišče torej mora ugotoviti, ali so konkretna kazniva dejanja - glede katerih obstaja realna nevarnost, da bi jih obdolženec, če bi bil na prostosti, ponavljal - po svoji naravi in teži takšna, da se z njimi ogroža varnost ljudi in če je ta varnost drugih ogrožena, ali je odreditev pripora sorazmeren ukrep.

Izpodbijani sklepi sodišča prve in druge stopnje pa o teh bistvenih okoliščinah ne vsebujejo nobenih razlogov - z izjemo navedbe v sklepu opr.št., da je sodišče prve stopnje upoštevalo načelo sorazmernosti, čeprav kaj takega iz sklepa sodišča prve stopnje opr.št. sploh ne izhaja. Podana je tedaj bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijane sklepe sodišča prve in druge stopnje razveljavilo.

O predlogu okrožne državne tožilke za odreditev pripora bo torej treba ponovno odločiti na sodišču prve stopnje, to je na Okrajnem sodišču v Ljubljani, pred katerim je vložen obtožni predlog.