Jedro

Po določilu 132. člena ZD preide pokojnikova zapuščina s trenutkom njegove smrti po samem zakonu na njegove dediče. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Dedič zato postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini.

Ravnanje nekdanjih dedičev, ki so za izjavo odpovedi dedovanju potrebovali skoraj dve leti, je bilo neskrbno. Kar se tiče stopnje krivde, jim je mogoče očitati najmanj malomarnost, ki je pogojevala nastanek nesmotrnih stroškov tako njim kot tudi tožeči stranki. Sankcija za njihovo nesmotrno pravdanje pa je dvojna: sami so dolžni kriti svoje stroške pravdanja, hkrati pa morajo povrniti tudi stroške nasprotni stranki oziroma tožnici.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da so A. P., M.D. in J.P. dolžni povrniti tožeči stranki poleg že prisojenih stroškov postopka v znesku 410,81 EUR še 2.378,65 EUR (skupaj 2.789,46 EUR), v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba A. P., M. D. ter J. P. zavrneta kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog dedičev prvotno tožene stranke za povrnitev stroškov postopka in hkrati odločilo, da so oni tisti, ki so dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 410,81 EUR.

Proti takšni odločitvi tožeča stranka in dediči vlagajo pravočasni pritožbi.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da dedičem naloži v plačilo stroške postopka v skupnem znesku 6.203,36 EUR. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da zahteva za povrnitev pravdnih stroškov ni utemeljena za čas od njihovega vstopa v pravdo 24.8.2006 do vključno naroka 22.1.2008, češ da teh stroškov ne bi bilo mogoče pripisati njihovi krivdi. Takšen zaključek je v nasprotju z zaključkom v sklepu o zavrnitvi stroškovne zahteve dedičev. Dediči so se spustili v nesmotrno pravdanje s tožečo stranko, kasneje pa podali odpoved dedovanju. Sami so povzročili nastanek nesmotrnih stroškov, katerim bi se lahko izognili. Če bi se dediči dedovanju odpovedali takoj, bi tožeča stranka tožbo že tedaj uperila zoper Republiko Slovenijo. Ne more biti dvoma, da so dediči že ob smrti zapustnice prvotne toženke vedeli, da njeni dolgovi presegajo zapuščino, ki je znašala le 367,09 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbo 1. odstavka 156. člena ZPP. Meni, da ji poleg že priznanih stroškov v znesku 410,81 EUR pripadajo še stroški v višini 5.792,55 EUR.

Dediči v svoji pritožbi uveljavljajo pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevo tožeče stranke na povrnitev stroškov postopka, njim pa jih v celoti prizna. Navajajo, da je tožeča stranka uspela z zahtevkom proti Republiki Sloveniji in v skladu z uspehom pridobila pravico do povračila stroškov postopka. Dejansko in pravno nepravilno je od prvotnih dedičev zahtevati, da tožeči plačajo nadaljnje stroške. Navajajo, da so svojo odločitev o odpovedi dediščini sprejeli po tem, ko je pristojno sodišče v Radovljici razpisalo zapuščinsko obravnavo. Že ob pozivu za vstop v pravdo so opozarjali, da dedovanje po pokojni V. P. še ni razrešeno, tožeča stranka pa je kljub temu vztrajala s tožbo proti vsem dedičem. Prav tako sodišče postopka ni prekinilo za čas do zaključka zapuščinskega postopka, čeprav so tožene stranke to sodišču predlagale. Sodišče je postopek nadaljevalo kljub temu, da obstaja možnost, da tožene stranke ne sprejmejo dediščine. Toženim v tem postopku ni mogoče očitati nobene krivde, zaradi nobenega ravnanja toženih strank tožeči stranki niso nastali dodatni stroški. V pravdanje so bili prisiljeni na podlagi sklepa sodišča. Noben predpis ne določa, da bi morali dediči nemudoma obvestiti sodišče o odpovedi dedovanja. Upravičeni so do povračila stroškov pravde, ki jo je tožeča stranka forsirala kljub temu, da sklep o dedovanju še ni bil izdan. Sodišče prve stopnje je nepravilno odmerilo stroške tožeče stranke, saj pri tem ni upoštevalo njenega dejanskega uspeha v pravdi.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo dedičev predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki ga omenjena pritožba izpodbija.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba nekdanjih dedičev pa ni utemeljena.

Po določilu 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) preide pokojnikova zapuščina s trenutkom njegove smrti po samem zakonu na njegove dediče. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Dedič zato postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Ker je tako, ni nobenega razloga, da bi pravdno sodišče čakalo na izid zapuščinskega postopka in pred tem prekinilo pravdni postopek, kot to očita pritožba nekdanjih dedičev. Ti so torej vstopili v procesni položaj pokojne V. P. z njeno smrtjo 17.3.2006. V tem času so opravljali procesna dejanja in se šele 23.1.2008 odpovedali dedovanju po omenjeni zapustnici, kar so pravdnemu sodišču sporočili 4.3.2008. V navedenem obdobju so aktivno sodelovali v postopku in celo predlagali izvedbo posameznih dokazov. Po njihovi odpovedi dediščini je zapuščina prešla v državno lastnino (9. člen ZD), zato je sodišče postopek nadaljevalo z Republiko Slovenijo. V določbah 12. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki vsebuje tako procesne kot tudi materialnopravne določbe, ki se tičejo stroškov postopka, ni podlage za utemeljenost zahtevka nekdanjih dedičev na povrnitev stroškov od tožeče stranke. Ne more se sklicevati ne na načelo uspeha v pravdi ne na krivdno načelo. Nasprotno pa se lahko na slednje načelo sklicuje tožeča stranka, ko nekdanjim dedičem očita nesmotrno skoraj dveletno pravdanje. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo navedenemu stališču tožeče stranke. Ravnanje nekdanjih dedičev, ki so za izjavo odpovedi dedovanju potrebovali skoraj dve leti, je bilo neskrbno. Kar se tiče stopnje krivde jim je mogoče očitati najmanj malomarnost, ki je pogojevala nastanek nesmotrnih stroškov tako njim kot tudi tožeči stranki. Sankcija za njihovo nesmotrno pravdanje pa je dvojna: sami so dolžni kriti svoje stroške pravdanja, hkrati pa morajo povrniti tudi stroške nasprotni stranki oziroma tožnici. Po določilu 1. odstavka 156. člena ZPP mora namreč stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Tudi če nekdanjim dedičem ne bi bilo mogoče očitati krivde, pa v vsakem primeru nastanek teh stroškov izvira iz njihove sfere. Nikakor namreč ni mogoče trditi, da bi te stroške neutemeljeno povzročila tožeča stranka. Takšen zaključek je v skladu s omenjenim pravilom, da je rizike naključja dolžan nositi tisti, ki se mu je primeril (casus sentit domino).

Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi stroškovnega zahtevka nekdanjih dedičev. Hkrati pa je napačna v tistem delu, ko zaključuje, da stroškov tožeče stranke v obdobju do sporočila o odpovedi dediščine ni mogoče pripisati krivdi nekdanjih dedičev. Takšno stališče drži glede naroka z dne 24.8.2006, ki je bil, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, preložen, ker tožeča stranka na narok ni prinesla listinske dokumentacije v zadostnem številu izvodov. Tožnica tudi neutemeljeno zahteva povrnitev stroška pripravljalne vloge z dne 24.11.2006, saj te vloge ni mogoče šteti za potrebno (1. odstavek 155. člena ZPP). Utemeljeno pa tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov pripravljalnih vlog z dne 31.8.2006 ter 7.12.2007 ter narokov z dne 31.3.2007, 22.1.2008 ter naroka z dne 4.3.2008 (stroški v zvezi s tem narokom so tožeči stranki že prisojeni z izpodbijanim sklepom), strošek odsotnosti iz pisarne v času narokov ter kilometrino. Tožeči stranki pa pripadajo tudi stroški pristopa izvedenke na narok dne 4.3.2008, saj so njeno zaslišanje predlagali toženci na naroku z dne 22.1.2008 in je bil prav zaradi tega njihovega dokaznega predloga omenjeni narok tudi preložen. Stroške zastopanja je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife in ob upoštevanju 20 % DDV v znesku 2.159,14 EUR. Temu znesku je potrebno prišteti še strošek kilometrine za dva naroka v znesku 124,70 EUR ter omenjeni strošek izvedenkinega pristopa na narok v znesku 94,81 EUR oziroma skupaj 2.378,65 EUR.

Glede na navedeno je bilo treba v skladu z 3. odstavkom 365. člena ZPP delno ugoditi pritožbi tožeče stranke in spremeniti izpodbijani sklep tako, da se nekdanjim dedičem naloži v plačilo poleg že naloženega zneska 410,81 EUR še znesek 2.378,65 EUR. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba nekdanjih dedičev zavrneta kot neutemeljeni in potrdi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku uspela z manj kot polovico še terjanih stroškov, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP). Nekdanji dediči pa svojih stroškov pritožbenega postopka niso priglasili.