Jedro

Starši otroka morajo biti pred izdajo odločbe, s katero se odloči o predlogu za opustitev cepljenja, seznanjeni s strokovnim mnenjem komisije, ki je po svoji naravi izvedensko mnenje. O ugotovitvah komisije, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, pa se imajo starši pred izdajo odločbe tudi pravico izreči.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za zdravje št. 181-73/2009/5 z dne 3. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR povečane za 20 % DDV v 15. dneh brez obresti, po preteku navedenega paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

3. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se cepljenje A.A. proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B ne opusti ter odločilo, s katerimi cepivi se opravi cepljenje. V obrazložitvi povzema predlog tožnikov za opustitev cepljenja njunega sina. V njem se sklicujejo na močne reakcije po cepljenju. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da sta bila predlog in zdravstvena dokumentacija posredovana komisiji za cepljenje (v nadaljevanju: komisija), da posreduje strokovno mnenje o obstoju morebitnih razlogov za opustitev cepljenja. Ta je v svojem strokovnem mnenju navedla, da starša-tožnika odklanjata cepljenje zaradi reakcije na predhodna cepljenja in na alergije, ki se se sinu pojavile v zadnjih treh letih. Komisija na podlagi pregleda zdravstvene dokumentacije ni našla razlogov za opustitev cepljenja proti v izreku navedenim nalezljivim boleznim, ki bi predstavljale v drugem odstavku 22.a člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) navedene razloge za opustitev cepljenja proti boleznim navedenim v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

Tožniki se s tako odločitvijo ne strinjajo. Menijo, da je bilo dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, da je bila izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi zmotne uporabe materialnega prava in da so bile v postopku bistveno kršene določbe postopka, vse to pa je imelo za posledico tudi kršitev ustavnih pravic (22. in 25. člen Ustave RS). Tožena stranka v predmetni zadevi ni upoštevala temeljna načela upravnega postopka, saj je upravni organ ugotovitveni postopek izpeljal pomanjkljivo, povzel je le mnenje komisije, ki pa ga ni mogoče preizkusiti. V podkrepitev svojih trditev navajajo primere iz upravnosodne prakse. Organu očitajo, da ni izvedel nobenih testov, na podlagi katerih bi bilo mogoče izključiti oz. ugotoviti posledico cepljenj pri prvotožeči stranki. Ker so bili tožniki z vsebino mnenja komisije seznanjeni šele z odločbo, je bila opuščena tudi pojasnilna dolžnost iz 20. člena Zakona o pacientovih pravicah. Predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in zahtevajo povračilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodišče zahtevku ugodi in odloči, da se prvotožeči stranki cepljenje proti tam navedenim nalezljivim boleznim opusti. Tožniki predlagajo tudi izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne opravi cepljenje prvotožeče stranke proti tam navedenim nalezljivim boleznim, podrejeno pa zahtevajo, da se do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača tožbene navedbe ter se v izogib nepotrebnemu navajanju dejstev v celoti sklicuje in vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi. V zvezi z tožbenimi navedbami glede kršitve določil Zakona o splošnem upravnem postopku pa navaja, da Zakon o nalezljivih boleznih kot specialni zakon v konkretnem primeru določa specialna postopkovna določila, v katerih enačenje narave strokovnega mnenja komisije za cepljenje z izvedenskim mnenjem po ZUP ni mogoče, zato je seznanjenje in izrekanje stranke z vsebino mnenja komisije za cepljenje brezpredmetno. Tožena stranka pa ne nasprotuje izdaji začasne odredbe za začasno ureditev stanja, s katero bi sodišče odložilo izvršitev izpodbijane odločbe.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. list RS, št. 69/95 in naslednji) v členih 22.a do 22.č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po prvem odstavku 22.b člena pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje komisiji, ki mora preučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oz. dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s straši (drugi odstavek 22.c člena). Po tako opravljenem postopku izdela strokovno mnenje o tem ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (tretji odstavek 22.c člena), na podlagi tega pa upravni organ izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oz. neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.c člena). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne)opustitev obveznega cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člen ZUP (enako stališče je zavzelo v svojem sklepu X Ips 326/2009 z dne 16.9.2010 tudi Vrhovno sodišče RS). Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (prvi odstavek 22.c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidiarno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. list RS, št. 80/99 in nasl.). Načelo zaslišanja strank iz prvega odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V kolikor starši, pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, med drugim s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člen ZUP. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, pa so bili tožniki z mnenjem komisije seznanjeni šele s prejemom izpodbijane odločbe. S tem jim je bilo onemogočeno, da opozorijo na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. Na to tožniki v tožbi tudi izrecno opozarjajo in navajajo, da ima prvotožnik alergije na zdravila (penicilin), dlako živali (morski prašiček), cvetni prah in trave, elektromagnetni smog, umetna barvila, aditivi in sum na alergijo na pike žuželk, zaradi česar ima zato tudi oslabljen imunski sistem, kar se kaže v pogostih obolevanjih, predvsem v zimskem času in v posledici česar mora uživati večje količine antibiotikov. Do vsega tega pa se komisija ni opredelila, zato takega mnenja ni mogoče preizkusiti. Tako, v upravnopravnem smislu, pomanjkljivo strokovno mnenje, pa po presoji sodišča ne more biti zadostna podlaga za izdajo upravne odločbe, v kateri se je organ dolžan opredeliti do vseh relevantnih navedb strank.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06 in 62/2010) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V njem bo morala dati tožnikoma možnost, da se izjavita o vsebini mnenja komisije, obravnavati njune pripombe in zahtevati morebitno dopolnitev mnenja ter šele nato izdati odločbo.

K 2. točki izreka: Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo je po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožečim strankam glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodilo pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. list RS, št. 24/2007). Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR.

K 3. točki izreka: Po določbi 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta oz. začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Glede na to, da je sodišče v tem upravnem sporu tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, odločitev sodišča pa bo postala pravnomočna z vročitvijo sodbe strankam, je bilo treba, upoštevaje določbo 32. člena ZUS-1, zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.