Jedro

Eden od elementov za nastanek odškodninske obveznosti delodajalca je obstoj vzročne zveze med dejanjem, ki naj bi povzročilo določeno pravno priznano škodo in to posledico. Ugotovljeno je bilo, da ni podana vzročna zveza med uporabljenim načinom zdravljenja in tožničinimi težavami, saj se pri zdravljenju s fenolom morebitni stranski učinki pokažejo takoj oziroma najpozneje v prvih nekaj dneh po vbrizgavanju. Zato okoliščina, da so določene posledice takega načina zdravljenja možne, na odločitev v zadevi ne more vplivati, saj konkretno ugotovljene okoliščine pri tožnici možnost nastanka takih posledic v tem primeru izključujejo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva prve tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je proti obema toženima strankama zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 3,300.347 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, saj je ugotovilo, da zdravljenju s fenolom ne gre pripisati tožničinih težav z inkontinenco, da je bila uporabljena ustrezna in primerna metoda zdravljenja, ter da ni bila opuščena pojasnilna dolžnost zdravnikov. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženice zavrnilo, saj je presodilo, da ni podana vzročna zveza med zdravljenjem tožnice z uporabo fenola in njenimi težavami v zvezi z inkontinenco.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uprabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču RS predlaga, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvene kršitve postopka so v tem, da sodišči nista navedli predpisov, na katere sta oprli sodbi, zaradi česar se ju ne da preizkusiti. Sodbi nista zavzeli stališč o povrnitvi škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode, razlogi v sodbah so nejasni in v nasprotju z vsebino listin. Ker so za odškodninsko odgovornost tožencev podani vsi elementi, sta sodišči materialno pravo zmotno uporabili. Tožnica je v postopku predložila dokaze, ki potrjujejo njene navedbe, pa tudi izvedenska mnenja, na katera se je oprlo sodišče, ne izključujejo možnosti, da lahko raztopina fenola povzroči take težave kot so njene. Ta tudi niso potrdila stališča o takojšnjih učinkih fenola in o možnostih, da ima tožnica težave iz drugih razlogov. Zdravnik, ki je opravil blokado s fenolom, je ni poučil o stranskih posledicah tega posega. Iz medicinskih listin tudi ne izhaja, da bi jo o tem poučil lečeči zdravnik. Priglaša stroške.

V odgovoru na revizijo je prva tožena stranka navedla, da naj sodišče prepozno revizijo zavrže, sicer pa zavrne. V sodbah so navedena vsa odločilna dejstva, odločitvi sodišč sta izčrpno obrazloženi, nenavajanje predpisov pa tudi ne predstavlja pomanjkljivosti, zaradi katere se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Zdravljenje se ne šteje za nedopustno ravnanje, poleg tega pa je tožnica v poseg privolila. Iz vseh treh izvedenskih mnenj izhaja, da zdravljenje s fenolom pri tožnici ni povzročilo zatrjevanih težav. Vzroki škode so drugje.

Tožnica je šele po osmih letih začela zatrjevati opustitev pojasnilne dolžnosti, kar pa tudi ne drži. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tožnica je v reviziji uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbama nižjih sodišč očita, da ju zaradi zatrjevanih pomankljivosti ni mogoče preizkusiti.

Pomanjkljivost njunih obrazložitev naj bi se med drugim kazala v tem, da naj ne bi navajali predpisov, na katere sta oprti. Četrti odstavek 324. člena ZPP res nalaga sodišču, da v obrazložitvi sodbe navede predpise, na katere je oprlo sodbo, vendar pa zatrjevana pomanjkljivost ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je namreč sposobna preizkusa, če so v njej, glede na uporabljeno materialno pravo, navedena vsa odločilna dejstva za presojo spora. Sama opustitev navedbe materialnopravne podlage odločanja ne predstavlja takšne kršitve, zaradi katere sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo pravno podlago svoje odločitve, saj je temelj odškodninske odgovornosti presojalo na podlagi določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pritožbeno sodišče pa jo je sprejelo. Zato revizijska navedba v tej smeri ni točna.

Tudi ne drži, da sodišči nista ugotavljali elementov splošnega civilnega delikta. Ugotovljeno je bilo, da ni šlo za neustrezno zdravljenje, ter da ni šlo za opustitev zdravnikove pojasnilne dolžnosti. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da ravnanje prve tožene stranke ni bilo nedopustno, ter da ni podana njena odškodninska odgovornost. Nadalje je bilo ugotovljeno, da ni podana vzročna zveza med uporabljenim načinom zdravljenja in težavami tožnice. Da pa je tožnici škoda, v smislu njenih sedanjih težav sploh nastala, v tem postopku niti ni bilo sporno.

Nadaljnja procesna kršitev naj bi bila v nejasnosti razlogov v sodbah in v njihovem nasprotju z vsebino listin, ki pa ni podrobneje opredeljena. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi obeh sodb dovolj izčrpni in jasni glede dejanske in pravne podlage, ter da sta sodbi zmožni preizkusa. Tožnica tudi ni navedla, za katero neskladje med razlogi sodb in listinami naj bi šlo, zato na tako splošno zatrjevano kršitev ni mogoče podrobneje odgovoriti. Glede na vse navedeno, bistvena kršitev določb postopka v postopku na nižjih stopnjah ni bila zagrešena.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pri preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe se je revizijsko sodišče oprlo na določilo o odgovornosti delodajalca nasproti tretjim, torej na prvi odstavek 170. člena ZOR, ki ureja odškodninsko odgovornost delodajalcev za ravnanje svojih delavcev. Tudi pri tej vrsti odgovornosti za povzročeno škodo velja, da delodajalec odgovarja za tisto škodo, ki jo povzroči njegov delavec, vendar le, če delavec ni ravnal tako, kot je treba. Eden od elementov za nastanek odškodninske obveznosti delodajalca je torej obstoj vzročne zveze med dejanjem, ki naj bi povzročilo določeno pravno priznano škodo, in to posledico. Čeprav je sodišče prve stopnje odgovornost prve tožene stranke za tožničino škodo presojalo na podlagi splošnih načel odškodninske odgovornosti, pa tudi tu velja kot eden od pogojev za povračilo škode, obstoj pravno relevantne vzročne zveze, kar sta nižji sodišči tudi ugotavljali. V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da si je tožnica pri padcu dne 24.8.1986 zlomila trtično kost, zaradi česar je poiskala medicinsko pomoč pri prvotoženi stranki. Ker bolečine niso prenehale, se je pričela zdraviti v protibolečinski ambulanti z blokadami bolečinskih mest. Blokade z analgetiki oziroma drugimi sredstvi niso bile uspešne, zato sta bili dne 22.12. 1986 in 12.1.1987 opravljeni infiltraciji bolečinskega mesta v levem križno trtičnem predelu z mešanico 6% fenola in lokalnega anestetika -ter drugih protibolečinskih sredstev. Sodišče prve stopnje je izvedensko delo zaupalo trem strokovnim institucijam: Univerzitenemu kliničnemu centru v Ljubljani, Medicinski fakulteti v Zagrebu in Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Na podlagi njihovih izvedenskih mnenj je ugotovilo, da zdravljenje s fenolom, sicer lahko privede do stranskih učinkov, vendar se ti pokažejo takoj po vbrizgavanju oziroma najpozneje v prvih nekaj dneh po vbrizgavanju (v 24 do 48 urah). Ker je tožnica težave z inkontinenco omenila šele 5.11.1987, torej skoraj deset mesecev po zdravljenju s fenolom je sodišče sklenilo, da zdravljenju s fenolom ne gre pripisati tožničinih težav z inkontinenco. Ugotovljeno je torej bilo, da ni podana vzročna zveza med prejetima blokadama bolečinskih mest s fenolom in tožničino inkontinenco.

Drži torej, da izvedenska mnenja ne izključujejo možnosti, da zdravljenje s fenolom privede do stranskih učinkov, kar ugovarja tožnica v reviziji. Vendar pa iz navedenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano izhaja, da se morebitne posledice uporabljenega načina zdravljenja manifestirajo v zelo kratkem času, medtem ko je tožnica svoje težave omenila šele deset mesecev po zadnji prejeti blokadi s fenolom. Na podlagi izvedenskih mnenj je bilo tudi ugotovljeno, da bi tožničine težave lahko pripisali več drugim okoliščinam. Tako niso točne revizijske navedbe o tem, da izvedenska mnenja, na katera se je oprlo sodišče, niso potrdila stališča o takojšnjih učinkih fenola in o možnosti, da ima revidentka težave iz drugih razlogov. Na odločitev v zadevi pa okoliščina, da so določene posledice takega načina zdravljenja možne, ne more vplivati, saj konkretno ugotovljene okoliščine pri tožnici možnost nastanka takšnih posledic v tem primeru izključujejo. Ker torej ni podan eden od pogojev za nastanek odškodninske obveznosti prve tožene stranke, je bila odločitev nižjih sodišč tudi materialnopravno pravilna.

Revidentka pa nadalje z opozarjanjem na izvedenska mnenja, ki jih je sama pridobila, ter poudarjanjem stališča dr. V. F., da se lahko učinki pri rabi fenola pokažejo šele po nekaj mesecih, izraža pomisleke v pravilnost ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da njene sedanje težave niso posledica zdravljenja s fenolom. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revizija s temi izvajanji posega v ugotovitev o vzročni zvezi med uporabljenim načinom zdravljenja in nastalimi težavami tožnice. Ker je ugotavljanje vzročne zveze dejansko vprašanje, ga v revizijskem postopku ni dopustno načenjati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revidentka tudi v reviziji vztraja pri stališču, da ni bila poučena o morebitnih stranskih posledicah tega posega. S tem zatrjuje kršitev Zakona o zdravstvenem varstvu (ZZV, Uradni list SRS, št. 1/80, št. 45/82 in št. 42/85), ki v 3. alineji 104. člena določa, da ima bolnik pravico, da izve za diagnozo bolezni in prognozo zdravljenja, če to po mnenju zdravnika, ki ga zdravi, ne bi poslabšalo njegovega zdravja ali zmanjšalo možnosti zdravljenja. Glede zatrjevane kršitve pojasnilne dolžnosti zdravnika je potrebno pritrditi pritožbenemu sodišču, da na odločitev v zadevi ne more vplivati.

Povračilo povzročene škode je mogoče zahtevati le, če so kumulativno podani vsi pogoji odškodninskega delikta. Za obstoj odškodninske obveznosti morajo biti poleg nedopustnega ravnanja, ki ga revidentka zatrjuje v smislu opustitve pojasnilne dolžnosti, izpolnjeni še pogoji: pravno priznane škode, odgovornosti in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in škodo. Ker je bilo ugotovljeno, da ni podan eden od elementov odškodninskega delikta, to je vzročna zveza med tožničino škodo in uporabljenim načinom zdravljenja, tudi zatrjevano nedopustno ravnanje ne more imeti kot posledico za tožnico ugodnejše odločitve.

Neutemeljeno revizijo je bilo potrebno zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Odločitev o revizijskih stroških tožnice je zajeta v zavrnilnem izreku odločbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

Po oceni revizijskega sodišča odgovor na revizijo prve tožene stranke ni vseboval razlogov, ki jih ni ta že navedla med postopkom. Z odgovorom na revizijo nastali stroški torej niso bili potrebni stroški postopka. Revizijsko sodišče je zato zahtevek za povrnitev revizijskih stroškov prve tožene stranke zavrnilo (prvi odstavek 165. in 155. člena ZPP).