Jedro

Pri odločanju o predlogu za določitev upravitelja zapuščine mora zapuščinsko sodišče raziskati, kje v skupnosti potencialnih dedičev se pojavljajo težave pri upravljanju in ali se te nanašajo na celotno zapuščino ali le na njen del ter glede na to ugotoviti, katere naloge naj se določijo upravitelju, da bo zaznana upraviteljska težava (blokada) premoščena. Upoštevajoč vrsto in obseg nalog ter morebitnih drugih okoliščin mora oceniti, ali se lahko naloge upravljanja zaupajo komu izmed dedičev (lahko tudi več dedičem - vsakomur določen del) ali tretji osebi.

Pri tehtanju, katero od strank zapuščinskega postopka napotititi na pravdo, so skladno s sodno prakso pomembne konkretne okoliščine posameznega primera in upoštevanje zakonskih domnev.

Izrek

I.Pritožbama dedinj zoper sklep z dne 14. 4. 2025 (r. št. 45), s katerim je sodišče postavilo upravitelja, se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Pritožba dedinje B. A. zoper sklep z dne 14. 4. 2025 (r. št. 46) se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

III.Vsaka dedinja sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.V obravnavani zadevi je zapuščinsko sodišče s sklepom z dne 14. 4. 2025 (r. št. 45) za upravitelja celotne zapuščine postavilo odvetnika (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje). Določilo je, da sme po predhodni odobritvi sodišča razpolagati s stvarmi iz zapuščine, medtem ko za posle redne uprave ne potrebuje odobritve (II. točka izreka), njegovi stroški pa bodo plačani iz vrednosti zapuščine (III. točka izreka)

2.Sočasno je prvostopenjsko sodišče s sklepom z dne 14. 4. 2025 (r. št. 46) zapuščinski postopek prekinilo (I. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje). Dedinjo A. A. (zapustnikovo vdovo) je napotilo na pravdo zoper sodedinjo B. A. (zapustnikovo hčer) z zahtevkom, da je polovica parcele 3781 k. o. X njena, ker gre za premoženje, pridobljeno med trajanjem zakonske zveze z zapustnikom, in zato ne sodi v zapuščino (II. točka izreka). Zapustnikovo hčer je napotilo na pravdo zoper vdovo z zahtevkom, da med njo in zapustnikom ni več obstajala življenjska skupnost ter zato vdova nima zakonite dedne pravice (III. točka izreka). Prav tako je zapustnikovo hčer napotilo na pravdo zoper dediča C. A. (zapustnikovega sina), in sicer z zahtevkom, da je dedno nevreden iz razloga po 126. členu Zakona o dedovanju1 (IV. točka izreka). Sklenilo je še, da bo prekinitev postopka trajala do pravnomočnega zaključka pravd pod tč. II. - IV., postopek pa se bo nadaljeval in končal na podlagi podatkov iz sodnega spisa, če napoteni dedinji ne izkažeta, da sta v danem roku sprožili pravdo (V. in VI. točka izreka).

Pritožbi zoper sklep o postavitvi upravitelja zapuščine

3.Zoper sklep o postavitvi upravitelja zapuščine se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku2 pritožujeta zapustnikovi vdova in hči.

4.Zapustnikova vdova predlaga, naj višje sodišče za upraviteljico zapuščine določi njo in obveznosti upravitelja natančneje določi, podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne zapuščinskemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Po njenem bi moralo zapuščinsko sodišče kljub sporu med dediči opraviti presojo in sprejeti najbolj smotrno odločitev glede uprave zapuščine. Sodišče naj tega ne bi storilo, manjka kakršnakoli obrazložitev razlogov za sprejeto odločitev, saj se nepravilno sklicuje zgolj na umanjkanje soglasja med dediči. Sklep se ji ne zdi izvršljiv, ker ne vsebuje konkretnih navodil upravitelju glede uprave zapuščine, torej katero premoženje naj upravlja in na kakšen način. Kot nesmiselno in neekonomično vidi postavitev odvetnika za upravitelja stanovanjske hiše, v kateri že prebivata dva sodediča - vdova in sin.

5.Zapustnikova hči se pritožuje le zoper del sklepa, ki zajema upravljanje z nepremičninami v k. o. X in Y. Predlaga razveljavitev sklepa in postavitev nje za upraviteljico tega dela zapuščine. Sodišču očita zmotno uporabo 145. člena ZD in zato nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Ker iz obrazložitve ni razvidno, zakaj se je sodišče odločilo za upravitelja celotne zapuščine postaviti tretjo osebo, gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Sklep po njenem mnenju ni obrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. V tem delu naj bi moralo sodišče za upraviteljico postaviti njo, saj je predložila obširne navedbe in dokaze o svoji nepristranskosti ter navedla, da sta sodediča namerno povzročila škodo. V sklepu ni navedeno, zakaj vse to ni upoštevano. Sklep se zdi zapustnikovi hčeri najmanj "preuranjen". Upravitelj namreč ni seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi, podlaga za njegovo izbiro ni jasna. Sodišče ni upoštevalo 167. člena ZD, po katerem bi moralo za razjasnitev stanja izvesti predlagane dokaze, kot je zaslišanje dedinje in predlaganih prič. Opustilo naj bi sodišče dokazni sklep, tako da ni jasno na podlagi katerih dokazov je sprejelo odločitev. Zato je kršen tudi 171. člen ZD, kajti sklep ni obrazložen.

6.Pritožbi sta utemeljeni.

7.Obe pritožnici upravičeno kritizirata izostanek razlogov o odločilnih dejstvih za sprejetje na 145. člen ZD oprtega sklepa. Zapuščinsko sodišče namreč ne pojasni, zakaj se je odločilo upravitelja postaviti celotni zapuščini in zakaj je za to določilo odvetnika kot tretjo osebo. Sklep je - tako v izreku kot argumentativno - nedoločen. Naloge upravitelja namreč niso jasno določene, tako da meje upravljanja sploh niso začrtane. Takšna - nedoločna - postavitev tretje osebe za upravitelja celotne zapuščine (tudi stanovanjske hiše, kjer domujeta dva izmed dedičev in za katero niti ni bilo razjasnjeno, ali je njeno upravljanje sporno in v čem) se kaže tudi kot pretiran poseg v lastninska upravičenja potencialnih dedičev.

8.145. člena ZD se glasi: "(1) Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. (2) Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. (3) Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev. (4) Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda."

9.Citirano besedilo jasno pove, da postavitev upravitelja zapuščine ne more biti pogojena s soglasjem dedičev, ampak temelji na oceni sodišča o tem, kdo bo lahko najbolje poskrbel za izvršitev perečih nalog.3 Prav tako pove, da posamezni dedič ni samodejno neprimeren za upravitelja samo zato, ker njegovi vlogi upravitelja nasprotuje kdo od sodedičev.

10.Upravljanje kot ena od razsežnosti lastinske pravice v izhodišču pripada vsem dedičem - ti so sicer zdaj šele potencialni. Zato je, ko je vložen predlog za določitev upravitelja, prva naloga zapuščinskega sodišča raziskati, kje v skupnosti dedičev se pojavljajo težave pri upravljanju4 ter ali se te nanašajo na celotno zapuščino ali le na njen del. Glede na to je treba ugotoviti, katere naloge naj se določijo upravitelju, da bo zaznana upraviteljska težava (blokada) premoščena. Nato mora sodišče, upoštevajoč vrsto in obseg nalog ter morebitne druge konkretne okoliščine, oceniti, ali se lahko naloge upravljanja zaupajo komu od dedičev (lahko tudi več dedičem - vsakomur določen del) ali tretji osebi. Pri tem mora zapuščinsko sodišče izhajati iz namena instituta upravitelja in upoštevati načelo ekonomičnosti. Od tod izhaja, naj se upravljanje, kadar je zaradi nesoglasij med dediči to nujno potrebno, prepusti osebi, ki je vredna zaupanja in sposobna zapuščino ustrezno upravljati, spoštujoč pri tem interese vseh potencialnih dedičev.

11.Izpodbijani sklep je torej obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve pritožbeno sodišče ne more sámo sanirati. Zato je pritožbama ugodilo, tako da je izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek (I. točka izreka). Zapuščinsko sodišče naj ravna skladno z vodili, razgrnjenimi v prejšnji točki obrazložitve, in odločitev obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus.

Pritožba zoper sklep o prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi dedičev na pravdo

12.Zapustnikova hči se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje zoper celotni sklep, razen II. točko izreka. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 22. člena ZD. Navaja, da sodišče ni kritično presodilo, pravica katere dedinje je manj verjetna. Čeprav je dedinja - zapustnikova hči dala obširne navedbe in predlagala dokaze o trajnem prenehanju življenjske skupnosti med zapustnikom in vdovo, iz sklepa ni razvidno, ali jih je sodišče sploh upoštevalo. Enako naj bi veljalo glede trditev in dokazov o tem, da zapustnik s svojim sinom ni imel stikov, ker se nista razumela. Pomembno se ji zdi, da je bil sin obravnavan zaradi družinskega nasilja nad zapustnikom in da po njenem zakon ne zahteva pravnomočne obsodilne kazenske sodbe. Prav tako naj se sodišče ne bi opredelilo do trditev o obstoju zapustnikove ustne oporoke. Te opustitve po mnenju dedinje kršijo njeno pravico do izjave in 167. člen ZD, umanjkanje obrazložitve pa pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 338. člena ZD in 171. člena ZD. Odločilna dejstva naj ne bi bila presojana in zato naj bi bilo vprašljivo, ali so sploh sporna, tako da je sklep tudi "preuranjen". Dedinja še poudarja, da je bil zapustnikov sin prisoten na naroku, ko je zatrjevala njegovo dedno nevrednost. Ker ni odgovoril, naj bi moralo sodišče šteti, da tega dejstva ne prereka; vdova oziroma njena pooblaščenka na naroku nista mogli podajati navedb tudi zanj. Tako so bili dediči neenako obravnavani. Dedinja še poudarja, da sodišče nepravilno ni izvajalo dokazov, a bi jih za razjasnitev odločilnih dejstev moralo. Ker dokaznega sklepa ni, ni jasno, na podlagi katerih dokazov je odločitev sprejeta. Sklepa se ne da preizkusiti.

13.Pritožba ni utemeljena.

14.Prvi odstavek 210. člena ZD določa, da zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

15.V obravnavani zadevi je zapuščinsko sodišče ravnalo v skladu s tem. Zakon sicer ne predpisuje meril, ki bi jih moralo sodišče uporabiti pri tehtanju nasprotnih pravic strank, zato je te razvila sodna praksa. Slednja poudarja predvsem pomen konkretnih okoliščin posameznega primera in upoštevanje zakonskih domnev. Na primer: da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo; da je veljavna tista zakonska zveza, ki je zabeležena v uradnih evidencah; da je dedič dedno sposoben.

16.Ne drži, da obravnavani sklep ni obrazložen. Čeravno skopa, je obrazložitev dovoljšnja, če omogoča preizkus sklepa.5 Da sklepa ne bi bilo mogoče preizkusiti, pritožnica niti ne trdi, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da ne gre niti za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti za kršitev drugega odstavka 171. člena ZD. Zapuščinsko sodišče je namreč upoštevalo pritožničine razloge za prenehanje življenjske skupnosti med zapustnikom in vdovo in bilo pri tem dovolj jasno. Ob vdovinem očitnem nasprotovanju je nato presodilo, da zakonite domneve (formalno še) veljavne zakonske zveze ne uspejo izpodbiti. Očitki opustitve izvedbe dokazov in dokaznega sklepa v tej točki sodnega odločanja niso pravno upoštevni. Dokazovanje se bo namreč, če bo vložena ustrezna tožba, odvilo v za to predpisanem pravdnem postopku.

17.Ker se dedičeva dedna sposobnost domneva, mora tisti, ki trdi nasprotno, to dokazati. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče soglaša z zapuščinskim, da pritožnici ni uspelo kot verjetnejše izkazati dedne nevrednosti zapustnikovega sina. Pravdno sodišče je tisto, ki bo presojalo, ali je (trenutno) ponujene navedbe o fizičnem in psihičnem nasilju mogoče subsumirati pod 126. člen ZD oziroma enega izmed tam naštetih razlogov dedne nevrednosti. Trditev, da dedič C. A. ni nasprotoval (dejanski) tezi o lastni dedni nevrednosti, ovrže že denimo zapisnik naroka z dne 27. 9. 2024, v katerem je sodišče ugotovilo, da "vse tri strani" vztrajajo pri svojih stališčih, med drugim glede dedne nevrednosti C. A.

18.Pritožnica opozarja, da se zapuščinsko sodišče ni opredelilo do trditev o obstoju ustne oporoke. To sicer drži, a ne pomeni nobene od očitanih kršitev. Ali ponujene trditve zadoščajo za sklep o obstoju ustne oporoke po 72. členu ZD, je pravno vprašanje, ki je skladno s tretjim odstavkom 210. člena ZD v domeni zapuščinskega sodišča.6 O njem se bo zapuščinsko sodišče opredelilo v končnem sklepu o dedovanju.

19.Pritožbeno sodišče še opozarja, da so dediči v sporu, ki determinira obseg zapuščine, in pri spornih vprašanjih, ki so lahko rešena zgolj enako za vse dediče, nujni enotni sosporniki. To pomeni, da bodo v takšnih sporih morali vsi sodelovati - bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na vsebino napotitvenega sklepa.

20.Niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, niso podani. Zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP) (II. točka izreka).

21.Skladno s prvim odstavkom 174. člena ZD vsaka stranka sama krije stroške, ki so ji nastali v zvezi oziroma zaradi postopka (III. točka izreka).

-------------------------------

1

2

3

4

Izhajajoč iz 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki se smiselno uporablja tudi za skupno lastnino, je upravljanje vsakršno odločanje v zvezi s premoženjem, ki je predmet upravljanja. Sem torej spadajo odločitve v zvezi z ohranjanjem substance premoženja (vzdrževanje), pa tudi načinom uporabe in razpolaganjem (za slednje predvideva 145. člen ZD odobritev zapuščinskega sodišča).

5Glej J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 339. členu, str. 306 - 307.

6V pritožničinih trditvah o obstoju ustne oporoke ni sledi o izrednih razmerah, brez katerih ni veljavne ustne oporoke.

Zveza:

Zakon o dedovanju (1976) - ZD - člen 145, 145/1, 145/2, 145/3, 210, 210/1, 213, 213/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.