Jedro

Pravna narava zapadle terjatve je taka, da ne gre za anuiteto, pač pa gre za občasno plačilo (ene) terjatve, ki sicer pomeni celoto. Sklenjena kreditna pogodba predstavlja enoten posel, obročna odplačila glavnice pa predstavljajo odplačilo ene terjatve, ne pa anuitet. Zato velja splošni 5-letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. VL 184688/2012 z dne 3.12.2012 v veljavi za znesek 503,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za izvršilne stroške 116,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Za umaknjeni del se sklep o izvršbi razveljavi in v tem delu postopek ustavi (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije svoje nadaljnje stroške postopka (III. točka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prezrlo navedbo tožene stranke, da gre pri vtoževani terjatvi za anuiteto, za katero velja 3-letni zastaralni rok. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 1055/2008. Prvostopenjsko sodišče na navedbe tožene stranke v zvezi s tem ni odgovorilo. Ker sodišče ni odgovorilo na argumente tožene stranke, da je navedeni obrok anuiteta, je s tem kršilo njeno pravico do izjavljanja ter je storilo bistveno kršitev določb postopka po drugem odstavku 339. člena, točka 8 ZPP. Prav tako je sodišče pri presoji ali gre za anuiteto ali ne, zmotno uporabilo materialnopravno določbo 347. člena OZ. Posledično je tudi nepravilna odločitev o ugovoru zastaranja.

3. Nepravilno je tudi stališče sodišča, da je pričel teči zastaralni rok naslednji dan po izteku kreditne pogodbe. Tako stališče bi bilo pravilno, če bi prišlo do razdrtja sklenjene kreditne pogodbe in bi takrat dospel v plačilo celoten toženčev dolg. Ker pa pogodba ni bila razdrta, je imela tožnica možnost plačila anuitete izterjati po sodni poti, saj v nasprotnem primeru določba o zapadlosti posamezne anuitete in sankcij za zamudo s plačilom zamudnih obresti ne bi imela smisla. Če je sodišče štelo, da je zastaralni rok pričel teči z dnem izteka kreditne pogodbe, potem bi moralo sodišče pojasniti, zakaj je tožnici priznalo zamudne obresti od neplačane anuitete za čas od dneva zamude z njenim plačilom, do dne izteka kreditne pogodbe. Ker sodišče tega ni storilo, odločba v tem delu nima razlogov, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP glede stroškov opominjanja. To določilo sme sodišče uporabiti le, če se višina zneska ne da ugotoviti oziroma bi bilo ugotavljanje višine povezano z nesorazmernimi težavami. Sodišče je svojo pojasnilno dolžnost o razlogih, zakaj zneska ni moglo ugotoviti, ignoriralo in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Nezakonito je bilo ravnanje sodišča, ko je tožeči stranki priznalo stroške izvršilnega postopka v celoti, pri tem pa ni navedlo razlogov ali pravne podlage za tako ravnanje. Tudi tu uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Glede na višino vtoževanega zneska gre v konkretnem primeru za postopek v sporih majhne vrednosti, v katerih je odločbo, s katero je postopek končan, mogoče izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 438. člena ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča je prvo sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa ni storilo.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je toženec kršil kreditno pogodbo, saj ni plačal zapadlega obroka tudi po izteku pogodbe. Ugotovilo je, da je pravna narava zapadle terjatve taka, da ne gre za anuiteto, kot je ves čas postopka pa tudi v pritožbi zatrjevala tožena stranka, pač pa gre za občasno plačilo (ene) terjatve, ki sicer pomeni celoto. Pri tem se je oprlo na sklenjeno kreditno pogodbo, ki predstavlja enoten posel, obročna odplačila glavnice pa predstavljajo odplačilo ene terjatve, ne pa anuitet. Sodišče se je oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča in citiralo dve odločbi. Ker je ugotovilo, da gre za enotno terjatev in ne za izjemo, ki velja za občasne terjatve, je posledično tudi pravilno uporabilo splošni 5-letni zastaralni rok določen v 346. členu Obligacijskega zakonika (2).

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče toženi stranki kršilo pravico do izjave ter je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka se je izjavila in je podala svoje argumente, ki pa jih prvostopenjsko sodišče ni sprejelo. Sodišče je sprejelo stališče, nasprotnega od tistega, ki ga je zastopala tožena stranka in svojo odločitev v tem delu ustrezno obrazložilo. Posledično je tudi pravilno uporabilo materialno pravo pri odločanju o ugovoru zastaranja, zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi lahko sodišče štelo, da je pričel teči zastaralni rok naslednji dan po izteku kreditne pogodbe le, če bi bila kreditna pogodba razdrta. Tožeča stranka vtožuje glavnico po izteku pogodbe in natekle zamudne obresti. Ker je pogodba iztekla 15.2.2012, je tožeča stranka obračunala dolg tožene stranke do izteka pogodbe, ki je bil sestavljen iz glavnice ter obresti ter natekle obresti od dneva izteka pogodbe dalje. Sodišče je v 19. točki obrazložitve pojasnilo izračun zapadlega dolga z obrestmi in se sklicevalo na prilogo A51, iz katere izhaja višina glavnice z nateklimi zamudnimi obrestmi. Ker toženec razen ugovora zastaranja drugih utemeljenih ugovorov ni podal, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je vtoževani dolg izkazan. Pritožbeni očitek, da sodba v tem delu nima razlogov, ni podana.

12. Sodišče je tudi pojasnilo, zakaj se je pri ugotavljanju stroškov opominjanja oprlo na določilo 216. člena ZPP, tako prvega kot tudi drugega odstavka. Ne le, da so tožeči stranki z opominjanjem nedvomno nastali stroški (ugotovljeno je bilo, da so bili tožencu poslani najmanj štirje opomini), tožeča stranka iz naslova opominjanja zahteva 13,49 EUR, kar predstavlja glede na celoto po vrednosti neznaten del, odločanje o višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno. Zato je sodišče po pooblastilu 216. člena ZPP lahko odločilo po prostem preudarku. Zatrjevana kršitev o pomanjkanju razlogov iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana, saj je sodišče argumentirano obrazložilo, zakaj je tako odločilo.

13. Tudi odločitev o izvršilnih stroških je obrazložena v 30. točki izpodbijane odločbe. Sodišče je svojo odločitev, s katero je priznalo tožeči stranki stroške izvršilnega postopka v celoti, obrazložilo s sklicevanjem na okoliščine primera, ko je zaradi nerednega plačevanja in številnih pozivov k poravnavi dolga bil izvršilni postopek za izterjavo dolga nedvomno potreben. Uveljavljena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana.

14. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijano sodbo in sklep potrditi (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

(1) Ur. list RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008, ZPP.

(2) Ur. list RS, št. 97/2007, UPB-1, OZ.