Jedro

Nad prvotoženo stranko je bil začet postopek likvidacije, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa bi morala tožnica na podlagi določbe 8. odstavka 75. člena ZDR-1 glede na začasni prevzem dejavnosti preiti na delo k tretjetoženi stranki, saj je tretjetožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljala dejavnost varovanja na objektu drugotožene stranke, ki ga je pred tem varovala prvotožena stranka. Drugotožena stranka je v letu 2012 s tretjetoženo stranko sklenila krovno pogodbo o storitvah s področja varovanja, zato je treba tretjetoženo stranko glede na osmi odstavek 75. člena ZDR-1 šteti kot novega prevzemnika dejavnosti varovanja določenih objektov drugotožene stranke (varovanje teh objektov je sicer izvajala tudi tožnica). Tretjetožena stranka je bila prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke tudi v času, ko je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1, čeprav bi morala tožnica na podlagi 8. odstavka 75. člena ZDR-1 preiti k tretjetoženi stranki. Za spremembo delodajalca so bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZDR-1. Ker do prehoda tožnice k novemu delodajalcu prevzemniku ni prišlo, namesto tega pa je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2013, ki jo je tožnici podala prvotožena stranka, nezakonita. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena pri drugotoženi stranki od 29. 12. 2013 za nedoločen čas, da jo je dolžna drugotožena stranka pozvati na delo, jo za čas od 29. 12. 2013 do poziva na delo prijaviti v obvezna zavarovanja in ji za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je ugotovilo, da je tožnica zaposlena pri tretjetoženi stranki od 29. 12. 2013 dalje za nedoločen čas. V IV. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je naložilo tretjetoženi stranki, da je dolžna pozvati tožnico na delo, v 8 dneh in pod izvršbo. Prav tako ni pod pritožbo V. točka izreka, na podlagi katere je dolžna tretjetožena stranka tožnico prijaviti za čas od 29. 12. 2013 do poziva na delo v obvezna zavarovanja, ji za navedeno obdobje obračunati mesečno bruto plačo, ki bi jo prejela, če bi delala, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter ji izplačati mesečno neto plačo, zmanjšano za prejeta nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnjen. V VI. točki izreka je odločilo, da sta tožnici prvotožena in drugotožena stranka dolžni povrniti stroške postopka v višini 1.209,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in zoper del odločitve, da mora tudi prvotožena stranka tožnici povrniti stroške pravdnega postopka (del VI. točke izreka) se pritožuje prvotožena stranka iz pritožbenih razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v tem delu tožničin tožbeni zahtevek zavrne in ji naloži v plačilo pritožbene stroške, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi, plačilo stroškov pa naloži tretjetoženi stranki. V pritožbi navaja, da je bilo v predmetni zadevi kot nesporno ugotovljeno, da se je pričel nad prvotoženo stranko postopek prenehanja zaradi likvidacije po ZGD. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila izvedena pravilno glede na 89. člen ZDR-1, kar je nesporno dejstvo. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je prvotožena stranka kontaktirala z drugotoženo stranko glede možnosti prevzema tožnice v delovno razmerje, vendar pa drugotožena stranka tega predloga ni želela sprejeti. Dejansko je bila drugotožena stranka prenosnik dejavnosti, zato je prvotožena stranka postopala pravilno v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog je bil podan, postopek odpovedi pa pravilen, zato prvotožena stranka tudi ni dolžna nositi stroškov postopka. Ob tem še opozarja, da je prvotožena stranka zgolj podizvajalec tretjetožene stranke, kar je ugotovilo že Vrhovno sodišče RS, zato ji tudi iz tega razloga ni mogoče očitati nepravilnega ravnanja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega tožnica sploh ni imela ustreznega dovoljenja za opravljanje dela varovanja, to pa v postopku ni bilo niti preverjeno. Tožnica zato ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela (nima ustreznih licenc). V nobenem primeru pa prvotožena stranka ni dolžna nositi stroškov tožnice, saj je postopala pravilno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (prvotožena stranka bistvene kršitve določb postopka uveljavlja le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 3767/2013 z dne 14. 7. 2014 v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zoper citirano sodbo zavrnilo s sodbo opr. št. Pdp 1064/2014 z dne 19. 11. 2014. Zoper takšno odločitev je tožnica vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 51/2015 z dne 25. 5. 2015 ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnice, ki se je nanašal na prvotoženo stranko, ugotovilo, da je prvotožena stranka tožnici dne 28. 11. 2013 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 107. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), saj je bil glede prvotožene stranke začet postopek likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da predstavlja začet postopek likvidacije po določbah ZGD-1 upoštevaje 107. člen ZDR-1 in drugi odstavek 89. člena ZDR-1 utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi, vendar pa je kljub temu tožbenemu zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo. Ugotovilo je namreč, da bi morala tožnica na podlagi določbe 8. odstavka 75. člena ZDR-1 glede na začasni prevzem dejavnosti preiti na delo k tretjetoženi stranki, saj je tretjetožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljala dejavnost varovanja na objektu drugotožene stranke, ki ga je pred tem varovala prvotožena stranka. Med drugotoženo stranko in tretjetoženo stranko je bila v letu 2012 sklenjena krovna pogodba o storitvah s področja varovanja (B III/1), iz dokaznega postopka pa nadalje izhaja, da je bila podizvajalec tretjetožene stranke za zavarovanje teh objektov prvotožena stranka.

7. Glede na sklenjeno pogodbo o prenosu dejavnosti med drugotoženo stranko in večimi podjetji, ki se ukvarjajo z dejavnostjo varovanja premoženja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prišlo med temi pravnimi osebami do več zaporednih začasnih pogodbenih prenosov dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke, ki so bili časovno povezani. Pri tem je bilo ugotovljeno tudi, da je na podlagi teh začasnih prenosov dejavnosti k podjetjem, ki so te dejavnosti za drugotoženo stranko opravljala, prešla tudi tožnica (nazadnje k prvotoženi stranki). Ker je drugotožena stranka v letu 2012 s tretjetoženo stranko sklenila že omenjeno krovno pogodbo o storitvah s področja varovanja (iz vsebine 58. člena te pogodbe izhaja, da je bila sklenjena za določen čas - B III/1), je pravilna tudi ugotovitev, da je treba tretjetoženo stranko glede na osmi odstavek 75. člena ZDR-1 šteti kot novega prevzemnika dejavnosti varovanja določenih objektov drugotožene stranke (varovanje teh objektov je sicer izvajala tudi tožnica). Tretjetožena stranka je bila prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke tudi v času, ko je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1, čeprav bi morala tožnica na podlagi že omenjenega 8. odstavka 75. člena ZDR-1 preiti k tretjetoženi stranki. Za spremembo delodajalca so bili namreč izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZDR-1. Ker do prehoda tožnice k novemu delodajalcu prevzemniku ni prišlo, namesto tega pa je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta odpoved nezakonita. Do spremembe delodajalca namreč pride neposredno na podlagi zakonske določbe, tako da so morebitne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem, ki bi morali preiti k delodajalcu prevzemniku, nezakonite in neupoštevne.

8. Nebistvene so pritožbene navedbe prvotožene stranke, da se je poskusila z drugotoženo stranko dogovoriti, da bi drugotožena stranka tožnico prevzela nazaj. Iz 8. odstavka 75. člena ZDR-1 (praktično enako določbo je vseboval tudi prej veljavni 6. odstavek 73. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izhaja, da v primeru začasnega prenosa dejavnosti preidejo pravice in obveznosti iz delovnih razmerij ponovno na prenosnika le v primeru, če ni novega prevzemnika, oziroma če novi prevzemnik ne bi prevzel celotne dejavnosti (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 51/2015). V primeru, če po poteku obdobja začasnega prenosa dejavnosti v celotnem obsegu na podlagi pravnega posla prevzame dejavnost drug prevzemnik (kot je bilo tudi v konkretnem primeru), preidejo pravice in obveznosti v tej dejavnosti zaposlenih delavcev na novega prevzemnika. To pa pomeni, da drugotožena stranka ni bila dolžna prevzeti tožnice nazaj.

9. Glede na zgoraj ugotovljeno se prvotožena stranka neutemeljeno sklicuje tudi na tretji odstavek 88. člena ZDR (ki sicer v času podaje sporne redne odpovedi niti ni bil več v veljavi), saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi nespoštovanja te določbe. Prvotožena stranka sicer utemeljeno navaja, da je postopek likvidacije po določbah ZGD-1 (ta likvidacija predstavlja primer prenehanja delodajalca glede na 107. člen ZDR-1) lahko razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa je v tem konkretnem primeru odločilno to, da so nastopili pogoji za prehod pravic in obveznosti iz delovnega razmerja tožnice na novega prevzemnika.

10. Za presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni odločilno, da je bila prvotožena stranka v času, ko je to redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podala, podizvajalka tretjetožene stranke. Bistveno je, da zaradi likvidacije prvotožene stranke ni prišlo do prenehanja dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke, temveč je bila ta dejavnost prenesena na tretjetoženo stranko. Iz tega razloga tudi postopek likvidacije prvotožene stranke ne vpliva na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Na dejstvo, da bi morale preiti pogodbene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja tožnice na tretjetoženo stranko, pa nima nikakršnega vpliva niti pritožbeno zatrjevanje prvotožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela varovanja (ker naj ne bi imela ustrezne licence). 75. člen ZDR-1 (enako tudi 73. člen ZDR) ne pogojuje prehoda delavcev od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika s tem, da imajo ti delavci za delo izpolnjene predpisane pogoje.

11. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je pravilno odločilo tudi o tem, da je tudi prvotožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške, zato so njene drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

12. Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljana razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prvotožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker se spor o odpovedi pogodbe o zaposlitvi uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja in ker prvotožena stranka v pritožbenem postopku tudi ni bila uspešna, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj., 154. člen ZPP).