Jedro

Prisojene odškodnine za katastrofalne primere so zgornja meja, ki uravnava odškodnine za manj hude primere pa vse do lahkih.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se ob delni ugoditvi pritožbi tožene stranke spremeni sodba sodišča prve stopnje, tako da se prisojeni znesek odškodnine 1,500.000,00 SIT nadomesti z zneskom 1,050.000,00 SIT in znesek pravdnih stroškov 143.116,00 SIT nadomesti z zneskom 50.163,00 SIT.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 32.775,00 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 24.8.1996, v kateri si je tožnica zlomila pet reber, je sodišče prisodilo 1,500.000,00 SIT odškodnine, in sicer 800.000,00 SIT za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem od zahtevanih 900.000,00 SIT, 300.000,00 SIT za strah od zahtevanih 600.000,00 SIT in 400.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od zahtevanih 500.000,00 SIT.

Pritožbo tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je odškodnina v vseh treh postavkah odmerjena primerno in pravično. Ne gre primerjati prisojene odškodnine z odškodnino za tetraplegijo, saj je treba vsako odškodnino individualno obravnavati v skladu z zakonskimi predpisi in sodno prakso.

Iz razloga zmotne uporabe materialnega prava je tožena stranka vložila revizijo in predlagala, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da v skladu z veljavno sodno prakso zniža prisojeno odškodnino. Trdi, da prisojena odškodnina ni pravična in z njo je sodišče preseglo celo nadpovprečno prakso nekaterih sodišč. Tožnici, stari nad 50 let, je bilo ob 3-odstotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti prisojenih 1,500.000,00 SIT in tako se sprašuje, kakšna bi bila odškodnina, če bi šlo za zmanjšanje življenjske aktivnosti v obsegu 30% ali 100%. Sodišča namreč prisojajo paraplegikom 20,000.000,00 SIT do 30,000.000,00 SIT odškodnine. Revizijo vlaga zlasti zato, da bi se poenotile odškodnine na nivoju države.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je pretežno utemeljena.

V odškodninskih sporih zaradi plačila odškodnine za negmotno škodo se sodišče, ko najprej ugotovi, za kakšne vrste škodo gre in kakšen je njihov obseg (prvi odstavek 200. člena in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), znajde pred težavno nalogo, v kakšni višini odmeriti odškodnino, izraženo v denarnih zneskih. Upoštevati mora pomen prizadete dobrine in pa namen odškodnine (drugi odstavek 200. člena ZOR), kar zajema med drugim dolžnost, da odmeri takšno odškodnino, ki bo pravilno umeščena v razmerja med majhnimi in velikimi škodami oziroma odškodninami zanje ter v skladu z odškodninami, kakršne prisojajo sodišča za podobne primere. Prav slednjima meriloma namenja revizija svojo pozornost, in to utemeljeno. Gre za zelo občutljivo nalogo, kako določiti odškodnino, ki bo primerno in pravično zadoščenje za težave na čutnem in duševnem področju, in ki bo po eni strani individualizirana, po drugi strani pa objektivizirana v smislu prej omenjenih razponov in primerjav. Še razlog več je za omenjeno objektiviziranje, ki mu nižji sodišči nista pripisali zadostnega pomena. Duševne in telesne bolečine ter strah so subjektivni notranji pojavi, ki se dogajajo v oškodovančevi osebni sferi, zaradi česar se je težko dokopati do pravega spoznanja o intenzivnosti in obsegu omenjenih bolečin in strahu. Sodnik ima pred seboj dokaj "oprijemljive" podatke, ki mu jih o tem ponudi izvedenec, ki jih delno tudi objektivizira s pomočjo dognanj stroke in podobnih primerov, na drugi strani pa oškodovančevo posredovanje svojega doživljanja, bolečin in strahu. Zaradi opisanih težav, pred katerimi se znajde sodišče, lahko kaj hitro pride do neenakega položaja oškodovancev pred sodiščem, če s sodno odločitvijo ni doseženo sorazmerje med odškodninami, odmerjenimi v konkretni zadevi in prisojanimi v naši državi.

To se je do neke mere zgodilo tudi v tem primeru. Izkazalo se je namreč, da je sodišče prisodilo za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem ter za strah odškodnini, ki nista v sorazmerju nasploh z odškodninami, prisojanimi v primerljivih primerih in še posebej ne v sorazmerju z odškodninami za zelo hude poškodbe in posledice. Pri tem sta zlasti prezrli, da poškodba, ki jo je dobila tožnica (serijski prelom petih reber) in ki ji je povzročila telesne bolečine in neprijetnosti (en dan nepremičnega ležanja in tri dni vezanosti na posteljo ter skupaj osem dni prebitih v bolnišnici; dan hudih bolečin, teden srednje hudih, tri tedne takšnih občasnih bolečin, šest tednov lahkih bolečin ter v bodoče lahkih občasnih ob spremembi vremena in večjih naporih; štirikratno rentgeniziranje in dva ambulanta pregleda ter respiratorna fizioterapija), le ni takšnega obsega in narave, da bi opravičevala tako visoko odškodnino (800.000,00 SIT). Prisojene odškodnine za katastrofalne primere so slejkoprej zgornja meja, ki uravnava odškodnine za manj hude primere pa vse do lahkih. Bržkone vsak oškodovanec težko doživlja svoje bolečine in nevšečnosti, vendar ta okoliščina ne sme zamegliti hujših primerov. Prav poudarja revizija, da nesorazmerno visoke odškodnine za ne tako hude primere niso pravične v razmerju z odškodninami za hude primere. Res je treba vsako posamezno odškodnino individualno obravnavati, za kar se posebej zavzema pritožbeno sodišče, vendar nikakor ne mimo naštetih meril, ker bi se sicer podrla vsa razmerja. Tako je upoštevaje vse našteto pravično denarno zadoščenje za tožničine telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem znesek 500.000,00 SIT in za strah 150.000,00 SIT. V zvezi s slednjim ni mogoče mimo dejstva, da je šlo za nepričakovan dogodek, da se tožnica ni ustrašila za svoje življenje, hujši sekundarni strah pa je trpela le do diagnostične obdelave, potem pa je šlo samo za zaskrbljeno zdravstveno stanje, kot je to povedala tožnica sama, to stanje pa se je nenehno zboljševalo. V tem času torej ni bilo več mogoče govoriti o strahu v pravem pomenu besede marveč le o zaskrbljenosti.

Ni pa utemeljena revizija v delu, v katerem napada odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ko skuša prikazati, da se življenjska aktivnost tožnice tako ali tako zmanjšuje zaradi njene starosti, posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno. Izvedenčeve ugotovitve in ocene upoštevajo le posledice, ki jih je povzročila obravnavana poškodba, in ne zajemajo splošnega pojemanja življenjske aktivnosti zaradi staranja. Za vse ugotovljene omejenosti v tožničinem življenju, ki so posledica poškodbe, in upoštevaje njeno starost, kar vse je opisano v obrazložitvah sodb prvega in drugega sodišča, je prisojena odškodnina iz tega naslova primerna. Revizija v tem delu ni uspešna.

Revizijsko sodišče je tako delno ugodilo reviziji in odločilo, kot sledi iz izreka te odločbe (prvi odstavek 395. člena in 393. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77).

Ta sprememba je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji sojenja (drugi odstavek 166. člena ZPP/77). Tožničin uspeh je tako le 42-odstoten in v tem razmerju je bilo treba odločiti o stroških obeh strank (drugi odstavek 154. člena ZPP/77). Toženi stranki gredo pritožbeni stroški od zneska, s katerim je uspela s pritožbo po revizijski odločitvi. Stroškov za revizijo tožena stranka ni zahtevala.