Jedro

Oškodovanec, ki je zaradi škodnega dogodka sicer prikrajšan v svojih aktivnostih, pa je tako pridobitno sposoben, da na drug način ustvarja dohodek v enakem obsegu, ni premoženjsko prikrajšan in torej do denarne rente ni upravičen.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da sta toženi stranki zaradi telesnih bolečin tožniku dolžni plačati znesek 1,200.000,00 SIT.

V ostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožniku plačati odškodnino v znesku 5,346.500,00 SIT ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 325.125,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo. Zaradi prestanih fizičnih bolečin dosojeno odškodnino v znesku 1,600.000,00 SIT je znižalo na 800.000,00 SIT, odločitev o odškodnini za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti ter strah v skupnem znesku 3,430.000,00 SIT pa je skupaj z odločitvijo o pravdnih stroških razveljavilo, zadevo pa v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke (odškodnina zaradi skaženosti v znesku 300.000,00 SIT ter odškodnina za fizične bolečine do zneska 800.000,00 SIT) zavrnilo kot neutemeljeno, v celoti pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, ki je izpodbijala zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova rente.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti odločitvi sodišča druge stopnje, s katero je bila znižana odškodnina za telesne bolečine in s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločitvi sodišča prve stopnje o rentnem zahtevku. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da bo v izpodbijanem delu odločeno v skladu z njenim tožbenim zahtevkom, ali pa razveljavitev te sodbe in sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi v izpodbijanem delu v novo sojenje. Tožnik je med pravdo podal predlog, naj izvedenec strokovnjak s področja medicine dela ugotovi, ali je še sposoben opravljati delo elektrikarja energetika. Temu predlogu ni bilo ugodeno, zaradi česar so bile kršene procesne določbe, ki se nanašajo na pravico stranke, da v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Sicer pa znižanje odškodnine iz naslova telesnih bolečin nasprotuje namenu iz 200. člena ZOR. Ob upoštevanju vseh okoliščin bi primerna odškodnina iz tega naslova znašala 1,600.000,00 SIT, ne pa le 800.000,00 SIT.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija je delno utemeljena.

Uporaba določbe 200. člena ZOR (zakona o obligacijskih razmerjih) o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo terja opredelitev oškodovančevih prikrajšanj in bolečin, da bi se zagotovila enaka obravnava različnih vrst in obsegov te škode. Sodišče prve stopnje je zbralo potrebne podatke o telesnih bolečinah, ki jih je tožnik znova prestajal zaradi izpahovanja ramenskega sklepa in opravljene operacije in ki mu bodo ostale tudi v bodoče. Zbrani so tudi podatki o spremljajočih nevšečnostih med zdravljenjem. Ugotovljeno dejansko stanje omogoča sklepanje, da je ponavljajoče se izpahovanje rame, do katerega je začelo prihajati nekaj let po prometni nesreči, tožniku povzročilo izrazite telesne bolečine, pa tudi izjemne nevšečnosti zaradi operacije, dvakratne hospitalizacije, nošenja ramenskega mavca in fizioterapije. O bolečinah in nevšečnostih večje stopnje priča že podatek, da je do izpahov rame pred operacijo prihajalo skoraj vsak dan, pri čemer je vsak izpah bil spremljan z bolečinami. Lažje bolečine v območju ramenskega sklepa tožniku ostajajo še danes. Take dejanske ugotovitve to vrsto škode uvrščajo med škode večjega obsega, kar terja ustrezno večje odškodovanje od tistega, ki ga je priznala izpodbijana sodba. Primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse - glede na različen čas sojenja je ustrezno upoštevan padec vrednosti denarja - pokaže, da bo le z zvišano odškodnino dosežen namen iz 200. člena ZOR. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP) in pritožbi tožene stranke ugodilo v manjšem obsegu. Na prvi stopnji dosojeno odškodnino zaradi telesnih bolečin v znesku 1,600.000,00 SIT je zato znižalo le za 400.000,00 SIT, kar pomeni, da morata toženi stranki nerazdelno tožniku plačati 1,200.000,00 SIT odškodnine, torej za 400.000,00 SIT več, kot je določilo sodišče druge stopnje.

Revizija proti odločitvi o denarni renti (188. člen ZOR) pa ni utemeljena. V tem obsegu tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki naj bi mu nastajala zaradi posledic poškodbe. Škodo veže na posledice nesposobnosti opravljanja poklica "elektrikar energetik", za katerega se je izšolal. Vendar pa izguba sposobnosti opravljanja te dejavnosti istočasno še ne dokazuje obstoja te vrste škode, čeprav gre lahko za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in s tem povezano duševno trpljenje, torej za drugo obliko škode. Premoženjska škoda predpostavlja prikrajšanje na premoženju, v obravnavanem primeru na ustvarjanju dohodka, torej na področju pridobitnih sposobnosti.

Revizija na ta problem gleda pravno napačno. Tožnikova zmanjšana sposobnost ali nesposobnost za opravljanje poklica ima lahko za posledico zmanjšano pridobitno sposobnost, sama po sebi pa tega še ne dokazuje. Oškodovanec, ki je zaradi škodnega dogodka sicer prikrajšan v svojih aktivnostih, pa je tako pridobitno sposoben, da na drug način ustvarja dohodek v enakem obsegu, ni premoženjsko prikrajšan in torej do denarne rente ni upravičen. V tem primeru je ob pomanjkanju konkretnih navedb o takem prikrajšanju (ob hkratni ugotovitvi, da si tožnik ustvarja dohodek z zaposlitvijo) ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je sodilo pravilno, ko je štelo, da materialne škode iz tega naslova ni možno ugotoviti le na podlagi tožnikove trditve, "da so vsi njegovi vrstniki zaposlitev (v svoji stroki) našli in da so njihovi dohodki višji od njegovih". Ker tožnik dela in ustvarja dohodek, je na njegovi strani breme dokazovanja, da je ta dohodek nižji in da je nižji samo zato, ker ne more opravljati svojega poklica. V tej smeri je izostala sleherna tožbena trditvena podlaga. Opisana pravna presoja pa posledično zavrača revizijski očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi imel utemeljitev v izostanku razlogov o pritožbenem dokaznem predlogu za postavitev izvedenca s področja medicine dela. Sodišče druge stopnje je ta predlog vsebinsko zavrnilo, saj je dolžno presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP. Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena tudi v odločitvi o pravdnih stroških, je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo.