Jedro

Ravnanje toženke, ki ni (pravočasno) poskrbela za vknjižbo tožnika, ni v ničemer vplivalo na možnost, da se tožnik vključi v upravni postopek (za katerega je nesporno vedel). Tožnik bi v upravnem postopku lahko sodeloval kljub temu, da v zemljiški knjigi tedaj še ni bil vknjižen kot lastnik, saj se lahko upravnega postopka udeležuje vsak, ki za to izkaže pravni interes in bi tožnik lahko priglasil svojo udeležbo v upravnem postopku tudi zgolj s sklicevanjem na pogodbo o nakupu stanovanja. Med kršitvijo pogodbene obveznosti toženke in nastalo škodo ni podane vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: ''Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 9.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02. 12. 2009 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.''

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.686,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 9.400,00 EUR s pp, po temelju utemeljen do 50%. Odločitev o stroških postopka je sodišče pridržalo za končno odločitev.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja stališče sodišča, da bi tožnik kljub temu, da v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot lastnik stanovanja, v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja lahko sodeloval. Določba 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) sicer res določa, da lahko v postopku sodeluje vsak, ki izkaže pravni interes. Vendar pa se v skladu s Stvarnopravnim zakonikom (SPZ) lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vknjižbo v zemljiško knjigo. Poleg tega je bilo tožniku izrecno rečeno, da bo šele po vpisu v zemljiško knjigo lahko nastopal kot stranski intervenient v postopku. Vpis lastništva pa pred pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja ni bil izveden. Predlog za vknjižbo je bil sicer vložen pred tem trenutkom, vendar ni mogel vedeti, ali bo predlogu ugodeno. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka pogodbene obveznosti ni izpolnila. Tudi po prejemu manjkajoče pogodbe namreč ni predlagala vknjižbe tožnika v zemljiški knjigi. Če bi to storila, bi tožnik lahko sodeloval v upravnem postopku, ter mu škoda ne bi nastala. Zaključek sodišča, da je tožnik tudi sam pripomogel h nastanku škode, zaradi česar je zahtevku po temelju ugodilo le do 50%, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem ter materialnim pravom, sodišče pa takšnega zaključka tudi ni obrazložilo.

4. Tožena stranka se pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne. Pritrjuje stališču sodišča, da bi tožnik vseeno lahko sodeloval v upravnem postopku, če bi le podal vlogo na upravno enoto. Tudi po izdaji gradbenega dovoljenja, ko je tožnik že bil vknjižen, pa ni izkoristil možnosti ter vložil rednega ali izrednega pravnega sredstva. Vknjižba njegove lastninske pravice tako ni v vzročni zvezi z nastankom škode, ki naj bi tožniku nastala zaradi zgrajenega parkirišča. Poleg tega tudi ni jasno, ali bi tožnik s svojim zahtevkom pred upravno enoto sploh uspel. Tožena stranka za nastalo škodo zato ne more odgovarjati, drugačno stališče sodišča pa je napačno.

5. Odgovor na pritožbo sta podali obe pravdni stranki. Predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke ter priglašata stroške postopka.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da so podane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke (131. čl. Obligacijskega zakonika, OZ).

7. Podlaga tožbenega zahtevka je očitek tožnika, da toženka ni pravočasno poskrbela za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice tožnika na stanovanju, kot je bilo dogovorjeno v Pogodbi o vknjižbi etažne lastnine (priloga A4). Posledično tožnik naj ne bi mogel sodelovati v upravnem postopku, v katerem je Upravna enota X investitorju Občini izdala gradbeno dovoljenje v zvezi z izgradnjo parkirišča v neposredni bližini (priloga A8). Zaradi zgrajenega parkirišča je potrditvah tožnika njegovo stanovanje manj vredno, to razliko pa kot povrnitev škode zahteva od toženke.

8. Da bi tožnik s takšnim zahtevkom lahko uspel, bi moral zatrjevati in dokazati prvič, da mu je toženka s svojim ravnanjem (oziroma opustitvijo) onemogočila, da bi sodeloval v upravnem postopku, in drugič, da gradbeno dovoljenje v nasprotnem primeru ne bi bilo izdano.

9. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da bi tožnik v upravnem postopku lahko sodeloval kljub temu, da v zemljiški knjigi tedaj še ni bil vknjižen kot lastnik. Podlago za takšen zaključek predstavlja določba 43.čl. ZUP, na podlagi katere se lahko upravnega postopka udeležuje vsak, ki za to izkaže pravni interes. Pravilno je zato stališče sodišča, da bi tožnik UE lahko priglasil svojo udeležbo tudi zgolj s sklicevanjem na pogodbo o nakupu stanovanja (priloga B9). Za drugačno razlago citirane določbe, kot jo ponuja pritožba tožnika, ni zakonske podlage.

10. Nedokazana je pritožbena trditev, da je bilo tožniku izrecno rečeno, da ne more sodelovati v upravnem postopku. Priče T. S. (zaposlen na Občini), J. L. (nadzornik gradnje) in M. Š. (ki je na UE X vodil konkretni postopek) so povedale, da se tožnik v zvezi z gradnjo parkirišč nanje sploh ni obrnil. Priča M. Š. je povedala celo, da bi tožnik zgolj na podlagi kupoprodajne pogodbe lahko sodeloval v postopku, če bi le podal vlogo. Pritožba s pavšalnimi trditvami, da je bilo tožniku rečeno drugače, pri čemer ne pove niti, kdo naj bi mu dal takšne napačne informacije, zato ne prepriča. 11. Ravnanje toženke, ki ni (pravočasno) poskrbela za vknjižbo tožnika, torej v ničemer ni vplivalo na možnost, da se tožnik vključi v upravni postopek (za katerega je nesporno vedel). Očitno je torej, da med kršitvijo pogodbene obveznosti toženke in nastalo škodo ni podane vzročne zveze, kot v pritožbi utemeljeno opozarja toženka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da sta za škodo odgovorni obe stranki, ker sta pač vsaka s svojim ravnanjem povzročili, da tožnik ni bil udeležen v postopku, napačno oprlo na pravilo o deljeni odgovornosti (171. čl. OZ). Ta se namreč nanaša na obseg povrnitve škode, ne pa na vprašanje, ali je toženka (zaradi pomanjkanja vzročne zveze) sploh odgovorna za škodo.

12. Pritožba toženke utemeljeno izpostavlja tudi vprašanje, ali bi tožnik izdajo gradbenega dovoljenja sploh lahko preprečil. Če bi bil izid upravnega postopka enak, potem manjvrednost stanovanja ne more predstavljati protipravne škode, ki jo je toženka dolžna povrniti. Tožnik pa ustreznih trditev, ki bi omogočale takšno presojo, ni podal. Iz skopih tožbenih trditev namreč ne izhaja, kakšni so razlogi za njegovo nasprotovanje gradnji (npr. kakšne so bile nepravilnosti pri gradbeni dokumentaciji, kateri prostorski akti načrtovani gradnji nasprotujejo …). Navedel je le, da soglasja za gradnjo pač ne bi dal, kar pa ne zadostuje. Odločilnega dejstva, da do gradnje ne bi prišlo, če bi se udeležil postopka, tožnik ni zatrjeval in tudi ne dokazal, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je nastanek protipravne škode (kot posledica ravnanja toženke) izkazan.

13. Ker med ravnanjem toženke in zatrjevano škodo ni podana vzročna zveza, bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrniti. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi toženke ugodilo in vmesno sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo (peta alineja 358. čl. ZPP), pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Toženka je v postopku uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njen pravdne stroške (1. odst. 154. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Ti zajemajo nagrado za postopek 409,50 EUR (tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi), nagrado za narok 378 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20 EUR (tar. št. 6002), nagrado za postopek 504,00 EUR (tar. št. 3210), ter sodno takso 375 EUR (tar. št. 1121 Zakona o sodnih taksah) in skupaj zanašajo 1.686,50 EUR. Odgovora na tožnikovo pritožbo glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti za potreben strošek (1. odst. 155. čl. ZPP).