Jedro

Ker je dejanska pokojninska osnova nižja od najnižje pokojninske osnove, se je invalidska pokojnina tožnici pravilno odmerila od najnižje pokojninske osnove. Tožbeni zahtevek na višjo odmero invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravijo začasna odločba tožene stranke št. ... z dne 9. 4. 2015, odločba št. ... z dne 15. 6. 2015, odločba št. ... z dne 25. 8. 2015 in odločba št. ... z dne 2. 2. 2016 ter da se tožnici odmeri invalidska pokojnina v višji višini (I. točka izreka) in sklenilo, da tožnica nosi sama stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje pooblaščenka tožnice iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je tožnica s težavo prišla na obravnavo pred prvostopenjsko sodišče, kjer je natančno tudi obrazložila, kako je svojo mladost in vse svoje življenje delala na delovnih mestih po 12 do 16 ur dnevno. S pokojnino 336,00 EUR se ne more preživljati. Pred pokojnino je dobivala nadomestilo, ki je znašalo 470,00 EUR. Pokojnina je sedaj nižja od nadomestila in tudi nižja od nadomestila za bolniški stalež, skoraj za 150,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 15. 6. 2015, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper začasno odločbo Območne enote A. z dne 9. 4. 2015 glede višine invalidske pokojnine ter dokončna odločba z dne 2. 2. 2016, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Območne enote A. z dne 25. 8. 2015 glede odmere invalidske pokojnine.

6. Spor se torej nanaša na to, ali je tožena stranka tožnici pravilno odmerila višino invalidske pokojnine, ko je odločila, da ta znaša 336,28 EUR na mesec od 28. 3. 2015 dalje.

7. Prvostopenjsko sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, da je bila tožnica z odločbo z dne 5. 8. 1997 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do zaposlitve na drugem delu s polnim delovnim časom od 22. 7. 1997. V posledici tega je bila izdana odločba z dne 28. 10. 1997 s katero ji je bilo priznano nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev od 22. 7. 1997 dalje. Tožnica je bila na podlagi odločbe toženca z dne 7. 3. 2015 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 29. 1. 2015 dalje in ji je bila od 1. 2. 2015 priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločba o tem je postala pravnomočna.

8. Z izpodbijanimi odločbami je tožnici bila odmerjena začasna invalidska pokojnina oziroma dokončna invalidska pokojnina.

9. Predmetni socialni spor se nanaša na pravilnost izračuna višine invalidske pokojnine tožnice. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo pravilnost in zakonitost v tožbi izpodbijanih odločb ter ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko pokojninsko osnovo in ker je bila ta nižja od najnižje pokojninske osnove, se je v konkretnem primeru opravila odmera od najnižje pokojninske osnove, ki je 1. 1. 2015 znašala 759,19 EUR. Odmerni odstotek v višini 43,81 % je bil pravilno izračunan, upoštevajoč 22 let, 3 mesece in 27 dni, upoštevne pokojninske dobe v obdobju 24. 9. 1976 do 22. 11. 1996, pri tem pa so bila pri odmeri upoštevana tudi 3 leta in 7 mesecev prištete dobe. Prvostopenjsko sodišče je kot materialno podlago pravilno uporabilo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami - ZPIZ-2) tako da mu ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava.

10. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede višine odmere invalidske pokojnine, kakor je to pojasnilo prvostopenjsko sodišče v točkah 10, 11 in 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da je tožnica pred invalidsko upokojitvijo dobivala nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev oziroma, da je bilo njeno nadomestilo bolniškega staleža višje, kot pa je sedaj invalidska upokojitev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnica ne more prejemati invalidske pokojnine v višini, v kakršni je prejemala nadomestilo kot invalid III. kategorije invalidnosti, ki ji je bilo odmerjeno na podlagi prej veljavnih zakonov (ZPIZ-92), saj je bilo to nadomestilo odmerjeno v določenem odstotku, ne glede na dopolnjeno zavarovalno dobo, prav tako pa je šlo za druge faktorje oziroma dejavnike izračuna in tudi za drugo pravno podlago.

12. Pritožba ne pove, v čem naj bi bila izdana sodba prvostopenjskega sodišča napačna tako glede dejanskega stanja, kakor napačne uporabe materialnega prava in v čem naj bi obstajale bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V tem delu pritožbe niti ni mogoče preizkusiti. Pritožbene navedbe se nanašajo zgolj na to, da je pred invalidsko (začasno in dokončno) pokojnino prejemala nadomestilo, ki je bilo višje, kakor je invalidska pokojnina in da se s pokojnino 336,00 EUR ne more preživeti. Pritožbeno sodišče sprejema navedbe pritožbe, vendar te niso relevantne za rešitev zadeve in zaradi njih pritožbi, glede na že navedeno, ni možno ugoditi.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.