Jedro

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena ZUTD, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 2. 2014 in št. ... z dne 13. 1. 2014, ter da se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki oziroma podrejeno, da se ugotovi, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 6. 1. 2014 do 22. 8. 2014. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pojasnjuje, da mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami in krajšim delovnim časom 4 ure dnevno od 1. 4. 2010 dalje, pravica do delne invalidske pokojnine pa od 10. 3. 2014. Dejansko stanje glede prvega dneva zadržanosti je bilo napačno ugotovljeno, saj prvi dan zadržanosti ni bil 6. 3. 2012, temveč 16. 5. 2011. Dne 9. 1. 2014, ko je osebna zdravnica podala predlog za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, je še prejemal denarno nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, in sicer na podlagi 180. člena Zakona o urejanju trga dela, v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Posledično je sklicevanje na 90. člen Zakona za uravnoteženje javnih financ nepravilno. Izpodbijana sodba temelji na Zakonu o urejanju trga dela, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 2011, pri čemer nista upoštevana 1. in 2. odstavek 180. člena, ki določata, da se o vlogah za priznanje pravic, ki so bile vložene pred začetkom uporabe tega zakona, odloči po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, in da zavarovanec, ki je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti do začetka uporabe tega zakona, zadrži te pravice v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Poudarja, da je bil ob začetku uporabe ZUTD (1. 1. 2011) in ob uveljavitvi ZUJF (31. 5. 2012) kot brezposelna oseba upravičen do pravice do denarnega nadomestila, ki mu je zaradi začasne nezmožnosti za delo mirovala, zato zadrži pravice v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in se tudi postopki dokončajo po tem predpisu. Določila 90. člena ZUJF v njegovem primeru ni mogoče uporabiti, saj bi ob drugačni razlagi in uporabi navedene določbe bilo potrebno ponovno odločati tudi o njegovi pravici do denarnega nadomestila po ZUTD. ZUJF ni posegel v prehodne določbe ZUTD in tudi ne v Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Ne strinja se s stališčem, da 9. 1. 2014 ni bilo več pravne podlage za priznanje nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo za prejemnika nadomestila med brezposelnostjo. Prav tako se ne strinja, da je bilo z izpodbijanima odločbama odločeno le o začasni nezmožnosti za delo, saj tožena stranka nima pristojnosti za odločanje o pravici do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo oziroma njeno mirovanje je namreč odvisna od nezmožnosti za delo. Sklicevanje na določbe zakonov, brez upoštevanja njihovih prehodnih določb, ne more biti zakonito. Prehodna določba 180. člena ZUTD se namreč še vedno uporablja. Poudarja še, da pravica do socialne varnosti oziroma zdravstvenega varstva sodi med temeljne človekove pravice, in svoboščine, ki jih določa Ustava RS. Ta ne dopušča kakršnegakoli odvzema priznanih oziroma pridobljenih pravic brez utemeljenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost drugostopenjske odločbe št. ... z dne 26. 2. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep imenovanega zdravnika št. ... z dne 13. 1. 2014. S slednjim je imenovani zdravnik odločil, da se zavrže predlog osebnega zdravnika št. ... z dne 8. 1. 2014 za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo.

Zakon za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012; v nadaljevanju: ZUJF), ki je pričel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS št. 80/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZUTD). Citirani odstavek je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako je ZUJF hkrati v 92. členu ukinil mirovanje pravice do denarnega nadomestila iz 4. alinee 1. odstavka 64. člena ZUTD v času, ko je bil zavarovanec nezmožen za delo iz zdravstvenih razlogov za čas, ko je prejemal nadomestilo v breme sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja. V 227. členu pa je ZUJF določil, da se postopki za priznanje pravice do denarnega nadomestila in postopki za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki so se začeli do uveljavitve ZUJF (tj. do 31. 5. 2012) dokončajo po dosedanjih predpisih.

V obravnavanem primeru ni mogoče šteti, da se je postopek za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni začel do 31. 5. 2012. Tožnik je bil namreč na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan po podlagi 28 kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Glede na to, da je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.

V spornem obdobju, tožnik ni več izpolnjeval pogojev, na podlagi katerih bi se ga lahko uvrstilo v izjemo po 227. členu ZUJF in zato skladno z 90. členom ZUJF, pri njemu ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je bil tožnikov zahtevek, da je bil začasno nezmožen za delo od 6. 4. 2013 do konca glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem, tj. do 18. 6. 2014, pravnomočno zavrnjen.(1) V tem postopku je bilo ugotovljeno, da je prišlo do prekinitve začasne nezmožnosti za delo, saj se je bolniški stalež, katerega prvi dan zadržanosti je bil 6. 3. 2012, pri tožniku z dnem 5. 4. 2013 zaključil. Zaradi prekinitve pa tožnik ne izpolnjuje več pogojev, na podlagi katerih bi se ga lahko uvrstilo v izjemo po 227. členu ZUJF. Tožnik tako zaradi prej navedenih določil ZUJF, tudi če bi se ugotovila njegova začasna nezmožnost za delo, od tega ne bi imel nobene pravne koristi.(2) Pritožbeni očitek, da je tožnik ob uveljavitvi ZUTD že pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti in jih v skladu z 2. odstavkom 180. člena ZUTD zadržal v obsegu in trajanju po določbah Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ni utemeljen. Potrebno je ločiti med postopkom za priznanje pravice do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti in postopkom za priznanje nadomestila zaradi začasne nezmožnosti za delo. Tudi sicer pa je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče, da od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.(3) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) sodba VDSS opr. št. Psp 540/2014 z dne 18. 12. 2014. (2) Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo mora za to imeti pravni interes. Pravni interes je podan, če ima stranka neko pravno korist v pravdi in je sicer ne bi mogla doseči. (3) sodba in sklep VDSS opr. št. Psp 566/2013 z dne 20. 3. 2014, sodba VDSS opr. št. Psp 253/2014 z dne 6. 11. 2014.