Jedro

Podlaga za določitev sodnih penalov je pravnomočna sodba oz. vsaka odločba, ki je lahko izvršilni naslov (ki je primerna za izvršbo) - tako tudi sklep o začasni odredbi, kadar se z njim dolžniku nalaga neka dajatev. Sklep o začasni odredbi v postopku zaradi motenja posesti lahko takoj postane izvršljiv, ne pa tudi pravnomočen - pravnomočen postane šele hkrati z odločbo o glavni stvari. Zato je na podlagi take začasne odredbe moč predlagati izvršbo (ne pa tudi naložiti plačila sodnih penalov).

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za določitev plačila sodnih penalov - z obrazložitvijo, da sklep o izdaji začasne odredbe, na podlagi katerega je upnik vložil predmetni predlog, še ni pravnomočen, saj zoper ta sklep ni posebne pritožbe (le pravnomočna sodna odločba, v kateri je ugotovljena nedenarna obveznost, pa je lahko podlaga za vložitev predmetnega predloga oz. za izdajo sklepa o plačilu sodnih penalov).

Zoper sklep o zavrženju predloga se je upnik pritožil (smiselno) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navedel je, da je odločitev prvostopnega sodišča napačna. Če zoper odločbo sodišča ni posebne pritožbe, je ta takoj pravnomočna in izvršljiva. Torej je njegov predlog za določitev plačila sodnih penalov osnovan in dopusten. Zato je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano izvršbo(?). Pri tem je priglasil pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upnikovo vlogo z dne 19.10.1993 pravilno obravnavalo kot predlog za določitev plačila sodnih penalov in ne kot predlog za izvršbo, saj to (kljub upnikovi napačni označbi v vlogi in nejasnemu izražanju v pritožbi) izhaja iz njene vsebine. Za dopustnost določitve plačila sodnih penalov pa 187. člen Zakona o izvršilnem postopku zahteva obstoj pravnomočne (ne le izvršljive) sodbe (oz. vsake odločbe, ki je lahko izvršilni naslov - ki je primerna za izvršbo), v kateri je ugotovljena nedenarna obveznost. Pri tem je sodišče prve stopnje pravno pravilno ugotovilo, da sklep o izdaji začasne odredbe, na podlagi katerega je upnik vložil predmetni predlog, še ni pravnomočen in da je torej upnikov predlog nedopusten. Sklep o začasni odredbi je bil namreč izdan v motenjskem sporu, kot to izhaja iz podatkov v spisu; zoper takšne sklepe pa po 442. členu Zakona o pravdnem postopku ni posebne pritožbe. V skladu z 2. odst. 378. člena ZPP (v zvezi s 14. čl. ZIP) se sme tak sklep izpodbijati samo v pritožbi zoper končno odločbo in lahko torej postane pravnomočen šele hkrati z njo - ne pa takoj, kot to nepravilno trdi upnik v pritožbi. Upniku je pritrditi le v tem, da takšen sklep takoj postane izvršljiv (2. odst. 379. člena ZPP v zvezi s 14. čl. ZIP); kot tak pa je lahko podlaga edino ustreznemu predlogu za izvršbo, na kar je v izpodbijanem sklepu pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Ker pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP in 14. čl. ZIP), je v skladu z 2. tč. 380. člena ZPP (v zvezi s 14. čl. ZIP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. člena in 1. odst. 154. člena ZPP (v zvezi s 14. členom ZIP).