Jedro

Tožeča stranka mora dokazati resničnost vsebine lastnih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje zahtevek, tožena stranka pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore, ali s katerimi želi ovreči resničnost trditev tožeče stranke o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Navedeno pravilo izhaja iz splošnega načela iz 2. odstavka 7. člena ZPP in specialne določbe 212. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po katerem bi moral toženec tožniku plačati denarno odškodnino v znesku 27.985,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 1.381,65 EUR.

2. Zoper takšno odločitev je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da je med strankama nesporno, da je bil tožnik 27. 5. 2011 v lokalu P. hudo telesno poškodovan. Izvedenec medicinske stroke dr. J. F. je ugotovil, da je poškodba lahko nastala pri padcu s klopi ali pa pri padcu, ko je bil tožnik sunjen. Glede na navedeno bi moralo sodišče posvetiti večjo pozornost razlikam v izpovedbah zaslišanih prič. Sodišče je ocenilo izpovedbi toženca in natakarice T. K., za katero ugotavlja, da v času škodnega dogodka s tožencem ni bila par, sedaj pa da živita skupaj. Oba sta izpovedovala o močni vinjenosti tožnika. Priče, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku, pa ga ne ocenjujejo kot vinjenega. Če bi bil vinjen, bi to priči E. B. in D. P. zaznala, ko sta ga spravljala do njegove hiše. Tožnik je obema večkrat ponovil, da ga je toženec sunil in brcnil. Priča M. B., ki je tožnika našla ležečega na klopi, pa je na zaslišanju 31. 1. 2014 povedala, da je rekla natakarici T. K., da bi morala poklicati pomoč, če je toženec brcnil tožnika in ga ne more pustiti zunaj ležati. Besede omenjene priče „če ga je brcnil“ so rezultat neke neposredne zaznave, govorjenja in slišanja o dogodku, ki se je pripetil. Iz zaslišanj tožnika, toženca in priče T. K. izhaja, da je bil tožnik do natakarice skrajno nesramen, toženec pa mu je zagrozil, da mu bo pobral črepinje iz ust. Reakcija toženca je bila razumljiva in na nek način sprejemljiva. Ni mu pobiral zob iz ust, ga pa je udaril, sunil in brcnil. Do takšnega sklepanja bi sodišče vodila temeljita analiza izpovedb prič in možen način nastanka telesne poškodbe, kot ga je ugotovil izvedenec medicinske stroke. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je do fizičnega obračuna prišlo, je protispisen in neživljenjski. Sodišče bi lahko v konkretnem primeru odločilo po stopnji gotovosti. Nekritično je sledilo prikazovanju dogodkov s strani neposredno udeleženih in prizadetih, ko je tožnik že na kraju samem napovedal, da bo terjal plačilo odškodnine. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, v razlogih pa ni navedlo, komu je in zakaj je verjelo in komu ne. Sklepanje sodišča je protispisno, s tem pa je ob zmotni ugotovitvi dejanskega stanja prišlo tudi do bistvenih kršitev določb postopka.

3. Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Poudarja, da je edina priča, ki je bila prisotna ob obravnavanem dogodku, določno izpovedala, da toženec ni poškodoval tožnika in da se je tožnik s klopi zvrnil zaradi vinjenosti. Izpovedba navedene priče pa je skladna z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je v dejanskih tožbenih trditvah (tožba in prvi narok za glavno obravnavo z dne 11. 7. 2014) navajal, da ga je toženec telesno poškodoval, ko ga je sunil ali brcnil, da je padel na tla. Tudi ko je bil na tleh, ga je brcal. V navedenem škodnem dogodku je zadobil hudo telesno poškodbo, in sicer zlom stegnenice, ki je pogojevala nastanek premoženjske in nepremoženjske škode. Toženec pa je zatrjeval dejstva, ki preprečujejo nastanek v tožbi zatrjevanega odškodninskega razmerja. Navedel je, da tožnika ni telesno poškodoval, ampak je ta poškodbo zadobil ob padcu, ki je bil posledica njegove vinjenosti.

6. Tožeča stranka mora dokazati resničnost vsebine lastnih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje zahtevek, tožena stranka pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore, ali s katerimi želi ovreči resničnost trditev tožeče stranke o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek. Navedeno pravilo izhaja iz splošnega načela iz drugega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in specialne določbe 212. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnik s svojimi trditvami o škodnem dogodku prevzel breme dokazovanja toženčevega protipravnega ravnanja, nastanka škode in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Toženec pa bi moral dokazati, da zatrjevano odškodninsko razmerje sploh ni nastalo oziroma, da je bil tok dogodkov drugačen od tistega, ki je zatrjevan v tožbi. Pravna usodnost odločitve utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako porazdeljena med obe stranki, zaradi česar bi med njiju moralo biti porazdeljeno tudi dokazno tveganje.(1)

7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik ni izkazal, da je zlom stegnenice utrpel v posledici toženčevega fizičnega napada nanj. Navedlo je, da nobena od prič ni potrdila njegovih izpovedb, da naj bi ga toženec sunil na tla in ga ne tleh ležečega brcal. Štelo je, da so izpovedbe prič, ki jim je tožnik potožil, da ga vse boli, ker naj bi tožnik sunil in brcal, upoštevajoč, da je bil vinjen in da se je pred tem neprimerno obnašal, prešibek dokaz glede na zaslišanje edine priče, ki je bila prisotna pri dogodku, ki je v svoji izpovedi zanikala, da bi toženec porinil tožnika, ampak se je ta zvrnil s klopi zaradi vinjenosti. Štelo je torej, da je toženec glede na skladnost njegove izpovedi z izpovedjo omenjene priče uspel z nasprotnim dokazom omajati dejanske tožbene trditve.

8. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšna dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, saj ne sledi metodološkemu napotku, ki ga daje 8. člen ZPP, ki določa, da o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Neupoštevanje navedenega metodološkega napotka pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Resda nobena priča (razen priče T. K.) ni bila prisotna pri tožnikovem poškodovanju, vendar pa so v kazenskem postopku zaslišane priče E. B., D. P. in S. F. izpovedali, da jim je tožnik, ko je ležal na klopi in tarnal o bolečinah, povedal, da ima bolečine zato, ker naj bi ga toženec brcnil oziroma sunil ali udaril. To bi lahko izhajalo tudi iz izpovedi priče M. B., na katero opozarja tožnik v svoji pritožbi, ko je navedla, da je natakarici T. K. rekla, da bi morala poklicati pomoč, „če se je kaj zgodilo, če ga je brcnil, saj človek zunaj ne more ležati.“ Nobena od navedenih prič tudi ni potrdila tožnikove vinjenosti, na kateri toženec gradi svoje trditve o poteku dogodka. Hkrati pa sodišče prve stopnje v svoje tehtanje resničnostne vrednosti izpovedi T. K., ki je potrdila toženčeve dejanske trditve, ni vključilo dejanske okoliščine, ki jo sámo ugotavlja, da sta toženec in omenjena priča par oziroma da sedaj živita skupaj.(2)

9. V posledici omenjene pomanjkljive dokazne ocene oziroma nepravilne uporabe 8. člena ZPP je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo pa razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. in 355. člen ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 674/2003. Op. št. (2): Za resničnostno vrednost izpovedi omenjene priče je pomembno, ali je živela skupaj s tožencem v času zaslišanja, ne pa v času škodnega dogodka.