Jedro

Pogojni odpust, določen po prvem, drugem, petem ali šestem odstavku 109. člena KZ, šteje za dodatno obliko izvršitve kazni zapora. Čas, prebit na pogojnem odpustu, se zato obsojencu šteje kot čas prestajanja kazni.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v L. z dne 1.12.1995, spremeni v izreku s tem, da se obsojenemu J.A. šteje v že prestano kazen tudi čas pogojnega odpusta od 1.2.1995 do vključno 31.7.1995.

Obrazložitev

Obsojeni J.A. je bil s pravnomočno sodbo TS v L., enote v L., z dne 15.11.1993, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L. z dne 23.2.1994, spoznan za krivega kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 171. člena KZ/77 in zlorabe položaja ali pravice odgovorne osebe po drugem odstavku 133. člena KZ/77 ter mu je bila izrečena enotna kazen dveh let in treh mesecev zapora. V priporu je bil od 23.7.1993 naprej, kazen pa je prestajal do 1.2.1995 v KPD D pri M. S tem dnem je bil na podlagi odločbe komisije za pogojne odpuste dne 26.1.995, pogojno odpuščen iz zapora. Pogojni odpust bi mu potekel dne 23.10.1995. S sodbo TS N., enota v N., z dne 14.2.1994, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L., z dne 1.6.1994, mu je bila izrečena kazen enega leta zapora, v zvezi s tem postopkom pa je bil obsojenec v priporu od 13. do 16. 1.1992. V nepravi obnovi postopka je nato Okrožno sodišče v L., z uvodoma navedeno sodbo, ki je postala pravnomočna dne 17.4.1995, obe kazni iz navedenih sodb združilo in obsojencu izreklo enotno kazen treh let in enega meseca zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas, prebit v priporu od 13.1.1992 do 16.1.1992 in od 23.7.1993 naprej, ter del že prestane kazni po pravnomočni sodbi TS v L., enote v L., z dne 15.11.1993, v zvezi sodbo Višjega sodišča v L. z dne 23.2.1994, in sicer od 15.11.1993 naprej. Nato je Okrožno sodišče v L. na podlagi 133. člena ZKP izdalo še sklep z dne 1.12.1995, s katerim je odpravilo dvom o vštetju pripora in prej prestane kazni. Iz izreka tega sklepa izhaja, da je sodišče v kazen treh let in enega meseca zapora, izrečenega s sodbo Višjega sodišča v L. z dne 6.3.1995, obsojencu vštelo pripor od 13.1.1992 do 16.1.1992 in že prestano kazen od 23.7.1993 do 1.2.1995. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da ni zakonske podlage, da bi obsojencu vštelo v že prestano kazen tudi čas, ki ga je obsojenec prebil na pogojnem odpustu.

Vrhovni državni tožilec je zoper uvodoma navedeno sodbo in sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlagal je, da se sodba in sklep spremenita tako, da se obsojencu všteje v izrečeno kazen poleg pripora tudi že prestana kazen od 3.12.1993 do 1.8.1995. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je namreč sodišče z vštevanjem prestane kazni zapora kršilo kazenski zakon, saj je pogojni odpust način izvrševanja kazenske sankcije odvzema prostosti, zapora, zato je ta inštitut tudi uvrščen v tisto poglavje kazenskega zakonika, ki govori o izvrševanju kazenskih sankcij. Sodišče bi po mnenju državnega tožilca zato moralo všteti v čas prestane kazni zapora tudi čas od 1.2.1995 do 1.8.1995, ko je J.A. začel prestajati kazen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vprašanje, ali se obdolžencu v izrečeno enotno kazen šteje poleg časa, ki ga je dejansko prebil na prestajanju prejšnje kazni zapora, tudi čas, ki ga je prebil na pogojnem odpustu, je potrebno ocenjevati z razlago 109. in 110. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ). Ti dve določbi o pogojnem odpustu in preklicu pogojnega odpusta sta uvrščeni med temeljne določbe o izvrševanju kazenskih sankcij. Glede na določbo prvega odstavka 107. člena obsojenci prestajajo kazen zapora v zaprtih, polodprtih in odprtih zavodih za prestajanje kazni zapora, glede na takšne oblike prestajanja kazni pa kot dodatna oblika izvršitve kazni zapora sodi tudi pogojni odpust, določen po prvem, drugem, petem ali šestem odstavku 109. člena KZ. Čas prebit na pogojnem odpustu se zato obsojencu šteje kot čas prestajanja kazni. Sodišče je torej v izpodbijanem sklepu sprejelo napačno pravno razlago, ko obsojenemu J.A. omenjenega časa ni vštelo v enotno kazen.

Vrhovni državni tožilec je sicer izpodbijal tudi sodbo Okrožnega sodišča v L. z dne 6.3.1995, s katero je sodišče ob izreku enotne kazni treh let in enega meseca zapora obsojencu štelo del že prestane kazni po pravnomočni sodbi TS v L., enote v L., z dne 15.11.1993, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v L. z dne 23.2.1994, od 15.11.1993 dalje. Iz izreka te sodbe torej ne izhaja, da sodišče obsojencu ne bi vštelo tudi časa, prebitega na pogojnem odpustu, zato vrhovno sodišče izreka te pravnomočne sodbe ni spremenilo. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca je namreč ugodilo tako, da je spremenilo izrek izpodbijanega sklepa in posebej dodalo, da se obsojencu šteje tudi čas, prebit na pogojnem odpustu od 1.2.1995 do vključno 31.7.1995. Državni tožilec je sicer predlagal, da se obsojencu v že prestano kazen všteje pogojni odpust do 1.8.1995, vendar je iz spisnih podatkov razvidno, da je obsojenec dne 1.8.1995 nastopil prestajanje kazni in mu torej ta dan ni več možno šteti kot dan, prebit na pogojnem odpustu, tako da je vrhovno sodišče v čas pogojnega odpusta štelo tisto razdobje, ki je razvidno iz izreka te sodbe.