Jedro

V primerih, ko gre za novinarsko poročanje, se tehtanje med pravico do svobode izražanja ter med osebnostnimi pravicami pogosto nagne v prid svobodi izražanja, vendar pa je obravnavana situacija posebna, saj gre za spletno stran politične stranke, ki je brez dvoma medij specifične narave. Tudi zanj mora veljati svoboda širjenja informacij, vendar pa je treba pri tehtanju, kadar nastopi kolizija pravic, upoštevati tudi naravo in namen takega medija.

Izrek

I. Pritožbama se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah I/1 - prva alinea, I/2, II., kolikor se nanaša na objavo izreka sodbe v navedenem delu ter V., VI. in VII. izreka sodbe ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se v nerazveljavljenem delu (v drugi alinei točke I/1, točki II. v nerazveljavljenem delu ter točkah III. in IV.) pritožbi zavrneta in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna na internetu na svoji spletni strani z oznako http://www..../ v roku osmih dni pod izvršbo preklicati trditve v člankih z naslovom: 1. "...", objavljenem dne 21. 10. 2008 na tej spletni strani o tem, da: - "… najdemo na seznamu tudi partiji najbolj zveste vojščake iz vrst službe državne varnosti oziroma UDBE, kot je na primer sedanji predsednikov svetovalec A. A. " in - "... o udeležbi njegovega aktivnega sodelavca A. A. pri velikem poku tako ali tako nikoli ni bilo dvomov. Nenazadnje je aktivno svetoval že pri aferi Depala vas, pa tudi stečajni postopek B je vodil toliko časa, da so varčevalci X banke po malem že pozabili, kdo jih je pravzaprav okradel"; in 2. "...“, objavljenem 24. 6. 2009 o tem, da "... vendar pa to ni edini primer zaposlitve uslužbenca nekdanje SDV v vrhovih slovenske politike. V uradu predsednika republike je že skoraj dve leti zaposlen g. A. A., ki je medijem in javnosti znan kot edini svetovalec predsednika republike, za katerega na spletni strani urada ne najdete nobenih podatkov oziroma njegovega delovnega področja (I. izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna na svoje stroške v roku 8 dni pod izvršbo objaviti izrek te sodbe na spletni strani toženke z oznako http://www..../ na način, kot je bil objavljen članek tožene stranke "..." (II. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna na svoje stroške objaviti izrek te sodbe na spletnih straneh časopisnih medijev v elektronski izdaji ter televizijskih medijih, kjer je bil objavljen članek tožene stranke "..." ali povzetek tega članka in sicer na v izreku sodbe navedenih spletnih straneh (III. izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka dolžna na svoje stroške v roku 8 dni objaviti izrek sodbe v časopisih 1, 2, 3, 4 in reviji 5 ter 6 in TV v dnevno informativni oddaji "..." (IV. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.000,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa je iz naslova denarne odškodnine tožeča stranka od tožene zahtevala več (16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (V. in VI. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (VII. izreka).

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v zavrnilnem delu, tožena stranka v obsodilnem. Obe se sklicujeta na vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata ustrezno spremembo oziroma razveljavitev sodbe ter opredeljujeta svoje pritožbene stroške. Toženka predlaga ponovno odločanje pred spremenjenim senatom.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je jasno in opredeljeno zahtevala objavo preklica in sodbe tudi v ostalih v tožbenem zahtevku navedenih medijih, zato zavrnitev zahtevka v tem delu ni utemeljena. Inkriminirani članki so bili dejansko objavljeni tudi v ostalih medijih, katerih imetnik sicer ni toženka, vendar pa slednja tem objavam ni nasprotovala oziroma jih ni preprečila. Obstaja utemeljena bojazen, da bodo inkriminirane trditve brez objave preklica in sodbe tudi v ostalih medijih uporabljene za ponovno obračunavanje toženke s tožnikom oziroma za njegovo osebnostno diskvalifikacijo v najslabšem pomenu. Žaljive trditve so bile objavljene na spletni strani toženke kar 1048 dni in jih je umaknila šele na podlagi začasne odredbe, na spletnih straneh ostalih medijev pa jih je zaslediti še danes. To predstavlja dodaten razlog, da bi moralo sodišče za dosego popolne tožnikove satisfakcije ugoditi tudi zahtevku za objavo preklica in izreka sodbe v ostalih medijih. Tožnik meni tudi, da prisojeni znesek odškodnine 4.000,00 EUR ne predstavlja pravične odškodnine.

4. Tožena stranka v pritožbi glede protipravnosti njenega ravnanja navaja, da sodišče zmotno enači pojem graje oz. kritike s protipravnim posegom v osebnostne pravice. Glede ugovora, da je imela utemeljen razlog verjeti, da so njene navedbe resnične, so razlogi v sodbi nejasni. Za dokazovanje utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih navedb zadostuje že dokaz, objavljen v knjigi „Med svobodo in rdečo zvezdo“ - evidenca CAE, v kateri je naveden tudi tožnik z vsemi osebnimi podatki. Sicer pa je tudi zastopnik tožene stranke C. C. ob zaslišanju prepričljivo izpovedal, zakaj so imeli utemeljen razlog verjeti v resničnost vseh objavljenih navedb. Toženka je uspela dokazati še več, in sicer resničnost svojih navedb, vendar je sodišče dejansko stanje v tem delu napačno ugotovilo, razlogi sodbe pa so pomanjkljivi, nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka navaja dokaze, ki jih je sodišče brez utemeljenega razloga v sodbi prezrlo, in sicer: mikrofilm, v katerem se nahaja tožnikovo ime z njegovimi osebnimi podatki in oznako dosjeja, pričanje D. D., direktorja Arhiva RS v letih 2005 do 2009, odgovor na zaprosilo Arhiva RS z dne 17. 11. 2011, pričanje dr. E. E., zapisnik Inšpektorata za kulturo in medije z dne 17. 2. 2012, pričanje F. F., arhivista v Arhivu RS. Tožena stranka je z navedenimi dokazi več kot presegla svoje dokazno breme glede utemeljenosti razlogov verjeti v resničnost svojih navedb, saj je dokazala, da evidenca CAE navaja tožnika kot pripadnika SDV. Toženi stranki ni jasno, zakaj bi morala začeti postopek ugotavljanja avtentičnosti vsebine mikrofiša, preden je objavila podatke. Nesmiselno in brez podlage v materialnem pravu je sklepanje sodišča, da se stranka v postopku ne more sklicevati na dobro vero glede resničnosti podatkov, za katere je imela možnost, da bi jih preverila, pa tega ni storila. Ni jasno, v kakšni zvezi je za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka sklepanje sodišča, da naj bi bil tisti, ki ima v rokah tovrstno gradivo, dolžan le-to naznaniti organom pregona, gradivo pa vrniti tja, kamor spada. Tudi to, da arhiv nima šifranta, nima zveze z obravnavanim predmetom, ne z dokaznim bremenom tožene stranke. Toženka je predložila vrsto časopisnih člankov, ki kažejo na to, da je bil tožnik dejansko uslužbenec nekdanje SDV. Sodba nima razlogov oziroma so nejasni tudi glede protipravnega ravnanja tožene stranke s komentarjem o vpletenosti tožnika v "veliki pok", saj tožena stranka tožniku ni očitala nikakršnega jemanja podkupnin. Tožena stranka je predložila članke, iz katerih izhaja, da je imela utemeljene razloge verjeti v resničnost svojih navedb, da je tožnik vodil stečajni postopek B toliko časa, da so varčevalci X banke po malem že pozabili, kdo jih je pravzaprav okradel. V zvezi z vpletenostjo v afero Depala vas je zastopnik tožene stranke pojasnil, zakaj je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb. Sodišče ni navedlo, zakaj naj bi tožena stranka posegla v tožnikove osebnostne pravice. Sodba nima razlogov o vzročni zvezi, neobrazložena je tudi višina odškodnine. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko toženi stranki ni priznalo svobode izražanja iz 39. člena Ustave RS. Kritika iz člankov se nanaša na delovanje tožnika v njegovi preteklosti. Tožnik je kot funkcionar dolžan trpeti kritiko v večji meri, kot bi jo bil sicer. Pritožba se v zvezi s tem sklicuje na sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice.

5. Obe pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbo, v katerih zavračata kot neutemeljene vse pritožbene trditve nasprotne stranke.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnik v tej zadevi uveljavlja odškodnino kot zadoščenje zaradi kršitve svojih osebnostnih pravic. Toženi stranki očita razžalitev časti in dobrega imena zaradi objave dveh tekstov(1) na njeni spletni strani, in sicer 21. 10. 2008 z naslovom "...", 24. 6. 2010 pa z naslovom "...". Citati v teh objavah so potrditvah tožnika neresnični in objektivno izjemno žaljivi, tako glede trditve o služenju nekdanji SDV oziroma UDBI, kot tudi o njegovi aktivni udeležbi pri t.i. aferi Patria in aferi Depala vas ter vlogi v stečajnem postopku B. Toženka se brani s trditvami, da gre pri spornih zapisih zgolj za kritiko izbire povabljenih na slavnostno večerjo ob obisku britanske kraljice, ki je bila s strani predsednika republike neprimerna, posledično pa gre za splošno kritiko kroga njegovih najožjih sodelavcev. Tožnik je svetovalec predsednika države, javna osebnost, kot visok državni uradnik je izpostavljen javni kritiki političnega delovanja v preteklosti. Predvsem pa se tožena stranka sklicuje na resničnost svojih trditev oziroma na to, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. 8. Materialnopravni okvir spora si je prvostopenjsko sodišče začrtalo pravilno: pri presoji protipravnosti ravnanja tožene stranke se v skladu s pravno teorijo in sodno prakso izhaja iz kazenskopravne opredelitve pojma žaljive obdolžitve (160. člen Kazenskega zakonika), torej je odločilno, ali je toženka o tožniku trdila in raznašala kaj, kar je lahko škodovalo njegovi časti in dobremu imenu, pri čemer se lahko toženka svoje odškodninske odgovornosti razbremeni v primeru, če dokaže bodisi resničnost svoje trditve bodisi da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdila ali raznašala. Razžalitev časti in dobrega imena se lahko stori na različne načine, pojem žaljivosti bodisi resničnih bodisi neresničnih dejstev pa je treba skrbno presojati glede na okoliščine vsakega konkretnega primera. Splošno je sprejeto, da je žaljivo očitati nekomu nemoralno in nezakonito ravnanje oziroma delovanje. Tu prag za tožnika, ki je bil kot svetovalec predsednika države sicer relativna osebnost javnega življenja, ne more biti nič nižji, čeprav drži, kar pravi tožena stranka, da je delovanje javnih uslužbencev upravičeno podvrženi javni kritiki in da je za javnost zanimiva tudi njihova družbena in politična aktivnost v preteklosti.

9. Pri ugotavljanju očitanega protipravnega ravnanja toženi stranki je sicer pomembno, da gre za kolizijo pravic tožnika na eni strani in tožene stranke na drugi strani; potrebno je tehtati med pravico tožene stranke do svobode izražanja (39. člen Ustave RS) ter med osebnostnimi pravicami tožnika (34. in 35. člen Ustave RS), med katerimi je tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Sodišče mora najti ustrezno ravnovesje med ustavno zagotovljenimi pravicami glede na okoliščine vsakokratnega primera. V primerih, ko gre za novinarsko poročanje, se tehtanje med omenjenima pravicama pogosto nagne v prid svobodi izražanja (2), vendar pa je obravnavana situacija posebna, saj gre za spletno stran politične stranke, ki je brez dvoma medij specifične narave. Tudi zanj mora veljati svoboda širjenja informacij, vendar pa je treba pri tehtanju, kadar nastopi kolizija pravic, upoštevati tudi naravo in namen takega medija.

10. V konkretni zadevi je torej sporno, ali so objavljene trditve o tožniku žaljive ter ali se je tožena stranka, na kateri je dokazno breme, uspela razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti z dokazovanjem, da so trditve resnične oziroma da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. 11. Glede trditev o aktivni udeležbi tožnika pri „velikem poku“ (afera Patria) ter aferi Depala vas in njegovem ravnanju pri stečajnem postopku B, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in prepričljive ter zadostne razloge prvostopenjskega sodišča o nedopustnosti in žaljivosti trditev v zapisu "...". Razlogi sodbe v tem delu so jasni in jih je mogoče preizkusiti, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditev o udeležbi pri odmevni zadevi Patria pri povprečnem bralcu ne vzbuja dvoma o tem, da gre bodisi za moralno zavržno dejanje bodisi za nezakonito ravnanje, kot ga opredeli prvostopenjsko sodišče, ne glede na to, ali je tožena stranka tožniku posebej očitala jemanje podkupnin. Dokaz resničnosti oz. obstoj utemeljenega razloga verjeti v resničnost tega, kar je zapisano o tožniku v tem delu, toženki tu ni uspel. Tožena stranka niti ne navede, kdaj, kako in na kakšen način naj bi bil tožnik udeležen v tej aferi, prav ničesar konkretnega v tej smeri ne navaja, ampak se sklicuje le na „splošno znana dejstva in utemeljene razloge“, da je verjela informacijam o sodelovanju tožnika v tej aferi. Enako velja za zapis o aktivnem svetovanju tožnika pri aferi Depala vas. Tudi v tem delu gre brez dvoma implicite za očitek tajnega, konspirativnega, nemoralnega ravnanja, za katerega tožena stranka ni ponudila nobenega relevantnega dokaza, ki bi pričal o resničnosti zapisanega ali vsaj o utemeljenem razlogu verjeti v resničnost le-tega. Tožena stranka se odškodninske odgovornosti v zvezi s tem ne more razbremeniti s trditvami, da je pač verjela informacijam o sodelovanju tožnika, saj tega dokazno ni podprla. Pravilno je ocenjen kot žaljiv tudi zapis o vlogi tožnika v stečajnem postopku B, saj vsebuje očitek nedopustnega ravnanja toženca kot stečajnega upravitelja in ne le podatek o dolgotrajnem teku stečajnega postopka in oškodovanju upnikov. Tudi glede te trditve tožena stranka ni dokazala, da je imela utemeljene razloge verjeti v resničnost objavljenega s sklicevanjem na časopisne članke, ki so obravnavali domnevne nepravilnosti v stečajnem postopku B. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem je v celoti sprejemljiva. Glede doslej navedenega je tožena stranka pri objavah na svoji spletni strani ravnala protipravno, zato tožnik upravičeno zahteva poleg nedenarnih sankcij iz 178. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej objave izreka sodbe in preklic izjav na spletni strani tožene stranke, tudi pravično denarno odškodnino, odmerjeno po merilih iz 179. člena OZ. Pritožba tožene stranke se zato v drugi alinei tč. I/1 in tč. II. v tem delu zavrne in sodba potrdi (353. člen ZPP).

12. Glede drugega sklopa objavljenih zapisov o tožniku, ki se nanašajo na služenje v nekdanji Službi državne varnosti oziroma UDBI, objavljene v zapisih "..." in "...", pa ima pritožba tožene stranke prav, ko v tem delu sodbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se sodišče ni opredelilo do vseh njenih pravno pomembnih trditev in dokazov, deloma pa je utemeljen tudi očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Pritožbeno sodišče se strinja z izhodiščno oceno sodišča prve stopnje, da trditev, da je bil nekdo „pripadnik UDBE“ oz. "Udbovec", pomeni žaljivo obdolžitev, pri čemer se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 187/98 v kazenski zadevi, pa tudi civilna sodišča so se glede tega vprašanja že opredeljevala (3). Splošno je namreč znano, da je bila UDBA (4) jugoslovanska tajna policija, ki je s svojimi metodami dela grobo kršila človekove pravice in imela ključno vlogo pri preganjanju dejanskih, potencialnih in ideološko namišljenih nasprotnikov oblasti ter pripravi in izvajanju političnih sodnih procesov, pripisujejo pa se ji celo umori, ugrabitve ter druga teroristična dejanja (5).

14. Sodišče prve stopnje pa se ni jasno oz. v zadostni meri opredelilo do obrambe tožene stranke, da gre za resnične trditve oziroma da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. V tem primeru ravnanje tožene stranke ne bi bilo protipravno, s tem pa bi izostal eden izmed sine qua non elementov odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje se je napačno osredotočilo zgolj na vprašanje „avtentičnosti“ sicer ključnega dokaza, na katerega se je toženka sklicevala, namreč mikrofilmske kartice (mikrofiš), ki vsebuje del evidence CAE (centralna aktivna evidenca ali centralna abecedna evidenca), ki jo je vodila Uprava za analitiko in informatiko pri bivši RSNZ in vsebuje podatke o zaposlenih in sodelavcih Službe državne varnosti. Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da bi bila avtentičnost dokazana le, če bi tako ugotovil Arhiv RS po predpisanem postopku, ter da bi morala tožena stranka pred objavo pri Arhivu RS začeti postopek ugotavljanja avtentičnosti vsebine mikrofiša, hkrati pa glede na problematičen vir pridobitve mikrofiša naznaniti organom pregona kaznivo dejanje odtujitve.

15. S tem je sodišče prve stopnje zgrešilo osrednje vprašanje te pravde in ima pritožba ima prav, da takšna obrazložitev ni zadostna. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredelilo do ostalih trditev in dokazov, ki jih je tožena stranka zatrjevala oz. s katerimi je dokazovala, da je imela utemeljen razlog verjeti v to, kar je zapisala. Slednjega namreč tožena stranka ne dokazuje le z evidenco na mikrofilmski kartici, ampak tudi z drugimi dokazi, ki jih je sodišče sicer izvedlo, pa se do njih ni opredelilo in se ne tičejo le materialne avtentičnosti mikrofilma, ampak tudi njegove vsebinske avtentičnosti in skrbnosti pri preverjanju zapisanih trditev (izpovedbe prič D. D., dr. E. E., F. F., pojasnila Arhiva RS v dopisu z dne 17. 11. 2011, zapisnik Inšpektorata za kulturo in medije z dne 17. 2. 2012 in izpovedba zastopnika tožene stranke).

16. Sodišče druge stopnje je na podlagi navedenega delno ugodilo pritožbama obeh strank in sodbo delno razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP) v delu, v katerem je zahtevan preklic trditev in objava izreka sodbe glede trditev o tožnikovem sodelovanju v vrstah SDV oziroma UDBE. Ker je sodišče prve stopnje za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena za vse objavljene trditve tožene stranke tožniku prisodilo enoten znesek odškodnine, je bilo treba v celoti razveljaviti tudi odločitev o denarni odškodnini. Zadevo je treba vrniti sodišču prve stopnje, da v novem sojenju odpravi kršitve (po 8. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP), ker jih glede na njihovo naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti.

17. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih razlogov za predlagano novo sojenje pred drugim sodnikom (356. člen ZPP).

18. Pritožba tožnika pa ni utemeljena v tistem delu, ko se pritožuje proti odločitvi o zavrnitvi tožbenega zahtevka za objavo izreka sodbe na večjem številu spletnih strani ter v drugih medijih, ki so povzeli izjave tožene stranke, objavljene na njeni spletni strani. Za objave v drugih medijih tožena stranka ne more biti odgovorna in zato v tem delu ni podane pasivne stvarne legitimacije. Posebna (naročena) objava izreka sodbe v drugih medijih na stroške tožeče stranke pa bi presegla namen odškodninske sankcije. V tem delu je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. V novem sojenju naj sodišče jasno odgovori ne le na vprašanje o žaljivosti zapisanega, pač pa tudi na vprašanje, ali je zapisano resnično oz. ali je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Pri tem naj skrbno oceni vse dokaze, vsakega posebej in vse skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka poda sklenjeno dokazno oceno (8. člen ZPP). Pri tem naj bo pozorno tudi na vprašanje, s kakšno skrbnostjo je tožena stranka ravnala, saj jo, če se sklicuje na svobodo izražanja, na drugi strani (enako kot novinarje) zavezuje dolžnost korektnega, poštenega (angl.: fair) ravnanja, kar pomeni, da mora očitke, ki jih javno objavi, skrbno preveriti. Zahtevana stopnja skrbnosti logično narašča glede na to, za kako hude očitke gre.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Pravdni stranki ju poimenujeta kot članka.

(2) Na primer odločba Ustavnega sodišča RS 17/2009 z dne 6. 3. 2009, Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 ter številne odločbe Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč.

(3) Sodba VSL I Cp 1950/2011 in sodba VSL II Cp 6201/2006, v kateri je tožnik uspel s svojim zahtevkom zoper izdajateljico časnika Demokracija zaradi objave preklica in plačila odškodnine.

(4)UDBA – srbsko oz. hrvaško: Uprava državne bezbednosti, slovensko: Uprava državne varnosti.

(5) Vir: Slovenska novejša zgodovina, Mladinska knjiga, 2005 Ljubljana, Slovenska nacionalna enciklopedija, Mladinska knjiga, 2011 Ljubljana, in Wikipedija, prosta enciklopedija.