Jedro

Dejstvo, da je zavarovalnica svojo obveznost plačila zavarovalnine po zavarovalni pogodbi v pretežnem delu poravnala že pred pravdo ter je izvedenec v pravdnem postopku ugotovil zgolj 0,83 % večjo invalidnost tožnika, kot je to pred pravdo ugotovila zavarovalnica, še ne more pomeniti, da zavarovalnica ob profesionalni skrbnosti ne bi mogla že pred pravdo ugotoviti celotne višine njene obveznosti. Že takrat je namreč razpolagala z vso zdravstveno dokumentacijo, stopnja invalidnosti pa se odmerja po njenih splošnih pogojih. Zavarovalnica tako ne more biti v plačilni zamudi šele od dneva prejetja izvedeniškega mnenja v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice tako, da te tečejo od 7.10.2004 do prenehanja obveznosti, v delu, ki se nanaša na pravdne stroške pa tako, da se znesek 224,80 EUR nadomesti z zneskom 91,64 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 337,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 482,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2008 dalje do prenehanja obveznosti kot dokončno poplačilo na podlagi police življenjskega zavarovanja z dodatnim nezgodnim zavarovanjem za primer invalidnosti tožnika. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 224,80 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče tožniku po določilih tabele invalidnosti tožene stranke matematično natančno prisodilo 0,83% invalidnosti, zavrnilo pa je večji del zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Pri tem je kršilo določila materialnega prava, ki določajo, da je vsak zavarovanec upravičen do zakonskih zamudnih obresti od dneva, ko je možno definirati oziroma oceniti škodo oziroma najkasneje od takrat, ko je zavarovalnica imela možnost svojo obveznost za svojega zavarovanca pravično izpolniti. V tej zvezi je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo vsa dejstva, v nadaljevanju pa brez materialnopravne podlage zaključilo, da je bila razlika, ki jo je tožnik dokazal v tej pravdi, od že izplačanega zneska tako minimalna, da toženi stranki ni mogoče očitati neskrbnosti v zvezi s končnim izplačilom invalidnosti. Zato je toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti naložilo šele od prejema izvedeniškega mnenja 10.10.2008. Takšna odločitev prvostopnega sodišča je za tožnika nesprejemljiva, saj zanjo ni nobene logične razlage in je v nasprotju z dosedanjo sodno prakso. Tožnik je bil poškodovan leta 2002, o zadevi pa je bilo odločeno v letu 2009. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj je sodišče toženi stranki za odgovor na tožbo priznalo 300 točk po odvetniški tarifi, čeprav je odgovor na tožbo podala sama in ne po pooblaščenem odvetniku.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik na naslovni strani pritožbe navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje glede celotnega zavrnilnega dela, čeprav glede zneska zavrnjene glavnice pritožbenih razlogov v nadaljevanju ne navaja. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo le glede razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v smislu 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pri čemer upoštevnih kršitev ni zaznalo.

Zamudne obresti so sankcija za zamudo dolžnika z izpolnitvijo obveznosti. Po določilu 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride dolžnik, če rok za izpolnitev ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Ob tem za izplačilo zavarovalnine zakon določa štirinajstdnevni rok od prejema obvestila o nastanku zavarovalnega primera, če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti (943. člen OZ). Pri tem pa mora ravnati zavarovalnica pri ugotavljanju obstoja obveznosti s profesionalno skrbnostjo. Pritožba utemeljeno opozarja, da standard profesionalne skrbnosti v danem primeru pomeni, da bi zavarovalnica zdravstveno stanje tožnika lahko ugotovila najkasneje takrat, ko mu je izplačala dodatno invalidnost v višini 2%, to je 7.10.2004, saj je takrat v celoti odločila o posledicah škodnega dogodka. Zgolj majhna razlika med celotno ugotovljeno invalidnostjo tožnika s strani zavarovalnice in izvedenca v tem postopku (0,83%) še ne more predstavljati okoliščine, ki bi izkazovala, da tožena stranka kljub profesionalni skrbnosti sama ni mogla predvideti večje invalidnosti tožnika že pred tem pravdnim postopkom. Tožena stranka namreč ni izkazovala okoliščin, zaradi katerih v svojem internem postopku ob pregledu celotne medicinske dokumentacije ter z uporabo splošnih pogojev za nezgodno zavarovanja (SPNZ 1997), ne bi mogla sama ugotoviti obstoja in zneska njene obveznosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi glede pričetka teka zakonskih zamudnih obresti ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od glavnice tečejo od 7.10.2004, pri čemer je svojo odločitev sprejelo na podlagi 4. alineje 358. člena ZPP.

Utemeljen je tudi pritožbeni očitek glede odmere pravdnih stroškov toženi stranki v zvezi z odgovorom na tožbo. Ker tožena stranka v času sestave omenjene vloge še ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, ji za njeno sestavo ne pripada povračilo 300,00 točk po odvetniški tarifi. Skupaj odmerjeni stroški tožene stranke v postopku tako znašajo 750,00 odvetniških točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, 2% administrativnih stroškov in 20% DDV ter stroška za takso za odgovor na tožbo v višini 31,71 EUR znaša 453,07 EUR, ob upoštevanju uspeha v pravdi (79%) pa 357,92 EUR. Po pobotanju s priznanimi stroški tožeče stranke je slednja toženi stranki dolžna povrniti še 91,64 EUR pravdnih stroškov, zato je v tem delu pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

Ker je tožeča stranka s pritožbo glede obrazloženih pritožbenih razlogov v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Te je sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo ter predstavljajo stroške sestave pritožbe in plačila takse za pritožbo v skupni višini 337,91 EUR. Odmera stroškov je razvidna na list. št. 52 spisa.