Jedro

Vložena tožba v upravnem sporu zoper dokončni in izvršljivi upravni akt ni razlog za prekinitev pravdnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za prekinitev postopka in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Trbovljah In 191/2007 z dne 4. 2. 2008 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka tako, da je toženka dolžna plačati tožnici 8.105,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, kot je razvidno iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe, in izvršilne stroške v znesku 188,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2008 do plačila. V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi zaradi delnega umika tožbe razveljavilo (in v tem delu postopek ustavilo). Toženki je naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka v znesku 742,49 EUR z obrestmi.

Toženka se pritožuje zoper sklep, s katerim je bil predlog za prekinitev postopka zavrnjen, in obsodilni del izpodbijane sodbe, iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da je 12. 3. 2009 podala predlog za prekinitev postopka, saj tožbeni zahtevek temelji na računih, ki jih je tožnica izdala na podlagi odločb upravnega organa, ki pa se izpodbijata pred upravnim sodiščem. Upoštevajoč načelo ekonomičnosti, bi moralo prvo sodišče prekiniti pravdni postopek do odločitve v upravnem sporu I U 109/2009, saj se pred njim rešuje temeljno vprašanje, kdo je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva upravičenke A. D. na podlagi izročilne pogodbe z dne 11.5.1987 oziroma samo rešiti to vprašanje. V obravnavanem postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica izdala račune na podlagi odločbe CSD Zagorje (v nadaljevanju CSD) z dne 11.8.2006 in odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) z dne 3.11.2006, zato bi moralo sodišče pred odločitvijo o tožbenem zahtevku v tem pravdnem sporu počakati na odločitev o navedenem prehodnem vprašanju, ki še ni pravnomočno rešeno pred upravnim sodiščem. V skladu s 11. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) si mora sodišče prizadevati, da opravi postopek s čim manjšimi stroški in onemogočiti zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Glede na toženkin ugovor, da se najprej odloči o vloženi tožbi pred upravnim sodiščem, ki odloča o pravici, na katero je vezano izstavljanje računov, bi moralo sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi predloga o prekinitvi postopka argumentirano obrazložiti, pa tega ni storilo, zato je kršilo 8. in 14. točko 2. odst. 339. člena ZPP. Toženki je bila z ravnanjem sodišča kršena pravica do izjave v postopku, poleg tega pa sodba v tem delu nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti. Ni jasno, zakaj prvo sodišče ni prekinilo pravdnega postopka do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja pred upravnim sodiščem oziroma ga ni rešilo samo (1. odst. 206. člena ZPP). Sklicevanje, da je dokončna odločba postala izvršljiva in da se z njeno dokončnostjo lahko začne izvajati pravica, ne utemeljuje odločitve sodišča prve stopnje, da se postopek zaradi odločitve o predhodnem vprašanju ne prekine. Sodišče prve stopnje bi moralo prekiniti postopek in počakati na odločitev upravnega sodišča, saj je odločitev v tej zadevi primarno vezana na rešitev zadeve pred upravnim sodiščem. Toženka zato predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Priglaša še pritožbene stroške.

Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ker meni, da je neutemeljena. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka. Izpodbijana odločitev ima vse razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je jasno in celovito pojasnilo, zakaj meni, da ni mogoče zahtevati prekinitve pravdnega postopka. Očitani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP zato nista podani.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo toženkin predlog za prekinitev pravdnega postopka. Po 1. točki 1. odst. 206. člena ZPP odredi sodišče prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Prehodno vprašanje je podano takrat, kadar je odločba sodišča odvisna od prehodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (13. člen ZPP). ZPP omogoča prekinitev po sklepu sodišča, če so za to izpolnjeni zakonsko predvideni razlogi. Sklep je konstitutivne narave. V obravnavani zadevi je toženka predlagala prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v upravni zadevi I U 109/2009, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS, ker se pred njim rešuje vprašanje, kdo je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva upravičenke A. D. na podlagi izročilne pogodbe z dne 11. 5. 1987. Vendar je zmotno pritožbeno stališče, da je tožba v upravnem sporu razlog za prekinitev tega pravdnega postopka. V upravnem postopku je bilo namreč z odločbama CSD z dne 18. 11. 2006 in MDDSZ z dne 3. 11. 2006, zoper kateri sicer toženka uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu, dokončno odločeno, da je toženka (in njen mož R. B.) zavezanka za doplačilo storitev institucionalnega varstva upravičenke A. D., ki jih je (in jih še vedno) tožnica opravljala za A. D.. Odločbi sta postali tudi izvršljivi z njeno vročitvijo toženki (in njenemu možu R. B.). Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, takšna odločba glede na 1. in 2. odst. 224. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - ZUP) dopušča stranki, da prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Tožnica je izstavljala račune na podlagi dokončne in izvršljive odločbe, ki so podlaga vtoževane terjatve. Iz tega razloga sprožen upravni spor ne predstavlja razloga za prekinitev pravdnega postopka, ki je odvisen od rešitve vprašanja, kdo je zavezanec za plačilo vtoževane terjatve, saj je bilo o njem že odločeno na matičnem področju z učinki dokončnosti in izvršljivosti, na kar je pravdno sodišče vezano (in odločitve o navedenem vprašanju ni mogoče zahtevati v pravdnem postopku). Tožba v upravnem sporu, s katero upravni akt še ni pravnomočen, ne ovira (oz. ne zadrži) izvršitve upravnega akta, kolikor zakon ne določa drugače (1. odst. 30. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 - ZUS) na podlagi 104. člena ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 115/06.). Ni zakonskih pogojev, da bi sodišče prve stopnje čakalo na izid postopka, ki teče na podlagi uvedenega upravnega spora zoper dokončni in izvršljivi odločbi upravnega organa, ki sta zajeli predhodno vprašanje. Vprašanje, kako bo potekal upravni spor, presega določbo 13. člena ZPP in ni razlog za prekinitev postopka. Razlog za prekinitev pravdnega postopka bi bil podan le v primeru, če bi toženka v upravnem sporu zahtevala odložitev izvršitve upravnega akta z začasno odredbo in bi bilo njej ugodeno (1. odst. 69. člena ZUS v zvezi z 2. odst. 30. člena ZUS). Da bi toženka zahtevala odlog izvršitve, ne trdi. Dejstvo, da je proti odločbi upravnega organa o predhodnem vprašanju uveljavljeno sodno varstvo, tako ni razlog za prekinitev postopka po 1. točki 1. odst. 206. člena ZPP in zato ni mogoče zahtevati prekinitve postopka. Če bo kasneje prišlo do odprave odločbe CSD in MDDSZ, bo lahko toženka na podlagi 9. točke 394. člena ZPP predlagala obnovo pravdnega postopka, v skladu z 2. odst. 7. člena ZUP bo lahko v upravnem sporu tudi zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Če bo že tekel izvršilni postopek, bo lahko vložila ugovor, da izvršilni naslov ne obstaja več. V primeru, da bo toženka izpolnila svojo obveznost na pravni podlagi, ki bo kasneje odpadla, bo lahko na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami - OZ) zahtevala vrnitev tistega, kar je tožnica prejela na pozneje odpadli podlagi. Glede na navedeno se sodišču prve stopnje zato ni bilo treba spuščati v presojo, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje, kdo je zavezanec za plačilo storitev institucionalnega varstva toženkine matere A. D..

Ker za prekinitev postopka ni podlage iz 1. točke 1. odst. 206. člena ZPP, je sodišče prve stopnje v nadaljevanju pravilno odločalo o glavni stvari. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka dolžna plačati tožnici na podlagi odločbe CSD z dne 11. 8. 2006 in MDDSZ z dne 14. 11. 2006 ter vtoževanih računov izdanih na njuni podlagi, za opravljene storitve institucionalnega varstva za upravičenko A. D. znesek 8.105,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila (glej 9. člen OZ). Pritožba ugotovitev glede glavne stvari ne graja konkretizirano (le v posledici izpodbijanja sklepa), zato je pritožbeno sodišče v izpodbijanem obsodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v okviru uradno upoštevnih pritožbenih razlogov iz 2. odst. 350. člena ZPP, pri čemer ni ugotovilo takih pomanjkljivosti ali napak. Zato je bilo treba na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi sklep in sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka, ki s pritožbo ni uspela, in tožnica, ki z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (zato je bil strošek za njegovo sestavo nepotreben; 1. odstavek 155. člena ZPP), sami krijeta te pritožbene stroške. Odločitev o tem temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.