Jedro

Pritožba zatrjuje, da so bila posamezna dejanja v zvezi s prenosom lastninske pravice na toženca opravljena že pred sklenitvijo darilne pogodbe, kar pa ne more izpodbiti verjetnostne ugotovitve prvega sodišča, da je bila darilna pogodba in aneks sklenjen s tožencema prav iz razloga, da bi se na ta način škodovalo tožniku pri uveljavljanju njegove terjatve zoper dolžnika, saj je bila sporna pogodba sklenjena 28. 2. 2012, na dan zapadlosti upnikove terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje I P 17/2014 z dne 26. 6. 2014 v zvezi s popravnim sklepom I P 7/2014 z dne 20. 6. 2014, s katerim je ugodilo predlogu tožnika za izdajo začasne odredbe in toženima strankama prepovedalo odtujiti ali obremeniti polovico nepremičnine ID znak 001 in nepremičnine ID znak 002 in solastniškega deleža do 1/2000 in do 57/20000 nepremičnin ID znak 003, 004 in 005; navedeno prepoved se je tudi zaznamovala v zemljiški knjigi.

2. Toženca v laični pritožbi navajata, da je dolžnik na toženca z darilno pogodbo prenesel nepremičnine, ker je prvo toženka dolžniku finančno pomagala pri odplačilu dolga do F.. Iz priloženih potrdil izhaja, da je prvo toženka posodila dolžniku za poravnavo dolga 80.000,00 EUR in da je bil dolg F. dejansko plačan. Zneski so bili plačani pri SKB banki ... oziroma preko PBS - Pošte .... Iz izjave odvetnika Ž. izhaja, da je bil začetek postopka za sestavo darilne pogodbe začet še preden je prišlo do sestave posojilne pogodbe z dne 9. 2. 2012. Postopek za sestavo darilne pogodbe je bil začet takoj po sklenitvi sodne poravnave med dolžnikom in F. dne 22. 11. 2011. Prvi dokument v zvezi s sestavo darilne pogodbe je bil sestavljen 6. 12. 2011, glede potrdila o namenski rabi zemljišča, kar pomeni, da darilna pogodba ni bila sklenjena v povezavi s sporno posojilno pogodbo z dne 9. 2. 2012. Dolžnik zanika obstoj terjatve do tožnika, saj je bila posojilna pogodba sklenjena le z namenom zavarovanja pri nakupu zemljišča, če do prepisa parcele ne bi moglo priti. Tožnik je omenjeno pogodbo zlorabil, kupoprodajno pogodbe ni podpisal, dolžniku pa bi moral vrniti posojilno pogodbo. Tožnik očita dolžniku, da je od njega prejel denar za nakup zemljišča, v različnih postopkih pa navaja različne vrednosti. Sodišče prve stopnje opira odločitev na posojilno pogodbo in na izjave tožnika in njegove žene, objektivno pa ne preverja zadeve s strani oseb, ki so tudi sodelovale pri zapisu osnutkov notarskih zapisov in pri podpisu notarskega zapisa.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju verjetnosti obstoja terjatve pravilno oprlo na določbo 256. člena Obligacijskega zakonika(1), ki določa, da se pri neodplačnih razpolaganjih in z njimi izenačenih pravnih dejanjih šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano. Toženi stranki sta zunajzakonska partnerka in sin dolžnika, kar še dodatno verjetnostno potrjuje, da jima je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje tožniku kot upniku. Pritožba zatrjuje, da so bila posamezna dejanja v zvezi s prenosom lastninske pravice na toženca opravljena že pred sklenitvijo darilne pogodbe, kar pa ne more izpodbiti verjetnostne ugotovitve prvega sodišča, da je bila darilna pogodba in aneks sklenjen s tožencema prav iz razloga, da bi se na ta način škodovalo tožniku pri uveljavljanju njegove terjatve zoper dolžnika, saj je bila sporna pogodba sklenjena 28. 2. 2012, na dan zapadlosti upnikove terjatve. Tožnik je predložil posojilno pogodbo, iz katere verjetnostno izhaja njegova terjatev do dolžnika, dokazi ki jih navaja toženka pa v navedeni fazi postopka ne zadoščajo za drugačno odločitev. Prvo toženka zatrjuje, da nepremičnine predstavljajo skupno premoženje prvo toženke in dolžnika, da je dolžniku posodila znesek 80.000,00 EUR za plačilo njegovega dolga do F., pri tem pa ne pojasni, ali izročeni denar dolžniku predstavlja njeno posebno premoženje in razloge, zaradi katerih je ob takšni trditveni podlagi, bila sklenjena darilna pogodba. Že iz trditev tožene stranke izhaja, da ima dolžnik številne dolgove, kar le še dodatno potrjuje utemeljenost začasne odredbe, ob že opisanih ravnanjih dolžnika in toženih strank, ki verjetnostno potrjujejo ugotovitve prvega sodišča, da bi v primeru neizdaje začasne odredbe tožniku lahko nastala nenadomestljiva škoda.

6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku(2) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje ni odločalo o stroških postopka za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo.

(1) V nadaljevanju OZ.

(2) V nadaljevanju ZPP.