Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke po strožjih kriterijih (OZ člen 6/II) in po 147. členu OZ, ki ureja odgovornost delodajalca. Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo v zvezi z delom povzroči drugemu njegov delavec.

Primerna odškodnina zaradi poškodbe femoralnega živca ob upoštevanju vseh kriterijev in starosti toženca (84 let) znaša 28.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se prisodi skupna odškodnina v višini 28.000,00 EUR in se zavrne zahtevek še za 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2008 dalje Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 546,78 EUR v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna v roku 15. dni povrniti toženi stranki 338,04 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja odškodninska odgovornost zavarovanca tožene stranke, B. T., pri tem pa se je oprlo na določbo prvega odstavka 147. člena OZ , drugega odstavka 6. člena OZ (Obligacijskega zakonika) ter 45. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Ugotovilo je, da je bila tožnica 4. 1. 2007 sprejeta na zdravljenje v B. T., kjer je bila do 11. 1. 2007, ko so jo premestili v S. b. C. V postopku zdravljenja v S. b. T. je prišlo do nastanka retroperitonealnega hematoma, ki je nastal v mali medenici levo ob iliakalni kosti, le-ta pa je bil neposredno vzrok za delno ohromelost te okončine. Retroperitonealni hematom je pri tožnici povzročil poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, škodo na zdravju v zvezi s katero je uveljavljala odškodninski zahtevek. Sodišče je zaključilo, da je bil pri tožnici vzrok za nastanek tega hematoma v nepravilnem dajanju injekcije in da je šlo za medicinsko napako. Tožnici je prisodilo odškodnino za fizične bolečine in neugodnosti zdravljenja od zahtevanih 40.000,00 EUR 15.000,00 EUR, za strah od zahtevanih 10.000,00 EUR 4.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 40.000,00 EUR 25.000,00 EUR. Tako ji je v celoti priznalo odškodnino v višini 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2008 dalje, v presežku za znesek 46.000,00 EUR pa je zahtevek zavrnilo. O stroških postopka je odločilo ob upoštevanju tožničinega uspeha v višini 48,88 % in toženkinega v višini 51,12 %. Stroške postopka ji je odmerilo v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in veljavno odvetniško tarifo.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je podana odgovornost njihovega zavarovanca in napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišču očita, da se je oprlo le na izpovedbo tožnice, ni pa verjelo priči L. Č., ki je to zdravilo aplicirala že vrsto let in ki je tudi povedala na kakšen način je aplicirala to zdravilo. V tem delu pritožbe navaja dejstva, ki jih je izpostavila priča Č. L. in sodišču očita, da ne bi smelo verjeti tožnici, ki v svoji izpovedbi ni prepričljiva. Meni tudi, da je sodba sama s seboj v nasprotju v delu, ko sodišče najprej zaključi, da je podana njihova odgovornost na podlagi izpovedbe tožnice o napačnem apliciranju zdravila, po drugi strani pa sodišče navede, da če tudi ne bi sprejelo takšnega zaključka, se tožena stranka ni ekskulpirala svoje odškodninske odgovornosti. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da je na njihovi strani dokazno breme o tem, kje je vzrok za nastanek retroperitonealnega hematoma. Tudi iz mnenja izvedenca ni bilo mogoče natančno ugotoviti kaj je bil vzrok za nastanek takšnega hematoma, zato tudi sodišče ne bi smelo zaključiti, da jim ni uspelo dokazati kaj je vzrok nastanka hematoma. Meni, da sodišče ni z gotovostjo zaključilo, da je podana njihova odškodninska odgovornost. Sodišču očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka, ki jo vidi v tem, ko je sodišče o višini odločalo na podlagi mnenja dr. A. B., vendar to mnenje ni dovolj obsežno in razjasnjeno, da bi lahko sodišče na podlagi tega odločalo o primerni višini odškodnine. V zadnjem delu pritožbe pa sodišču očita, da je odmerilo previsoko odškodnino za vse oblike škode. Sodišče bi ji moralo prisoditi nižjo odškodnino, še posebej za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne ali pa da sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka .

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba v delu, ko tožena stranka izpodbija temelj odškodninske odgovornosti ni utemeljena, delno pa je utemeljena v delu, ko tožena stranka izpodbija odločitev o primerni višini odškodnine.

O pritožbi glede temelja odškodninske odgovornosti: Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke po strožjih kriterijih (OZ člen 6/II) in po 147. členu OZ, ki ureja odgovornost delodajalca. Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo v zvezi z delom povzroči drugemu njegov delavec. Delodajalec pa se lahko svoje odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba, pri tem pa veljajo strožja merila po drugem odstavku 6. člena OZ. Tako je trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo sklepanje o protipravnosti ravnanja in o vzročni zvezi na strani oškodovanca, na zdravstveni ustanovi pa je dokazno breme vsebine standarda vestnega in medicinsko korektnega zdravljenja in če tega ne dokaže, ne bo zmogla ekskulpacije dokaznega bremena (1). Zato ne držijo pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je argumentacija sodišča sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče obrazložilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je zdravljenje potekalo tako kot zahtevajo pravila medicinske stroke.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo in to tudi prepričljivo obrazložilo, da je tožnica dokazala, da zdravljenje ni bilo pravilno in da so ji zaradi takšnega zdravljenja nastale tudi posledice - okvara levega femoralnega živca. Pritožnica neutemeljeno sodišču očita, da ne bi smelo verjeti tožnici, ampak medicinski sestri, ki je tega dne tožnici aplicirala F. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi, še posebno ob dejstvu, da je tožena stranka potrebovala kar nekaj časa, da je sodišču sporočila kdo je bila tista medicinska sestra, ki je tožnici aplicirala zdravilo. Sodišče prve stopnje je na straneh 5 do 8 sodbe prepričljivo ocenilo vsak dokaz posebej (ne le izpovedbe tožnice pač pa tudi medicinsko dokumentacijo ter ravnanje bolnišnice in mnenje izvedenca) in nato ocenilo vse dokaze skupaj -kot je to določeno v členih 8 in 212 ZPP. S to argumentacijo pa je tudi odgovorilo pritožnici na pritožbene navedbe o tem, zakaj ni verjelo njihovi delavki, priči Č. L. in zakaj je verjelo tožnici, ki je prepričljivo izpovedala, da je dobila injekcijo v predel stika noge s telesom in ne v trebušni del pod popkom, kar bi bilo pravilno in kar je tudi zatrjevala ta priča. Sodišče prve stopnje je presojalo verodostojnost tožničine izjave tudi v povezavi z drugimi dejstvi, predvsem pa tudi z neurejenim poslovanjem zavarovanca tožene stranke (peti odstavek sodbe na strani 6).

Pritožnica v pritožbi ponavlja svoj dvom v verodostojnost tožničine izpovedbe in se pri tem sklicuje na tisti del izpovedbe, ko je tožnica povedala, da ji je aplikacijo zdravila opravila mlajša medicinska sestra, L. Č. pa je bila takrat stara 41 let. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na strani 6 sodbe in prvem odstavku na strani 7 sodbe. Zato takšna izpovedba tožnice ne more omajati prepričljivih zaključkov sodišča prve stopnje in dokazne ocene.

Dokazna ocena je stvar sodišča prve stopnje, metodološki napotki pa so določeni v 8. členu ZPP. Je plod skupnega delovanja tako sodišča kot strank. Kako sta stranki zatrjevali in dokazovali sporna dejstva je razvidno iz poteka obravnavanja sodišča. Tako tožeča stranka pa tudi sodišče sta se trudila, da bi od zavarovanca tožene stranke prejela določene listine pa tudi ime medicinske sestre, ki je tega dne tožnici dalo injekcijo. SB T. niti tožnici niti sodišču ni posredovala podatkov o tem, katera medicinska sestra je opravila aplikacijo, saj so odgovarjali, da teh podatkov nimajo, čeprav so jih kasneje posredovali najprej izvedencu, nato pa še sodišču. Podobno je bilo tudi z ultrazvokom tožnice, ko je tožnica ves čas zatrjevala, da je bil opravljen, tožena stranka pa je to zanikala, kasneje pa se je ugotovilo, da je tožnica imela prav.

Tožnica je ves čas zatrjevala enako, zato ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo, saj tudi časovno sosledje o tem, kdaj so nastopile težave potrjujejo njeno izpovedbo, enako pa tudi mnenje izvedenca. Tudi ta dokaz je sodišče prve stopnje ocenilo. Pritožnica v pritožbi navaja, da iz mnenja izvedenca ni bilo mogoče natančno ugotoviti vzroka nastanka retroperitonealnega hematoma, vendar pa je izvedenec kot možen način dopustil tudi napačno dajanje injekcije, s tem pa potrdil tožničine navedbe in izpovedbo. Pri odgovornosti po 147. členu OZ odgovarja delovna organizacija za škodo, ki jo je delavec povzročil pri delu. Tožnica je dokazala, da je škodo utrpela pri bolnišnici v T., dokazala pa je tudi, da ji je ta škoda nastala zaradi nepravilnega ravnanja (nepravilnega načina aplikacije zdravila) vzročna zveza med tem in nastalo posledico (okvara levega femoralnega živca) pa izhaja ne samo iz njene izpovedbe in medicinske dokumentacije, pač pa tudi prepričljivo iz mnenja izvedenca medicinske stroke. Zaključki sodišča o tem, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je njihov delavec ravnal kot je bilo treba so zato prepričljivi.

Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vse pravno pomembne okoliščine, svojo odločitev je obrazložilo, opravilo natančno dokazno oceno, zato pritožba ni utemeljena v tem delu in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

O pritožbi glede primerne višine odškodnine: Pritožnica v pritožbi sicer z zelo pavšalnimi navedbami sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, pri tem pa izpostavlja mnenje izvedenca medicinske stroke in mu očita, da ni dovolj obsežno in razjasnjeno razdelal elemente, ki so odločilni za odločanje o primerni višini odškodnine. Vendar to ne drži. Izvedenec je v svojem mnenju odgovoril na vprašanja sodišča o fizičnih bolečinah v točkah 7 in 8 mnenja in naštel neugodnosti v točki 9 mnenja. Sodišče je to mnenje povzelo, povzelo pa je tudi tožničino izpovedbo. Prav tako je izvedenec odgovoril na vprašanja sodišča o trajnih posledicah in sicer v točki 4 in 10 mnenja, v točki 11 pa opisal strah. Tožena stranka na ta del mnenja ni imela pripomb, v odgovoru na tožbo pa je izrecno navedla, da je tožnica nedvomno trpela neprijetnosti povezane z zdravljenjem. Pritožnica s pritožbo ne izpodbija sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, ko je sodišče natančno obrazložilo tako fizične bolečine kot neugodnosti povezane z zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tako ne drži, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in zgolj pavšalne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tako ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V drugem delu pritožbe pa pritožnica navaja, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino za posamezne oblike škode, s tem pa sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava (določbo 179. člena OZ). V tem delu je pritožba delno utemeljena. Pritožnica sicer dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ne izpodbija, vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti povezane z zdravljenjem 10.000,00 EUR glede na to, da tožnica bodočih bolečin ne bo prenašala oziroma jih sodišče ni ugotovilo, tožeča stranka pa tega dela mnenja izvedenca ni izpodbijala. Prav tako pa je nekoliko previsoka odškodnina za strah in je po mnenju pritožbenega sodišča ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje primerna odškodnina 3.000,00 EUR.

Nekoliko previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 84 let, kar pomeni, da bo te težave prenašala manj časa, kot pa mlajši oškodovanec. Res ima tožnica zaradi okvare levega femoralnega živca moteno delovanje leve spodnje okončine in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima težave pri hoji, saj mora hoditi z berglami, vendar pa je ob upoštevanju tako subjektivnih kot tudi objektivnih kriterijev primerna odškodnina 15.000,00 EUR. Tako prisojena odškodnina v skupni višini 28.000,00 EUR predstavlja 28,5 povprečnih plač in je primerljiva z ostalimi podobnimi primeri. (2) V tem delu je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, določbo 179. člena OZ, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se zavrne zahtevek še za 16.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (določb 179. in 182. člena ZPP) je pritožbeno sodišče v tem delu delno ugodilo pritožbi tožene stranke in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je delno odškodnino znižalo (ZPP člen 358), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo (ZPP člen 353).

Zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, saj je bil uspeh tožeče stranke nekoliko nižji in sicer 31 %, tožene pa 69 %. Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo stroške v višini 3.355,92 EUR in predstavlja 31 % teh stroškov znesek 1.040,33 EUR. Toženi stranki je sodišče priznalo 715,29 EUR, 69 % teh stroškov pa znese 493,55 EUR. Po medsebojnem pobotanju teh stroškov mora tako toženka tožnici plačati v roku 15. dni še pravdne stroške v višini 546,78 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka za njihovo plačilo.

V preostalem še izpodbijanem delu pa pritožba tožene stranke ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353).

Pritožbeni uspeh tožene stranke je 36 %, zato mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 36 % stroškov pritožbenega postopka, ki jih je tožena stranka priglasila le kot stroške plačila takse za pritožbo v višini 939,00 EUR (ZPP člena 165, 154/1). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (ZPP člen 155), zato tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Op. št. (1): Sklep II Ips 32/2012. Op. št. (2): Tako npr. II Ips 203/2006.