Jedro

Kot samostojna kulturna delavka tožnica vtožuje izpadli zaslužek in izgubljeni dobiček. V primeru, da dokaže, da bi v času bolniške prejela zneske od rednih poslovnih strank, ji gre odškodnina za izgubljeni zaslužek. Pred tem pa bo tudi treba ugotoviti, ali je bila socialno zavarovana in ali je v času bolniške prejemala dohodke in nadomestila bolniškega staleža (compensatio lucri cum damno).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (premoženjska škoda v znesku 8.736,98 EUR in glede odločitve o zamudnih obrestih ter pravdnih stroških) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

2. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala odškodnino 13.588,33 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija sodbo glede premoženjske škode, to je izguba na zaslužku v višini 8.736,98 EUR s pripadki. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica 59 dni v bolniškem staležu. Ugotovilo je tudi, da je po poklicu samostojna kulturna delavka in nima določenega delovnega časa. Sodišče je zmotno ugotovilo, da izgube zaradi razveze pogodbe s podjetjem X d.o.o., tožnica ni utrpela. Tožnica v tem času ni prejela nobenega dohodka, ki bi ga dobila za čas bolniške. Tožnica je zaslišana kot stranka pojasnila, da je bila pogodba prekinjena na podlagi medsebojnega dogovora, ker ni želela, da bi jo plačevali za nekaj, kar ni opravila. Pojasnila je tudi, da delo na projektu poteka tako, da če ne sodeluješ od začetka, se pozneje ne moreš vključiti v delo. Sodišče se sklicuje na 11. člen pogodbe, vendar je trg prost in stranki nista v razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je morala obnašati kot dober gospodar, saj je želela že sodelovati z drugo stranjo pogodbe. Na videz je tožnica res prispevala k nastanku škode po prvem odstavku 171. člena OZ. Vendar to ne pomeni, da se lahko nekorektno obnaša do poslovnih partnerjev. Sodišče zmotno šteje, da je izgubo nadomestila z delom po drugih pogodbah. Tožnica je pojasnila, da je šele v drugih letih poskušala izpad dohodka nadomestiti pri drugih naročnikih. Izguba na zaslužku pa se nanaša na leto 2009. Sodišče zmotno šteje, da je v spornih mesecih dobila plačila. Plačila so prišla za delo, ki ga je opravila 2008, kar je pojasnila na naroku. Zlasti je pojasnila nepredvidljivost poslov in plačil pri RTV. Poslala je izračun, da je v letu 2009 od RTV Slovenija prejela 8.825,82 EUR bruto. To pomeni, da v mesecih, ko ni delala, je izgubila povprečno 980,65 EUR bruto. Opozarja tudi, da je možno več načinov izračuna izgube na zaslužku. Sodišče bi lahko upoštevalo celoletni dobiček v letu 2008 in nato ugotovilo, koliko je to zneslo na dan in pomnožila z 59 dni. Lahko bi tudi ravnalo po prvem odstavku 216. člena ZPP. Sodišče lahko sklepa glede bodočega zaslužka s stopnjo verjetnosti.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi sicer oprlo na 168. člen OZ, ki govori o obsegu povrnitve premoženjske škode. Za del zahtevka, ki se nanaša na sporazumno prekinitev pogodbe s podjetjem X d.o.o., je sodišče menilo, da tožnica ni storila vse, kar bi kot oškodovanka morala, da bi bila škoda čim manjša (compensatio lucri cum damno). Sodišče je menilo, da se da pogodbo glede na 11. člen razlagati tako, da bi tožnica morala vztrajati, da ji plačujejo pavšalne zneske za 59 dni, saj je po pogodbi šlo za višjo silo. Gre torej za pravno vprašanje, kaj mora storiti oškodovanec, da bi bila škoda čim manjša. Direktor podjetja in tožnica sta izpovedala, da je narava pogodbe in dela, ki bi naj ga opravila tožnica, bilo takšno, da mora biti opravljeno. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da je direktor izpovedal, da so morali najeti drugega, ker delo ni moglo čakati. Glede na takšna dejstva, je stališče sodišča, da bi tožnica morala vztrajati pri pogodbi, prestrogo. Pritožba tudi opozarja, da je tožnica izpovedala, da je želela še sodelovati s to pogodbeno stranko in ni želela, da jo plačujejo za nekaj, česar ni opravila. Ob takih okoliščinah je stališče sodišča, da mora tožnica vztrajati in zahtevati izpolnitev pogodbe, kljub lastni neizpolnitvi, pretirano. Vendar je treba pritožbi tudi odgovoriti, da je zmotno stališče tožeče stranke, da lahko zahteva škodo za celo leto. Tožnica je bila na bolniškem staležu 59 dni in nato je sama povedala, da je delo našla. To pomeni, da ji je škoda nastala le v času, ko ni mogla delati in iskati drugega dela in to je čas dela nezmožnosti, ki je sporen med strankama in je 59 dni.

6. Tožnica pa terja tudi zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (174. člen OZ). Ker je tožnica sama zaposlena, saj ima status samostojne kulturne delavke, je za njo to zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodna praksa in teorija sta enotni, da je izračun izgubljenega zaslužka za čas nezmožnosti za delo dokaj enostaven. Kar je oškodovanec prejel iz naslova zdravstvenega zavarovanja se všteje v odškodnino (compensatio lucri cum damno, primerjaj D. Jadek Pensa, komentar OZ, člen 174, stran 1000 do 1001). Izgubljeni dobiček pa je preprečitev povečanja oškodovančevega premoženja. Po 168. členu OZ se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Pri tem res sklepa sodišče izjemoma na podlagi prepričanja z verjetnostjo in ne 100 % gotovostjo. Tako je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določene pravne standarde iz določbe 168. in 174. člena OZ. Zato je tožbeni zahtevek zavrnilo in ni odgovarjalo v celoti na ugovore tožene stranke o tem, kar bi morala tožnica storiti, da bi bila škoda čim manjša oziroma v čem je njen tožbeni zahtevek pretiran.

7. Tožnica zahteva tudi izpadli dohodek zaradi nezmožnosti za delo pri Javnem zavodu RTV Slovenija. Dokazovala je, koliko bi zaslužila, če ne bi bila v bolniškem staležu. Sodišče pa je ugotovilo, da je v kritičnem času, ko je bila v bolniški, prejela dve plačili od RTV. V pritožbi pa tožnica utemeljeno opozarja, da ne gre za delo, ki je bilo opravljeno v času bolniške in plačano v času bolniške. Trdila je, da je šlo za plačila dela še iz leta 2008. Tudi zato velja, da ima tožnica možnost dokazovati, koliko bi zaslužila, če bi lahko ves čas delala. Pri samostojnih poklicih in ko gre za dalj časa trajajoča poslovna razmerja, je to relativno možno ugotoviti. Tožnica je dokazovala, koliko je zaslužila leta 2008 od RTV Slovenija. Tožena stranka ni ne trdila ne dokazovala, da bi tožnica delala med bolniškim staležem. Zato se da takšno škodo izračunati matematično glede na prejšnje leto in narediti simulacijo za 59 dni v letu 2009. Tožena stranka ni trdila, da tožnica ne bi imela nobenega dohodka od RTV, če bi bila sposobna za delo. Sodišče tudi zmotno šteje tožnici v škodo, da je pozneje, ko je bila za delo sposobna, skušala prinesti izpadli zaslužek s povečanim delom. To gre za tožničine napore, ko je bila že zdrava in lastno odločitev, da si izboljša premoženjsko stanje. To ne pomeni, da je tožena stranka prosta odgovornosti za izpad na zaslužku, če je tožnica pozneje, ko je bila zdrava, delala več.

8. Ker je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo določbe OZ, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno. Zato je bilo treba sodbo razveljaviti v izpodbijanem delu in vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (355. člen ZOR). Sodišče prve stopnje naj v nadaljevanju postopka ugotovi, koliko je bila tožnica v spornem času prikrajšana pri zaslužku oziroma pri zatrjevanem izgubljenem dobičku. Pred tem pa naj sodišče prve stopnje še ugotovi, ali je tožnica prejema kakšne dohodke iz naslova socialnega zavarovanja. Te dohodke pa je potrebno odšteti po načelu compensatio lucri cum damno. Če bo sodišče ugotovilo, da je tožnica ravnala pravilno, ko je skupaj s podjetjem X d.o.o. sporazumno prekinila pogodbo, naj tožnici prizna izgubljeni zaslužek za 59 dni in ne za celo leto. Tožnica je potem bila sposobna za delo in ni upravičena do celoletnega dobička, saj je izpovedala, da je delo pozneje zavrnila.

9. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.