Jedro

V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Pred datumom zapadlosti plačila kredita zastaralni rok tako ni pričel teči in je stališče sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok začel teči z datumom odobritve kredita, materialnopravno zmotno.

Pravni posli so bili sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj. Z novo kreditno pogodbo ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družbe glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.

Pri odločanju o kreditih, ki so bili namenjeni za poplačilo prejšnjih kreditov, so imele tožene stranke na voljo dve (slabi) možnosti –

odobriti obnovo kreditov ali pa odpovedati prej sklenjene kreditne pogodbe in začeti postopke prisilne izterjave naložbe z izvršilnimi sredstvi. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem napačno ocenili sposobnosti komitenta vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.

Kljub izostanku ocene tveganja naložbe in bonitetne ocene v pisni obliki so bile tožene stranke pred odločanjem o obnovi kredita oziroma pred podajo predlogov zanjo seznanjene z informacijami o poslovanju komitentov in tveganostjo naložb. Ravnale so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev in v skladu z interesi tožeče stranke. Toženim strankam zato ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „ Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki plačati stroške postopka v znesku 14.893,15 EUR, drugotoženi stranki v znesku 14.893,15 EUR, tretjetoženi stranki v znesku 14.893,15 EUR, četrtotoženi stranki v znesku 14.893,15 EUR, petotoženi in šestotoženi stranki v znesku 19.378,18 EUR, prvemu stranskemu intervenientu v znesku 14.893,15 EUR in drugemu stranskemu intervenientu v znesku 14.893,15 EUR, vse v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka, prvotožena, drugotožena, tretjetožena in četrtožena stranka ter stranska intervenienta krijejo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bile dolžne tožene stranke plačati znesek 11.459.031,37 EUR, in sicer vsaka po enakih delih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje. V II. točki izreka je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna vsaka tožena stranka plačati znesek 1.909.838,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zamudnimi obrestmi v 15 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje. V III. točki izreka je odločilo, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka, v IV. točki izreka pa, da je dolžna prvotoženi stranki povrniti 73.148,15 EUR, drugotoženi stranki 73.148,15 EUR, tretjetoženi stranki 73.321,31 EUR, četrtotoženi stranki 73.321,31 EUR, petotoženi in šestotoženi stranki 95.109,68 EUR, prvemu stranskemu intervenientu 73.148,15 EUR in drugemu stranskemu intervenientu 73.145,18 EUR. V V. točki izreka je toženi stranki v končno plačilo naložilo stroške priče C.C. v znesku 9,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških pričnine v V. točki izreka, se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da je neobrazložen ugovor zastaranja toženih strank. Pri obravnavi ugovora zastaranja je sodišče prve stopnje odločilo mimo trditvene podlage toženih strank, saj je ugotovilo dejstva, ki jih tožene stranke niso zatrjevale, s čimer je kršilo razpravno načelo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je del odškodninskega zahtevka zoper družbo A. d. d. - v stečaju, zastaral. Ključnega pomena za presojo začetka teka zastaralnega roka odškodninske terjatve je trenutek nastanka škode, ki ga sodišče prve stonpje ni ugotovilo. V času odobritve kreditov še ni nastala obveznost vrnitve kredita. Šele s trenutkom zapadlosti in nevračila kredita s strani komitenta je lahko tožeči stranki nastala škoda. Tožeča stranka ni mogla vedeti za obseg škode, preden je ta sploh zapadla oziroma nastala. Zmotno je nadalje tudi stališče sodišča, da gre pri obravnavanih odobritvah kreditnih poslov za obnovo kreditov. Pravilnik o odobravanju naložb pravnim osebam ni veljal v času spornih odobritev kreditnih poslov. Za obnovo kreditov v banki niso obstajala nobena izrecna pravila. Interni akti tožeče stranke niso dovoljevali toženim strankam „postavljati merila in pravila“, po katerih bi lahko odobrili kredite komitentom v okviru nereguliranega postopka obnove. Že iz tega razloga je bilo ravnanje toženih strank protipravno. Navedeno izhaja tudi iz vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1229/2013, do katere se sodišče v tem sporu ni opredelilo. Tožeča stranka vztraja, da gre pri obravnavanem primeru za povsem samostojna kreditna posla (na kar kaže nova številka partije, listini pa sta poimenovani z nazivom pogodba in ne aneks k pogodbi), ki sta neodvisna od predhodnih kreditnih pogodb, saj sta bila odobrena po zapadlosti „izvornih“ kreditov. Tožeča stranka meni, da tožene stranke niso zadostile dokaznemu bremenu, da je bila v času odobritve obnova kreditov najboljša rešitev. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da ni predložila popolne dokumentacije v zvezi z odobravanjem obnov kreditov. Tožene stranke so kršile obveznosti, določene v internih aktih tožeče stranke, pogodbi o zaposlitvi in bančnih predpisih, kar je tožeča stranka dovolj določno navedla v postopku na prvi stopnji. Tako pri kreditu družbi A. d. d. - v stečaju, ni bila pridobljena ocena tveganja naložbe, s čimer je bila kršena točka 7.2.1. Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektov. Tožeča stranka zatrjuje, da je sodišče zmotno sledilo vsebini predloga za odobritev naložbe, da ocena tveganja naložbe ni potrebna. Po mnenju tožeče stranke glasovanje B.B. za odobritev kredita ni mogla odpraviti nepravilnosti (pridobitve ocene tveganja), saj tudi ostali člani Kreditnega odbora banke (v nadaljevanju: KOB) niso imeli na voljo vse potrebne dokumentacije, da bi lahko sprejeli informirano odločitev. Pri odobritvi kredita družbi A. d. d. - v stečaju, niso bili ustrezni faktorji pokritosti naložb niti niso bila upoštevana opozorila iz bonitetne ocene z dne 11. 3. 2009 o vrednosti zastave delnic in potrebi po dodatnem zavarovanju, saj so bila pridobljena zavarovanja neustrezna. Zato tožene stranke niso ravnale v skladu z internima aktoma o zavarovanju naložb (člen 3.1.2. Politike zavarovanj in točka 5.3. Navodil za zavarovanje naložb). Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je bilo ravnanje toženih strank za banko bolj koristno, kot bi bilo v primeru, če ne bi odobrile podaljšanja kreditov in bi šla banka v postopek prisilne izterjave. Opustitev pridobitve ocene tveganja (in s tem neupoštevanja opozoril direktorice sektorja za ekonomsko svetovanje in merjenja kreditnega portfelja - v nadaljevanju: SES) ter znatno odstopanje od priporočenega faktorja zavarovanja po prepričanju tožeče stranke kaže na kršitev internih aktov pri odobritvi kreditov. Podobni očitki se nanašajo na odobritev kredita družbi B. d. o. o. Tožeča stranka v pritožbi nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila predložena vsa potrebna dokumentacija za obnovo kredita navedeni družbi, da bi člani KOB zahtevali dopolnitev dokumentacije, če bi bil nepopoln kreditni predlog za odločanje o obnovi kredita in da je bilo odločanje članov KOB za odobritev obnov kreditov v zvezi z danimi zavarovanji smiselno, saj je bil v času, ko se je odločalo o obnovi poudarek na upravljanju s kreditnimi tveganji manjši, pri čemer je bil plan banke postavljen kot neto rast dohodkov. Nepravilen in nelogičen je po oceni tožeče stranke tudi zaključek, da je bila odobritev predmetne naložbe boljša odločitev od zavrnitve, saj institut obnove kredita pomeni, da je banka že izpostavljena do določenega komitenta. Tožeča stranka meni, da za nadzor dela KOB ni pristojen nadzorni svet tožeče stranke, zato protipravnega ravnanja članov KOB pri odobritvi kredita družbi A. d. d. - v stečaju, ne more sanirati soglasje nadzornega sveta. Sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita, da je zmotno ocenilo vloge uprave in nadzornega sveta tožeče stranke ter Banke Slovenije. Tožeča stranka glede na vse navedeno izpodbija zaključek sodišča, da tožeča stranka ni dokazala protipravnega oziroma hudo malomarnega ravnanja toženih strank. Za protipravno dejanje gre, če posameznik krši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Tožeča stranka trdi, da je na strani toženih strank dokazno breme, da bi v primeru neodobritve spornih naložb nastala večja škoda, kot je tožeči stranki nastala zaradi odobritev kreditov. Napačna je tudi odločitev sodišča o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je namreč vsaki od toženih strank, z izjemo petotožene in šestotožene stranke, ter stranskima intervenientoma prisodilo 73.148,15 EUR pravdnih stroškov. Pri tem je izhajalo iz zmotnega stališča, da je vsaka tožena stranka (vključno s stranskima intervenientoma) upravičena do pravdnih stroškov od celotnega zahtevanega zneska. Tožeča stranka meni, da je vsaka tožena stranka upravičena le do sorazmernega dela prisojenih stroškov. Zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožene stranke in stranska intervenienta so na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali so pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Z izjemo petotožene in šestotožene stranke so priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev, razen v odločitvi o pravdnih stroških, materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijani del sodbe ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti niso nejasni in med seboj v nasprotju. Zato je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba. Z navedbami o protispisnem zaključku sodišča o tem, da so se pri tožeči stranki enkrat letno opravljali t. i. „portfeljski pregledi“, tožeča stranka v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa ni podana.

7. Zmotno je pritožbeno stališče o neobrazloženosti ugovora zastaranja. Tretjetožena in četrtotožena stranka sta v odgovoru na tožbo »ugovarja[li] tudi zastaranje dela terjatve v višini 7.194.849,00 EUR, ki se nanaša na družbo A. d. d., saj so očitane kršitve in s tem morebitna odgovornost nastali že v letu 2009 in s tem ob vložitvi tožbe dne 31. 7. 2013 že zastarale.“; drugotožena stranka je v vlogi z dne 12. 11. 2004 v zvezi z ugovorom zastaranja navedla, da je »zastaranje začelo teči naslednji dan po tem, ko je bil posamezni kredit odobren in izplačan, to pa je bilo v obeh primerih pred julijem 2008, torej več kot pet let pred vložitvijo tožbe«; prvotožena stranka pa je v vlogi z dne 15. 12. 2014 navedla, da „je terjatev, ki se nanaša na kreditni posel s komitentom A. d. d., zastarala, ker je KOB odločal o obnovi kredita na seji dne 28. 5. 2009, ko je bila z vsemi relevantnimi dejstvi za vložitev tožbe seznanjena tožeča stranka“, ter da „sta tako terjatev, ki se nanaša na kreditni posel s komitentom A. d. d., kot terjatev, ki se nanaša na kreditni posel s komitentom B. d. o. o., zastarali, saj sta bila kredita izplačana več kot pet let pred vložitvijo tožbe“.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja da so navedene tožene stranke dovolj določno navedle dejstva, ki so potrebna za odločitev o ugovoru zastaranja. Glede na konkretizirani in zadostno substancirani ugovor zastaranja (čemur v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala) se je tožeča stranka spustila v obravnavanje tega ugovora in v svojih vlogah nasprotovala njegovi materialnopravni utemeljenosti.

9. Iz opisanega procesnega stanja zadeve tako izhaja, da je tožeča stranka konkludentno privolila v obravnavanje utemeljenosti podanega ugovora zastaranja. Zato ni utemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2972/2010 z dne 29. 10. 2010, oziroma na kršitev razpravnega načela, ki naj bi bila v tem, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage toženih strank, ki so ugovarjale zastaranje.

10. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je del zahtevka za plačilo gmotne škode zoper prvotoženo, drugotoženo, tretjetoženo in četrtotoženo stranko v zvezi z odobritvijo obnove kredita družbi A. d. d. - v stečaju, zastaral, saj je tožeča stranka dne 28. 5. 2009, ko je KOB odobril obnovo kredita tej družbi, vedela za višino zneska odobrenega kredita kot škodo, prav tako je vedela za tožene stranke, ki jih obravnava kot povzročitelje domnevne škode.

11. V prvem odstavku 336. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) je določeno, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom drugače določeno. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. To ni nujno enako času škodnega dogodka (odobritvi kreditnega posla), kot zaključuje sodišče prve stopnje. Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode, izražene v denarju. V primeru (protipravne) odobritve kredita je škoda enaka višini neplačanega oziroma nevrnjenega kredita z morebitnimi stroški in obrestmi. Navedeno pomeni, da pred datumom zapadlosti plačila kredita družbe A. d. d. - v stečaju, tj. pred 22. 8. 2011, ko je tožeča stranka predčasno odpovedala kreditno pogodbo navedenemu komitentu (A/31), zastaralni rok ni pričel teči. Upoštevajoč, da je bila tu obravnavana tožba vložena 31. 7. 2013, se torej odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja izkaže za materialnopravno zmotno.

12. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo ugovor zastaranja, podanega s strani prvotožene, drugotožene, tretjetožene in četrtotožene stranke, se je v nadaljevanju vsebinsko opredelilo do zatrjevane odškodninske odgovornosti vseh toženih strank. Po splošnih pravilih civilnega prava - osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena OZ - mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Če kateri od teh elementov ni podan, ni podlage za odškodninsko odgovornost toženih strank za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka. Izpolnitev navedenih elementov, razen odgovornosti - krivde, mora zatrjevati in dokazati oškodovanec - tožeča stranka. Čeprav se krivda pri odškodninski odgovornosti po splošnem pravilu iz 131. člena OZ domneva, pa je na podlagi prvega odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) delavec odškodninsko odgovoren delodajalcu le, če mu povzroči škodo pri delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Hujša oblika krivde (huda malomarnost in naklep) je glede na splošna pravila izjema. Obstoj hujše oblike krivde mora zato zatrjevati in dokazati oškodovanec.

13. Tožeča stranka od toženih strank kot članov KOB zahteva plačilo odškodnine zaradi priprav predlogov in odobritve kreditov družbi B. d. o. o., na sejah dne 11. 5. 2011 in 28. 9. 2011 (ko je bil naknadno podaljšan rok plačila), in dne 28. 5. 2009 družbi A. d. d., - v stečaju v višini 11.459.031,37 EUR. Sodišče prve stopnje je presodilo, da trditvena podlaga tožeče stranke ne daje podlage za zaključek, da so tožene stranke ravnale protipravno. Pri očitku protipravnosti se je sodišče prve stopnje najprej ukvarjalo s presojo pravne narave sklenjenih kreditnih poslov. Ugotovilo je, da je v obeh primerih šlo za odobritev kreditov, namenjenih poplačilu že predhodno odobrenih kreditov, kar ustreza pojmu „obnove“ kredita.

14. Zmotno je pritožbeno stališče, da je šlo pri spornih poslih za samostojne pravne posle, neodvisne od predhodnih kreditnih pogodb, oziroma za nove odobritve kreditov. Po določbi 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list RS, št. 27/1978 in nasl. - ZOR) v zvezi z drugim odstavkom 1061. člena OZ, ki ureja kreditno pogodbo, se banka zaveže dati uporabniku kredita na voljo določen znesek denarnih sredstev za določen ali nedoločen čas, za neki namen ali brez določenega namena, kreditojemalec pa se zavezuje banki plačevati dogovorjene obresti, dobljeni znesek denarja pa vrniti v času in na način, ki sta določena v pogodbi. ZOR v 1069. členu ureja tudi kreditno pogodbo na podlagi zastave vrednostnih papirjev (tako imenovani lombardni kredit). Razlikovalni znak, ki takšen posel ločuje od običajne kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR, je v obliki zavarovanja kreditne obveznosti in pravici kreditodajalca, da v primeru kreditojemalčeve neizpolnitve na podlagi 1071. člena ZOR proda zastavljene vrednostne papirje brez sodne intervencije.

15. V obravnavanih primerih banka (tožeča stranka) po spornih odobritvah s strani KOB ni izpolnila svoje osnovne obveznosti po kreditni pogodbi (družbama B. d. o. o. in A. d. d. - v stečaju, ni dala na voljo določenega zneska denarnih sredstev). Kredit so člani KOB odobrili, a zaradi poplačila prejšnjega kredita, brez dodatnih izplačil denarnih sredstev. Pravni posli so bili po predhodni odobritvi članov KOB na sejah dne 28. 5. 2009 in 11. 5. 2011 (28. 9. 2011) sicer sklenjeni v obliki novih kreditnih pogodb (s samostojno kreditno partijo), vendar za poplačilo prejšnjih obveznosti in ob pridobitvi novih zavarovanj (prejšnja zavarovanja niso prenehala, z njimi je banka ohranjala vrstni red zavarovanj). Z novima kreditnima pogodbama ni bil dan nov kredit (odobrila se je le nova, nižja ali enaka izpostavljenost banke do družb glede na prejšnje stanje oziroma znesek kreditne obveznosti), tako da gre za nadaljevanje obstoječega kreditnega razmerja.

16. Pritrditi je treba sicer tožeči stranki, da v spornem obdobju njeni interni akti pojma „obnova kredita“ niso posebej opredeljevali, kljub temu pa ta institut v slovenski bančni praksi ni bil neznan, kar potrjujeta skladni izpovedbi A.A. in B.B., omenjata pa ga 14. točka Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom in tretji odstavek 177. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 131/2006 in nasl. - ZBan-1). Po tej določbi mora banka jasno opredeliti postopke odločanja o odobritvi, spremembi, obnovi in refinanciranju kreditov. Kolikor tožeča stranka kljub izrecni zakonski obveznosti ni jasno opredelila postopkov odločanja o obnovi kreditov, tega ni mogoče šteti v breme toženih strank kot članov KOB oziroma jim zaradi neurejenega postopka odločanja o obnovi kreditov očitati kršitev internih bančnih pravil. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da so bile obnove kreditov zakonsko dopustna rešitev za poplačilo prejšnjih kreditov. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 126/1997, saj se v tej zadevi sodišče sploh ni opredelilo do vprašanja dopustnosti obnove kredita, kot ga pozna ZBan-1, na stališča vmesne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1229/2013, izdane v gospodarskem sporu, pa delovno sodišče v tem sporu ni vezano.

17. ZBan-1 v četrtem odstavku 177. člena določa, da mora banka pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke, oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu tega zavarovanja. V petem odstavku tega člena je določeno, da mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje osebe in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila v okviru pristojnosti in nalog pri tožeči stranki bančna storitev odobravanja naložb prenesena na nižje ravni odločanja, in sicer na KOB kot organ tožeče stranke. KOB sestavlja 7 članov, kar izhaja iz Poslovnika o delu kreditnega odbora tožeče stranke (A/34) in Sklepa o pristojnostih, postopkih in načinu odločanja o odobravanju naložb pri toženi stranki (A/35). Seje KOB dne 28. 5. 2009, 11. 5. 2011 in 28. 9. 2011, na katerih so bili odobreni sporni krediti, je vodila druga stranska intervenientka (članica uprave tožeče stranke), njen namestnik pa je bil prvi stranski intervenient (predsednik uprave tožeče stranke). Prvotožena, drugotožena, tretjetožena in četrtotožena stranka so glasovali za odobritev obnove spornih kreditov, petotožena in šestotožena stranka pa sta bili sopodpisnici predloga za odobritev. KOB je samostojno odločal o naložbah, ki so v njegovi pristojnosti. Njegova samostojnost je bila omejena v primeru družbe A. d. d. - v stečaju, ko se je za odobritev naložbe skladno s 167. členom ZBan-1 zahtevalo soglasje nadzornega sveta.

18. Člani KOB so imeli v obravnavani zadevi na voljo dve (slabi) možnosti - odobriti obnovo kredita ali pa odpovedati pogodbo in začeti postopke prisilne izterjave naložb z blokado transakcijskih računov komitentov. V teh okoliščinah ima odločitev o odobritvi (obnove) kredita po presoji pritožbenega sodišča naravo poslovne odločitve (takšno stališče zastopa tudi pravna teorija - Peter Podgorelec: Pravilo podjetniške presoje in odškodninska odgovornost članov uprave banke, Podjetje in delo, št. 3-4, letnik 2015, str. 445). Na podlagi pravila podjetniške presoje (business judgement rule) vsaka podjetniška odločitev, ki se izkaže za škodljivo, še ne pomeni protipravnega ravnanja. Obveznost članov KOB je namreč mogoče opredeliti kot obligacijo prizadevanja in ne kot obligacijo rezultata. Pravilo podjetniške presoje sicer v slovenskem pravnem redu ni uzakonjeno, vendar ga sodna praksa upošteva pri razlagi dolžne skrbnosti ravnanja članov organov vodenja in nadzora (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 97/2015 z dne 9. 12. 2015). Pri presoji skrbnosti je zato treba imeti pred očmi stanje, v kakršnem so se nahajali člani KOB v času sprejemanja odločitev, in upoštevati informacije, do katerih so imeli takrat dostop. Presoja skrbnosti v smislu 6. člena OZ (kot merila protipravnosti ravnanja toženih strank oziroma hude malomarnosti) je odvisna od tega, ali so se člani KOB pred odobritvijo prepričali o bonitetni oceni družb in ali so spremljali poslovanje ter kvaliteto zavarovanja terjatev. Če so pri tem člani KOB (delavci tožeče stranke) napravili napačno oceno glede sposobnosti komitentov vrniti prejeti kredit, jim zaradi tega praviloma še ni mogoče očitati protipravnosti oziroma hude malomarnosti.

19. Tožeča stranka v tem sporu ni zatrjevala, da je bil protipravno odobren že „izvorni“ kredit, na podlagi katerih so bili družbama A. d. d. - v stečaju in B. d. o. o., izplačana denarna sredstva, ali da so bila pri obeh komitentih protipravna kasnejša (a pred spornimi) odobrena podaljšanja oziroma obnove kreditov. Prav tako tožeča stranka ni konkretno zatrjevala niti dokazala, da bi lahko omenjena komitenta ob zapadlosti prejšnji kredit vrnila oziroma v celoti poplačala, kar je pomembno z vidika stanja, v katerem so se nahajali člani KOB v trenutku sprejemanja odločitev o obnovi kredita. Tožeča stranka je zatrjevala le, da tožene stranke niso ustrezno izvajale njenih internih predpisov, ki so regulirali politiko in postopke upravljanja s kreditnim tveganjem. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je bil v obravnavanih zadevah premoženjski položaj banke že poslabšan (denar je bil navedenim družbam že izplačan brez očitkov protipravnosti), v času odločanja o spornih obnovah kredita pa ni bilo mogoče pričakovati, da bosta komitenta obstoječe obveznosti iz prejšnjih pogodb ob zapadlosti lahko poravnala.

20. Glede na tako ugotovljene okoliščine pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožene stranke niso kršile 7.2.1. točko Splošnih navodil za odobravanje naložb gospodarskim subjektom, ki določa primere, ko je potrebno pridobiti oceno tveganja SES. V tej točki vsebina in ročnost ocene tveganja ni posebej opredeljena. Iz podanih predlogov za odobritev naložb izhaja, da je bila ocena tveganja v primeru družbe B. d. o. o., pridobljena, v primeru družbe A. d. d., pa ni bila potrebna, pri čemer ni zanemarljivo, da v predloženi kreditni mapi za družbo A. d. d., ni nobene ocene tveganja SES, čeprav je tožeča stranka z njo sodelovala dalj časa pred sporno obnovo kredita. V obeh primerih sta bili izdelani bonitetni poročili. Dne 20. 8. 2010 je bila za družbo B. d. o. o., opravljena ocena posamične slabitve (prim. 176. in 178. člen ZBan-1) s predlogom za spremembo bonitetne ocene (B v C), v primeru družbe A. d. d. - stečaju, pa je bila dne 11. 3. 2009 opravljena ocena bonitetne razvrstitve, iz katere so razvidni ocena tveganosti naložbe in drugi podatki za preveritev stanja komitenta in tveganja naložbe. Sklicevanje tožeče stranke na dodatna pojasnila oziroma k predlogu za spremembo klasifikacije z bonitetno razvrstitvijo z dne 21. 7. 2009 ni utemeljeno, ker gre za za listino, ki v času obnove kredita (28. 5. 2009) ni obstajala. S predlogom, ki sta ga pripravili petotožena in šestotožena stranka, je soglašala tudi članica SES in KOB B.B., odgovorna za klasifikacijo in oceno naložb. Pojasnila je, da so bile za odločanje o odobritvi kredita ustrezno pripravljene vse podlage strokovnih služb, da bi v primeru pomanjkljive dokumentacije o tem obvestila predlagatelja in da se je vsaj enkrat letno obvezno preverjala razvrstitev družbe v določeno bonitetno skupino. Iz izpovedb B.B., A.A. in C.C. izhaja, da je bila vsa potrebna dokumentacija za obnovo kredita predložena v odločanje KOB, saj sicer člani o predlogu ne bi odločali, temveč bi zahtevali dopolnitev dokumentacije. Bistveno je, da so v obeh primerih obnov kredita kljub izostanku ocene tveganja naložbe v pisni obliki člani KOB pred odločanjem bili seznanjeni z informacijami o poslovanju kreditojemalk in njihovi aktualni boniteti oziroma tveganosti naložb. Ravnali so v dobri veri, da gre za najboljšo rešitev, toženim strankam pa tožeča stranka tudi ne očita, da bi pri tem zasledovali lastne interese. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah toženim strankam ni mogoče očitati neskrbnosti (protipravnosti). Neutemeljen je tudi očitek kršitev točke 5. 3. Navodila za zavarovanje naložb, ker tožene stranke niso zagotovile ustrezne stopnje oziroma kvalitete zavarovanj. Navodila izrecno določajo, da o odstopanju od priporočenih faktorjev odloči organ, ki je pristojen za odločanje o naložbah. Kot že obrazloženo komitentoma niso bila izplačana denarna sredstva (ni šlo za nov kredit, da bi bilo potrebno pridobiti še poseben sklep uprave) niti se ni z obnovo kreditov povečala izpostavljenost do komitentov, v Navodilih pa so predvidena priporočena zavarovanja, ki organu KOB omogočajo prosto polje presoje.

21. Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem tožeča stranka graja odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka plačilo škode terja tako, da v primarnem tožbenem zahtevku uveljavlja plačilo 11.459.031,37 EUR, in sicer od vsake tožene stranke po enakih delih, v podrednem tožbenem zahtevku pa od vsake tožene stranke posebej zahteva znesek 1.909.838,56 EUR. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja, da se zahtevka, ki ju je tožeča stranka postavila kot primarnega in podrednega, vsebinsko popolnoma prekrivata, saj tožeča stranka po obeh zahtevkih dejansko zahteva od vsake tožene stranke znesek 1.909.838,56 EUR ter povrnitev stroškov v enakih deležih. V tem delu gre torej le za en tožbeni zahtevek, zato takšna (navidezna) kumulacija ni mogoča. Iz tožbenega zahtevka in izreka prvostopenjske sodbe je tudi razvidno, da tožeča stranka zoper tožene stranke ni uveljavljala solidarnega plačila zneska 11.459.031,37 EUR. Solidarnost dolžnikov se ne domneva, temveč mora biti kot taka jasno opredeljena v tožbenem zahtevku in posledično v sodbenem izreku. Če ni, gre za deljivo obveznost, ki se deli na enake dele, če drugačna delitev ni določena (393. člen OZ, podobno določata drugi in tretji odstavek 182. člena ZDR). Tožene stranke tudi niso enotni sosporniki. V obravnavani zadevi je treba skupno vrednost predmeta spora 11.459.031,37 EUR glede zahtevka za povrnitev gmotne škode deliti na šest enakih delov, saj bi bila v primeru ugoditve zahtevku vsaka od toženih strank zavezana tožeči stranki plačati 1.909.838,56 EUR. Ta znesek obenem predstavlja vrednost predmeta, glede na katero se obračunava odvetniška nagrada toženim strankam in stranskima intervenientoma.

22. Stroške toženih strank in stranskih intervenientov je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in, upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, 67/2008), priznalo nagrado za postopek v znesku po tarifni številki 3100 (1,3 x 4.875,00 EUR) ali 6.337,50 EUR, nagrado za narok po tarifni številki 3102 (1,2 x 4.875,00 EUR) ali 5.850,00 EUR ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Nagrada in izdatki za odvetniške storitve prvotožene, drugotožene, tretjetožene in četrtotožene stranke ter stranskih intervenientov za postopek na prvi stopnji tako znašajo 12.207,50 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa stroški zastopanja znašajo 14.893,15 EUR.

23. Pooblaščencu petotožene in šestotožene stranke se nagrada za zastopanje dveh strank poviša za 30 %, izdatki pa so priznani v pavšalni višini 40,00 EUR. Skupen znesek nagrade in izdatkov za njuno zastopanje vključno z 22 % DDV tako znaša 19.378,18 EUR.

24. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe delno uspela, vendar le v delu odločitve o pravdnih stroških. Po oceni pritožbenega sodišča je njen pritožbeni uspeh tako minimalen, da ji ni mogoče prisoditi stroškov pritožbe. Ker odgovori na pritožbo niso bistveno prispevali k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, tožene stranke, ki so priglasile stroške, in oba stranska intervenienta na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sami krijejo svoje stroške te vloge.