Jedro

Če odločbe o denacionalizaciji, s katero se vračajo nepremičnine, zemljiškoknjižno ni mogoče izvesti, gre za nemožnost izvršitve. Nemožnost izvršitve odločbe pa je po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) razlog za ničnost odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostave B z dne 1. 6. 2001, s katero je le-ta odločila, da se pravnomočna delna odločba Upravne enote A, Izpostave B z dne 18. 1. 2000, izdana v korist pok. AA kot upravičenca, v delu, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin s parc. št. 620/91, 620/1 in 610/102 (pravilno: 620/102), vse k.o. C, izreče za nično. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pravilno izrekel za nično pravnomočno denacionalizacijsko odločbo v delu, v katerem je ni bilo mogoče izvršiti. Da navedene odločbe delno ni mogoče zemljiškoknjižno izvršiti, pa je ugotovila zemljiška knjiga, ki je predlog za vpis lastninske pravice po navedeni denacionalizacijski odločbi glede parcel s št. 620/91, 620/101 in 620/102 zavrnila, ker je navedene parcele pred tem na podlagi druge denacionalizacijske odločbe že vpisala v korist drugega upravičenca.

Tožnik v tožbi navaja, da bi prvostopni organ moral po določbi 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost, izreči za nično odločbo, s katero so bile sporne parcele vrnjene BB. Tožnik oziroma njegovi pravni predniki so vse od leta 1820 pa do podržavljenja leta 1946 bili lastniki spornih parcel. BB je tako bilo v denacionalizaciji vrnjeno premoženje, ki nikoli ni bilo njegovo in mu tudi nikoli ni bilo vzeto. Tožnik upravnemu organu očita, da vloge BB ni obravnaval s posebno strokovno skrbnostjo in natančnostjo. S tem ko mu je vrnil sporne parcele, pa je posegel v tožnikove z Ustavo zajamčene pravice. Nepomembno je pri tem, ali je res šlo za dvojno podržavljanje ali ne, pred zaplembo sporne parcele niso bile last BB ter zato nima pravice do vrnitve. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot stranka z interesom na tožbo ni odgovoril. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 13. 9. 2002. Tožba ni utemeljena.

Odločba o denacionalizaciji, s katero se vrnejo nepremičnine, se po 66. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US, ZDen) izvršuje z vpisom lastninske pravice v zemljiško knjigo in torej mora biti zemljiškoknjižno sposobna. Če odločbe o denacionalizaciji, s katero se vračajo nepremičnine, zemljiškoknjižno ni mogoče izvesti, gre za nemožnost izvršitve. Nemožnost izvršitve odločbe pa je po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) razlog za ničnost odločbe.

Da odločbe o denacionalizaciji z dne 1. 6. 2001, s katero so bile kot upravičencu AA med drugim vrnjene nepremičnine s parc. št. 620/91, 620/101 in 620/102, vse k.o. C, v delu glede teh nepremičnin v zemljiški knjigi ni bilo mogoče izvršiti in da se je zemljiška knjiga o tem izrekla s sklepom, med strankami niti ni sporno. Prav tako ni sporno, da je ničnostna napaka (nemožnost izvršitve odločitve) obstajala že v času izdaje odločbe, saj so bile z denacionalizacijsko odločbo z dne 18. 6. 1996, izdano torej pred denacionalizacijsko odločbo v korist pravnega prednika tožeče stranke, sporne nepremičnine že vrnjene kot upravičencu BB ter je le-ta na njeni podlagi, ko je postala pravnomočna, na navedenih nepremičninah že pridobil lastninsko pravico. To pa pomeni, da je posledično pravilna odločitev prvostopnega organa, ki je denacionalizacijsko odločbo, izdano v korist pravnega prednika tožnika, v neizvršljivem delu izrekel za nično ter da je tožena stranka odločitvi prvostopnega organa utemeljeno pritrdila.

Tožnik v postopku, v katerem se odloča o ničnosti denacionalizacijske odločbe, izdane v postopku, v katerem je sam nastopal kot stranka (vlagatelj), ne more z uspehom zatrjevati, da je nična denacionalizacijska odločba, izdana v drugem denacionalizacijskem postopku, na podlagi zahteve drugih vlagateljev ter v korist drugega upravičenca - BB. Presoja ničnosti druge denacionalizacijske odločbe je namreč lahko predmet le drugega postopka. V postopku odločanja o ničnosti odločbe, izdane v postopku, v katerem je sam tožnik nastopal kot stranka, pa organ pravilno je ugotovil neizvršljivost te odločbe, in obstoj ničnostne napake že v času odločanja, to pa so tudi edine relevantne okoliščine, ki jih je bil pri odločanju dolžan upoštevati.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku. Sodišče ga je moralo zavrniti na podlagi določbe tretjega odstavka 23. člena ZUS, po kateri v sporu, v katerem sodišče presoja le zakonitost izpodbijanega akta, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.