Jedro

Določbo splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (A0-95), s katero so iz zavarovalnega kritja izključeni zahtevki zavarovanca, lastnika, solastnika in skupnega lastnika vozila, s katerim je bila povzročena škoda, je treba presojati ob hkratni uporabi določb takrat veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki v 17. členu iz zavarovalnega kritja primarno izključuje voznika vozila s katerim je bila povzročena škoda in ne zavarovanca, kot to izhaja iz splošnih pogojev. Tako je, po oceni pritožbenega sodišča, potrebno v konkretnem primeru ugotavljati, kdo je dejanski lastnik vozila, ki pa ni nujno obenem zavarovatelj - torej oseba na katere ime je bilo sklenjeno zavarovanje, kot je to štelo prvostopno sodišče.

Izrek

Pritožbi tožnice se u g o d i in se izpodbijana sodba r a z v el j a v i ter zadeva v r n e sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v znesku 2.520.640,00 SIT za nematerialno škodo,ki jo je utrpela v prometni nesreči dne 6. 12. 1996, katero je zakrivil voznik in izključni lastnik vozila, B. G. - tožničin zakonec. Sodišče je zaključilo, da tožničin tožbeni zahtevek ni utemeljen, ker je bila tožnica dejansko sklenitelj zavarovanja iz obvezne avtomobilske odgovornosti za avtomobil, kar je tudi sama priznala, priznala pa je tudi dejstvo, da je bil avtomobil kupljen v času trajanja zakonske zveze z B. G., s katerim nista sklenila sporazuma o razdružitvi skupnega premoženja in je tako pomembno le dejstvo, da je tožnica bila zavarovalec in da je s toženo stranko sklenila zavarovanje. Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-95 so sestavni del zavarovalne pogodbe (police) in neposredno zavezujejo obe pogodbeni stranki in tudi oškodovance. V 2. členu teh pogojev so našteti odškodninski zahtevki, ki so izključeni iz zavarovalnega kritja in med te sodijo med drugim tudi zahtevki zavarovalca, zato je sodišče ugotovilo, da pravna podlaga za tožničin tožbeni zahtevek ne obstoji.

Zoper takšno odločitev se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je lastnik in zavarovanec osebnega avtomobila tožnica, saj je izključni lastnik vozila njen zakonec, ki je to vozilo kupil izključno z lastnimi sredstvi, katere je dobil s prodajo osebnega avtomobila pridobljenega že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico in tako avtomobil kot tudi stanovanje predstavljata njegovo posebno premoženje, ki nikoli ni postalo del skupnega premoženja. Sodišče je spregledalo določbo I. odst. 51. čl. ZZZDR, ki določa, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga in bi ob tem moralo ugotoviti, da sporni avtomobil ni bil del skupnega premoženja. Tožnica je prišla k tožniku brez premoženja kot študentka in bila skoraj ves čas nezaposlena in jo je tako zakonec tudi vseskozi vzdrževal, prav tako kot tudi skupnega otroka. Avtomobil je samo formalno registriran na tožnico, saj je bil pogoj, da je dobila delo komercialista prodaje tudi lastni osebni avtomobil. Njen zakonec je v celoti sam plačal vse zavarovalne premije,tudi premijo za obvezno avtomobilsko zavarovanje, sklenjeno pri toženi stranki in je tudi avtomobil vzdrževal izključno z lastnimi sredstvi. Tako je bil zavarovalec tožničin soprog in ne tožnica, saj sama zavarovanja tudi ne bi mogla plačati glede na to, da je bila nezaposlena. Sodišče bi moralo ugotavljati, kdo je bil v resnici lastnik spornega avtomobila. Vprašanje lastništva je odločilno dejstvo v vseh pravdah, kjer oškodovanec uveljavlja odškodnino iz naslova A0 plus zavarovanja, ki preneha s prodajo avtomobila in se ne prenaša. Tako ni nujno, da sta zavarovatelj oziroma lastnik vozila ter oseba na katero se polica glasi ena in ista oseba. Nikjer ni posebej določeno, da je zavarovalec oseba, na katero se glasi zavarovalna polica, tako kot je te izraze tolmačilo prvostopno sodišče. Potrebno je razlikovati osebo, ki sklene zavarovalno pogodbo z zavarovalnico ter osebo, na katero se zavarovalna pogodba glasi. Sodišče pa tudi ni zavzelo stališča do navedb tožnice, da je tožena stranka vse do pravde priznavala obstoj zavarovalnega razmerja in zavarovalnega kritja in da je celo podala soglasje za angažiranje izvedenca-zdravnika. Ko pa je tožničin soprog zanikal krivdo, je tudi tožena stranka umaknila soglasje za angažiranje tega izvedenca. Dejstvo je, da je tožena stranka dejansko vseskozi priznavala obstoj zavarovalnega kritja in s tem temelj. Razen tega pa je tožena stranka iz te zavarovalne police odvzela bonifikacijo zaradi koriščenja kupona, vendar pa iz tega kupona ni uveljavljal škode nihče drug razen tožnice in je bila tako bonifikacija s strani tožene stranke trgana izključno iz razloga, ker je tožnica uveljavljala škodo. V posledici navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odgovor na pritožbo ni bil podan.

Pritožba tožnice je utemeljena.

Upoštevaje določbo I. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99, Ur. list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in pritožbo zoper njo obravnavalo ob uporabi določb Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Prvostopno sodišče je svojo odločitev oprlo na določbe Splošnih pogojev A0-92 - za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in sicer na določbo 2. člena in pri tem zaključilo, da je med ostalimi tudi zavarovatelj izključen iz zavarovalnega kritja.

Po oceni pritožbenega sodišča bi prvostopno sodišče moralo poleg zavarovalne police upoštevati tudi določbe takrat veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, ki ureja med drugim tudi zavarovanje lastnika motornega vozila proti odgovornosti za škodo povzročeno tretjim osebam in v 17. členu določa, kdo nima pravice do odškodnine iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Tako je po točki 1 izključen iz tega zavarovanja voznik vozila s katerim je bila povzročena škoda; po točki 2 pa sklenitelj zavarovanja, lastnik, solastnik in skupni lastnik vozila, vendar pa ti le za škodo na stvareh. Upoštevaje določbo 6. čl. tega zakona so določbe zavarovalnih pogojev za zavarovanja, ki so obvezna po tem zakonu, s katerimi se zmanjšujejo pravice oškodovancev in potnikov v javnem prometu, določene s tem zakonom, brez pravnega učinka, kar pa bi po svoji naravi ustrezalo uporabi 2. odst. 143. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), po katerem lahko sodišče zavrne uporabo posameznih določil iz splošnih pogojev, na podlagi katerih kdo izgubi pravico iz pogodbe ali so sicer nepravična ali pretirano stroga nasproti njej. Smisel teh določb je v tem, da škode ni dolžan nositi tisti, ki jo pretrpi, to je sam oškodovanec, pač pa, da je potrebno oškodovancem v čim večji meri ublažiti, če že ne odpraviti škode, ki so jo utrpeli. Tako je v ospredju zgoraj citiranih določb oškodovančev položaj, ne pa pravni položaj povzročitelja škode. Subjekti, ki nimajo pravice do odškodnine iz zavarovanja proti avtomobilski odgovornosti so, po oceni pritožbenega sodišča, v Zakonu o obveznem zavarovanju v prometu, izrecno navedeni, s tem pa je tudi varstvo oškodovanca dvignjeno na višji nivo.

Vendar pa odločitev, v smislu, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče, na podlagi do sedaj ugotovljenega, ni niti v skladu z načeli varstva oškodovanca, niti z namenom in bistvom te zakonite obveznosti avtomobilista skleniti zavarovalno pogodbo. Namen in bistvo te zakonite obveznosti skleniti zavarovalno pogodbo ni v tem, da bi bil zavarovanec obvarovan pred plačilom odškodnine, ampak izključno v tem, da so upravičeni oškodovanci obvarovani pred plačilno insolventnostjo povzročitelja škode.

Določba splošnih pogojev, katero je, ob izdaji izpodbijane sodbe, upoštevalo prvostopno sodišče pa krog oseb, ki so izključene iz zavarovanja, spreminja oziroma ga celo oži, zato bi bilo potrebno konkretno določbo razlagati ob smiselni uporabi določbe 6. člena citiranega zakona.

Smisel vseh citiranih določb je namreč treba upoštevati v smislu popolnega kritja škod, ki nastanejo v prometnih nesrečah. Določba, katero je upoštevalo prvostopno sodišče, pa to onemogoča, saj obvezno zavarovanje spreminja v varstvo zavarovančevega premoženja pred zahtevki tretjih, kar je v nasprotju s ciljem obveznega zavarovanja v prometu, ki je v tem, da se nudi oškodovancem učinkovita odprava posledic prometnih nesreč.

Ob navedenem je bilo tako potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje in dopolnitev postopka v smislu zgoraj citiranih določb (370. člen ZPP/77). Pri tem je potrebno izpostaviti tudi pritožbena zatrjevanja tožnice, da namreč ni povsem brez pomena vprašanje, kdo je bil dejanski lastnik vozila, ki je nesrečo povzročilo in da bi zato moralo sodišče tudi v tem delu izvajati ustrezen s strani tožnice predlagani dokazni postopek.

Nenazadnje pa je poudariti, da je iz izreka izpodbijane sodbe izpadel izrek o taksni oprostitvi tožnice in je to smiselno šteti za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 166. člena ZPP/77.