Jedro

Za pridobitev pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Tožnica, ki ji je bil s sklepom z dne 21. 3. 2013 priznan letni dopust v trajanju 34 dni, do junija 2013, ko je s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi in ji je ta prenehala 13. 7. 2013, za koriščenje preostalih dni letnega dopusta ni zaprosila ne ustno ne pisno. Zato tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljeni letni dopust.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek: da se odpravi sklep tožene stranke z dne 1. 8. 2013 in sklep Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 9. 2013; da se ugotovi, da je tožnica upravičena do izplačila nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta v trajanju 17 dni za leto 2013, da ji je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek 998,07 EUR, od tega plačati prispevke in davke ter tožnici izplačati preostali neto znesek nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izdati odločbo, s katero bo odmerila nadomestilo zaradi neizrabljenega letnega dopusta (II. točka izreka). Tožbo s podrednim tožbenim zahtevkom za odpravo sklepa tožene stranke z dne 1. 8. 2013 in sklepa Vlade RS Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 4. 9. 2013 in za ugotovitev, da je tožnica upravičena do izplačila nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta v trajanju 17 dni za leto 2013, je zavrglo (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 160,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpodbijanega roka do plačila, pod izvršbo (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je potrebno konkretni primer presojati upoštevaje, da je tožnica javna uslužbenka, za katero veljajo kogentna določila ZUJF o upokojevanju in volja tožnice nima vpliva na dejansko prenehanje delovnega razmerja. Koriščenje letnega dopusta je bilo objektivno nemogoče zaradi časovnega poteka delovnega razmerja in zaradi potreb delovnega procesa. Ne glede na to, da sklep tožene stranke, s katerim je bilo tožnici marca 2013 določen letni dopust v trajanju 34 dni formalno res ni bil spremenjen, pa tožena stranka s svojim obvestilom o pravilnem načinu odmere letnega dopusta v primeru upokojitve sredi leta (zgolj sorazmerni rok) zapeljala delodajalce tako da koriščenje letnega dopusta v večjem delu niso dovolili, kot delavce, ki za več dopusta niso zaprosili. S takšnim ravnanjem je podana krivda tožene stranke, da tožnica več dopusta ni koristila do 4. 7. 2013, ko je izvedela, da je tožena stranka svoje stališče spremenila. Navaja, da ji je bil 21. 3. 2013 izdan sklep o priznanih 34 dni letnega dopusta, tožnica je planirala letni dopust v mesecu avgustu 2013. Dne 15. 5. 2013 ji je bilo sporočeno, da se bo morala upokojiti. Upokojitev ni bila njena volja, temveč posledica določb ZUJF. Glede na datum upokojitve (13. 7. 2013) ji je delodajalec ves čas zatrjeval, da ji pripada le 17 dni dopusta, zaradi česar več dopusta ni mogla koristiti. Da je bilo takšno nesporno stališče tožene stranke izhaja tudi iz dejstva, da je tožnici izplačala le sorazmerni del regresa za letni dopust. Šele 4. 7. 2013 je bila tožnica seznanjena, da ji pripada 34 dni letnega dopusta. Tožnica je večkrat zaprosila za koriščenje letnega dopusta, vendar ji zaradi potreb delovnega procesa to ni bilo omogočeno, o čemer bi vedele izpovedati tudi predlagane priče. Zahtevo za koriščenje dopusta je dopustno podati tudi ustno, kar bi tožnica dokazala s pričami. Od 4. 7. 2013 do prenehanja delovnega razmerja bi tožnica lahko koristila le še 8 dni dopusta, vendar ji tudi to ni bilo omogočeno zaradi potreb delovnega procesa. Sodišče se je postavilo na stališče, da za odločitev ni bistveno, ali je bila tožnici po 5. 7. 2013 omogočena izraba dopusta, takšno stališče pa je v nasprotju z zatrjevanjem sodišča, da bi lahko letni dopust koristila vse do prenehanja delovnega razmerja. V tem delu je sodba v celoti neobrazložena, s tem pa je sodišče storilo kršitev pravil pravdnega postopka. Zmotno je stališče sodišča, da ne gre za objektivno okoliščino nezmožnost koriščenja letnega dopusta v avgustu 2013, saj naj bi do prenehanja delovnega razmerja prišlo na pobudo tožnice oziroma njenim soglasjem. Sodišče prve stopnje je spregledalo obvezno upokojevanje javnih uslužbencev po ZUJF, tožnica prenehanje delovnega razmerja zaradi kogentnih določb ZUJF ne bi mogla preprečiti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zlati ne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da je sodba v delu, ki se nanaša na možnost koriščenja letnega dopusta neobrazložena. Sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in nima takšnih (bistvenih) pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da so bila z izvedenimi dokazi vsa odločilna dejstva ugotovljena, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno.

8. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Delavec izgubi pravico do letnega dopusta oziroma nadomestila, če ne zahteva izrabe letnega dopusta in ni izkazan obstoj nepredvidljivega vzroka za neizrabo dopusta in če tudi na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnici prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi dne 13. 7. 2013, potem ko je 17. 6. 2013 s toženo stranko sklenila sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. S 1. 1. 2013 je tožnica pridobila pravico do letnega dopusta za leto 2013 v celoti, letni dopust ji je bil odobren s sklepom z dne 21. 3. 2013, sklep ni bil nikoli spremenjen, zato je kljub obvestilu, da ima tožnica v letu 2013 le 17 dni letnega dopusta, še vedno veljal sklep z dne 21. 3. 2013. 10. Tožnica v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da upokojitev ni bila njena volja in da ji je tožena stranka ves čas zatrjevala, da ji pripada le 17 dni letnega dopusta ter da je bila šele 4. 7. 2013 seznanjena z dejstvom, da ji pripada 34 dni letnega dopusta. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnici s sklepom z dne 21. 3. 2013 priznan letni dopust v trajanju 34 dni, navedeni sklep pa tožena stranka ni spremenila. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica do junija 2013 za koriščenje preostalih 17 dni letnega dopusta ni zaprosila ne pisno ne ustno. Zato je nepomembno pritožbeno zatrjevanje tožnice, da bi lahko priče izpovedale, da po 5. 7. 2013 koriščenje dopusta ni bilo možno, saj glede na datum prenehanja delovnega razmerja tožnica ni pravočasno zaprosila za koriščenje dopusta.

11. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni prispeval k rešitvi zadeve (154. in 155. člen ZPP).