Jedro

Dediču domnevnega očeta zakon ne daje pravice izpodbijati zakonsko očetovstvo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se pritožbi tožene stranke ugodi, tako da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in se poslej glasi: "Tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da zapustnik S. O., roj..., umrl ..., ni oče mladoletnega T. O., roj... ter da mora tožena stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške - s e z a v r n e." Tožeča stranka mora nerazdelno plačati toženi stranki 80.650,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh.

Obrazložitev

Tudi ob drugem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugotovilo, da S. O. (v nadaljnjem besedilu: domnevni oče) ni oče mladoletnega toženca, roj... Svojo odločitev je utemeljilo na dejstvih, da je bil zdaj pokojni domnevni oče neploden; da je toženka zoper njega vložila razvezno tožbo s trditvijo, da ni bilo otrok po njegovi krivdi (tedaj pa je bila že dva meseca noseča), tožbo pa je umaknila takoj po njegovi smrti; ter da sta tožnika kot njegova starša, in s tem dediča, stopila v njegov položaj, ko zaradi nenadne smrti ni mogel vložiti tožbe zoper mladoletnega toženca, ki se takrat še ni rodil. Res Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. RS, št. 82/94, v nadaljevanju ZZZDR) tožnikoma ne daje možnosti, da izpodbijata očetovstvo domnevnega očeta, vendar bi bilo neživljenjsko in celo nepravično zavrniti zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, ker se je strinjalo s stališčem prvega sodišča, da gre v tej zadevi za položaj, ki ga ZZZDR ne predvideva oziroma je treba v takšnem primeru staršem umrlega domnevnega očeta priznati aktivno legitimacijo za izpodbijanje očetovstva, kot je to sodna praksa že priznavala v preteklosti. Domneva očetovstva ne ustvarja le razmerja med domnevnim očetom in otrokom, ampak tudi razmerja med otrokom in drugimi sorodniki. Sicer pa je vprašanje aktivne legitimacije tožnikov vprašanje procesne legitimacije oziroma pravdnega upravičenja in s tem procesne predpostavke. Neobstoj procesne legitimacije ne vpliva na veljavnost že sprejete sodbe.

Proti tej sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče tako spremeni sodbi nižjih sodišč, da bo zavrnjen tožbeni zahtevek. Trdi, da je izpodbijanje očetovstva osebna pravica, ki je nepodedljiva, in zato ni mogoče iz premoženjskih razlogov širiti te pravice iz 96. člena ZZZDR. Če bi zakonodajalec hotel priznati to pravico še komu drugemu, bi to navedel. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Zakon taksativno našteva osebe, ki so upravičene izpodbijati očetovstvo. To pravico daje domnevnemu očetu otroka, materi otroka, otroku in tistemu, ki misli, da je oče otroka (96. do 99. člena ZZZDR). Izhodišče pritožbenega sodišča, da zakon ni popolno uredil vseh primerov pravice do izpodbijanja očetovstva in tako tudi primera, kot je obravnavani, ni pravilno. Že zgodovinsko primerjalno gledano je očitno, da je zakonodajalec dediče domnevnega očeta zavestno izpustil iz zaprtega števila upravičencev do tožbe. Občni državljanski zakonik kot nedvomna podlaga naše pravne miselnosti je omogočal dedičem umrlega pred časom, v katerem mu je bilo dovoljeno izpodbijati očetovstvo, v treh mesecih po njegovi smrti izpodbijati zakonsko rojstvo otroka (paragraf 159). Normalno bi bilo, da bi zakonodajalec takšno določbo vnesel v zakon, če bi to želel. Nenazadnje tudi različna sodna praksa, ki se je razvila v zvezi s prej veljavnim zveznim temeljnjim Zakonom o razmerju med starši in otroki (Ur. l. FLRJ, št. 104/47 s spremembami in dopolnitvami do Ur. l. SFRJ, št. 10/65, v nadaljevanju ZRSO) ne bi mogla ostati brez odmeva v novi republiški zakonodaji, ki je takšne in podobne primere kot je obravnavani, urejala, čeprav različno. Končno smrt domnevnega očeta bodisi pred otrokovim rojstvom ali po njem, ni tako izreden primer, da ga zakon ne bi uredil. Tako določa v zvezi z ugotavljanjem očetovstva (ne pa z izpodbijanjem), da se lahko tožba vloži tudi po smrti domnevnega očeta (proti njegovim dedičem), kot to določa drugi odstavek 92. člena ZZZDR. Ni mogoče potemtakem govoriti o tem, da zakon ni (popolno) uredil vseh primerov in tako tudi takšnega primera, kot je obravnavani. Ker ni vrzeli, je ni treba napolnjevati.

Neprimerno je sklicevanje instančne sodbe na sodno prakso, ki je izjemno priznavala aktivno legitimacijo staršem domnevnega očeta. Vsi trije viri, ki jih citira v zvezi s tem, se nanašajo na odločbo Vrhovnega sodišča NRH Gzž 103/51 iz leta 1951, objavljeno v Zbirki sodnih odločb pod št. 239. Gre torej za odločbo iz časov veljavnosti ZRSO. Po prenehanju njegove veljavnosti je republiška zakonodaja jugoslovanskih republik in pokrajin nadrobneje rešila ta vprašanja in tako tudi sosednja Hrvaška, ko je že beseda o odločbi njenega vrhovnega sodišča, z Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Narodne novine SRH, št. 11/78, s spremembami in dopolnitvami do št. 59/90). S tem zakonom je bilo celo izrecno določeno, da dediči moža ne morejo vložiti tožbe zaradi izpodbijanja njegovega očetovsta, lahko pa nadaljujejo začeti postopek (126. člen). Ali s sedaj veljavnim hrvaškim Družinskim zakonom (Obiteljski zakon, Narodne novine, št. 162/98), ki daje osebam, ki imajo pravni interes, le pravico, da nadaljujejo postopek za izpodbijanje očetovstva (78. člen). Pritožbeno sodišče pa ne omenja odločb Vrhovnega sodišča SR Slovenije iz leta 1976, temelječe na ZRSO, in iz leta 1977, temelječe na ZZZDR (pravni mnenji iz Poročil o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. 1/1976, str. 31, in št. II/77 str. 23). Po prvi je v 28., 29. in 30. členu ZRSO določen krog oseb, ki so edino upravičene izpodbijati očetovstvo glede otroka, ki je bil rojen v zakonski zvezi (mož, mati, otrok). Zakoniti dediči moža, otrokove matere ali otroka so le upravičeni nadaljevati pravdo, ki jo je sicer začela upravičena oseba, je pa umrla. Po drugi odločbi pa so po določbah 96. do 99. člena ZZZDR upravičeni izpodbijati zakonsko očetovstvo izključno v teh predpisih določene osebe, ne pa tudi dediči upravičencev; pravica vložiti tožbo je strogo osebna pravica, in dediči lahko samo nadaljujejo že začeto pravdo. "Teža" teh pravnih mnenj vzporejenih s prej opisanim mnenjem izpred 50 let, na katerega se sklicuje pritožbeno sodišče, ne more biti vprašljiva. Sicer pa je kasnejša zakonodaja presegla to mnenje.

Seveda je treba preizkusiti skladnost sedaj veljavnega ZZZDR, izdanega pred četrt stoletja, z Ustavo naše države in konvencijami, ki jih je sprejela naša država, saj gre tu za pravno ureditev, ki posega v človekove pravice in temeljne svoboščine (drugi odstavek 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 31/91 in 21/94). Tako naša kot mednarodna ureditev daje otrokovim koristim čedalje večji pomen. Država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino (tretji odstavek 53. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS) in otroci uživajo posebno varstvo in skrb (prvi odstavek 56. člena URS). Načelo največje koristi otroka je izraženo v določbi 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Zakon o ratifikaciji te konvencije v Ur. l. SRFJ - MP, št. 15/90 - KOP), po katerem naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo države, bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravne oblasti ali zakonodajni organi, otrokove koristi glavno vodilo. Otroku je namenjena pravica, da pozna svoje starše kot izraz pravice do osebnostne identitete otroka. Države podpisnice konvencije so se namreč zavezale, da bodo spoštovale otrokovo pravico do ohranjanja lastne identitete, vštevši državljanstvo, ime in družinska razmerja v skladu z zakoni, brez nezakonitega vmešavanja (prvi odstavek 8. člena KOP). Že iz teh nekaj zakonsko oziroma konvencijsko urejenih načel sledi, da je predvsem otrok tisti, ki ima pravico do svoje identitete in da ima on možnost uveljaviti, če je potrebno tudi sodno, to svojo pravico. Prav v tem duhu je urejeno ugotavljanje in izpodbijanje očetovstva po ZZZDR, ko veljajo za vse druge, razen za otroke, kratki roki za vložitev tožb. Za ugotavljanje očetovstva (ne pa izpodbijanje) omogoča zakon, kot je bilo že omenjeno, vložitev tožbe tudi po smrti domnevnega očeta. Ali gledano z druge strani, dejstvo, da zakon ne omogoča dedičem pokojnega domnevnega očeta izpodbijati njegovo očetovstvo, nikakor ne nasprotuje, marveč se ujema s trendi v razvoju nacionalnega in mednarodnega urejanja načela največje koristi otroka. V to smer je šel tudi novi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki v primerjavi s prejšnjo ureditvijo, po kateri so lahko dediči že začeti postopek na podlagi tožbe domnevnega očeta nadaljevali po njegovi smrti, ne omogoča več takšnega nadaljevanja. Kot še predvideva nadaljevanje postopka po tožnikovi smrti v zakonskih sporih (418. člen ZPP), tega ne dopušča v postopku o sporih za ugotovitev in spodbijanje očetovstva ali materinstva (3. oddelek sedemindvajsetega poglavja ZPP). Ko je že beseda o slednjem, gre za razlog (sklepanje od manjšega na večje) več, da če zakon ne omogoča niti nadaljevanja začetega postopka po tožnikovi smrti, toliko bolj ne dovoljuje začeti postopka dedičem sicer upravičenega tožnika, če bi še živel. Pravica otroka, da pozna svoje starše (8. člen KOP) že sama zase zgovorno razkriva, da je na otroku aktivna vloga (dokler je mladoleten, tudi s pomočjo zakonitega zastopnika) ukreniti vse za uresničenje pravice, ni pa to skrb, kot v obravnavanem primeru, sorodstva domnevnega očeta. Sicer pa izpodbijati očetovstvo je le polovična rešitev, saj otrok s tem ne "dobi naravnega očeta". Njegove koristi torej samo s takšnim postopkom niso zavarovane.

Ni mogoče sprejeti nadaljnjega argumenta pritožbenega sodišča o pomenu dednega prava. Le-to ureja razmerje iz zasebnolastninske pravne sfere. Res sta zasebna lastnina in dedovanje ustavnopravno varovana (33. člen URS), vendar jima ne gre prednost pred otrokovimi pravicami, ki so prav tako ustavna kategorija človekovih pravic in temeljnjih svoboščin, kot je bilo omenjeno že poprej, poleg tega pa še konvencijsko varovanih. Sicer pa pravica do dedovanja izvira iz sorodstvenega razmerja z zapustnikom in ne obratno. Premoženjski interes dedičev domnevnega očeta ne sme pretehtati nad otrokovimi osebnostnimi pravicami do ohranjanja lastne identitete ter s tem do imena in družinskega razmerja (prvi odstavek 8. člena KOP).

Tudi z argumentom pravičnosti, po katerem je poseglo prvostopenjsko sodišče, se ni mogoče strinjati. Gre za občutljivo problematiko, ki je ne gre reševati od primera do primera, marveč na načelni ravni. Tudi za obravnavani primer je rešitev v zakonu, ki zapira število tistih, ki smejo izpodbijati domnevno očetovstvo, in že zato ni mogoče v imenu pravičnosti rešiti zadeve drugače, kot veleva zakon. Postavi se namreč tudi vprašanje pravičnosti - v čigavem imenu? Je takšno izpodbijanje v otrokovo korist? Ali bi tudi domnevni oče, če bi še živel, izpodbijal svoje očetovstvo? In to ob številnih znanih primerih, ko so se domnevni očetje zavedali, da niso naravni očetje, in so to dejstvo sprejemali in v bistvu k temu pripravili tudi svoje sorodstvo. Sicer pa pravna ureditev očetovstva temelji na številnih domnevah, izpodbojnih le v kratkih rokih in s strani povsem določenega ozkega kroga upravičencev.

Po vsem povedanem je pravica izpodbijati domnevno očetovstvo osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na dediče (intuitu personae) v kakršnemkoli krogu, kot to sledi iz določb 96. do 99. člena ZZZDR. Tako tožnika, kot dediča domnevnega očeta iz drugega dednega reda, nimata aktivne legitimacije. Revizijsko sodišče je zato ugodilo reviziji in sodbi nižjih sodišč tako spremenilo, da je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zahtevek zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Čeprav je revizijo vložila le toženka, se učinki njene revizije raztezajo tudi na mladoletnega toženca, saj je spričo zakonskih določb oziroma narave pravnega razmerja spor mogoče rešiti le enotno (196. člen ZPP).

Ob tem revizijsko sodišče ni enakega mnenja kot pritožbeno sodišče. Odgovor na to, kdo sme izpodbijati očetovstvo, je v določbah materialnega prava in tako je vprašanje aktivne legitimacije vprašanje materialnega prava. Če te zakon ne daje, zahtevek ni utemeljen že iz tega razloga, pri čemer se sodišče niti ne spušča v razsojo o tožbenih trditvah samih. Skratka, vprašanje aktivne legitimacije ni procesna predpostavka (kot je v zvezi s tem v primerljivih primerih enotnega oziroma nujnega sosporništva v naši sodni praksi zavzeto enotno stališče).

Spremenjena odločitev je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki jih mora zdaj glede na uspeh tožene stranke le-tej povrniti tožeča stranka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški so odmerjeni po Zakonu o sodnih taksah in odvetniški tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Stranki pa ne gredo stroški, ki jih ni priglasila ob dejanju samem - za prvo pritožbo in prvo revizijo (tretji odstavek 163. člena ZPP), ne za postavki (konferenca in pregled), ki sta zajeti z glavnim opravilom. Prav tako tudi ne za opominsko takso.