Jedro

Dolžnik je v pritožbi utemeljeno opozoril, da upnik v tem postopku ni izkazal zahtevane relativne objektivne nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve kot enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe (nevarnost naj bi bila sicer podana zaradi zatrjevanega slabega finančnega stanja dolžnika), čeprav je bilo breme zatrjevanja in dokazovanja tega pogoja še v celoti na njegovi strani.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru se ugodi, sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. R 396/99-5 z dne 13.8.1999, se razveljavi in se predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne.

Upnik je dolžan v roku 8 dni dolžniku povrniti stroške ugovora v znesku 19.110,00 SIT." 2. Upnik je dolžan v roku 8 dni dolžniku povrniti stroške pritožbe v znesku 1.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1999 do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v celoti ohranilo v veljavi sklep o izdaji začasne odredbe (pravilno: predhodne odredbe) z dne 13.8.1999 (1. točka izreka). Dolžniku pa je pri tem naložilo, da je dolžan upniku v roku 15 dni plačati nadaljnje izvršilne stroške v znesku 21.321,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila (2. točka izreka).

Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, predlagal razveljavitev izpodbijanega sklepa in pri tem priglasil pritožbene stroške. Navedel je, da je že ugovoru priložil številne listine, iz katerih je razvidno, da izterjava upnikove terjatve ni v nikakršni nevarnosti. Dolžnik je namreč priložil več neplačanih obračunskih situacij, ki izkazujejo njegove odprte in zapadle terjatve za najmanj 10 milijonov SIT. Sicer pa je družba E... d.o.o. Ljubljana samostojna pravna oseba, ki ne posluje z identično dejavnostjo kot dolžnik: gre le za obrobne dejavnosti. Normalno in logično pa je, da je potekalo poslovanje in sodelovanje med obema družbama. Nasprotno pa upnik navedb in predpostavk, ki jim je sodišče nekritično sledilo, ni izkazal prav z ničemer. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pravilno ocenilo priložene pogodbe o okvirnem kreditu po načelu tekočega računa. Prav ta kredit je dolžniku omogočil negativno stanje na njegovem računu, kjer nikoli ni presegel vsote 20 milijonov SIT. Zato je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da bo dolžnik (poleg negativnega stanja v višini 19 milijonov SIT) svoj žiro račun dodatno obremenil še za 20 milijonov SIT. Dolžnik je že v ugovoru izkazal, da normalno posluje ter da ima za 10 milijonov odprtih zapadlih in tudi nezapadlih terjatev. Sicer pa dolžnik svoje dejavnosti še ne misli ukiniti. V dokaz tem navedbam je pritožbi priložil gradbeno dovoljenje z dne 3.6.1999, ki ga je izdala upravna enota Domžale in iz katerega naj bi izhajalo, da bo dolžnik pričel z gradnjo gostinskega objekta s prenočišči (priloga B14). Dolžnik pa tudi dnevno išče nove posle, kar v pritožbi dokazuje s ponudbo za graditev Slovenske vasi na Kosovu z dne 27.9.1999 (priloga B13).

Pritožba je utemeljena.

V postopku zavarovanja je upnik predlagal, da sodišče izda predhodno odredbo na podlagi nepravnomočne (in zato neizvršljive) sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pg 280/95-28 z dne 17.3.1998, ki glasi na denarno terjatev. Da bi takšna (kvalificirana in imperfektna) domača odločba lahko postala temelj za izdajo predhodne odredbe, pa bi moral upnik v postopku izkazati (po določbi 1. odst. 257. člena ZIZ) za verjetno tudi nevarnost, da bo brez izdaje take odredbe uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. V konkretnem primeru namreč ni izpolnjen pogoj za zakonito domnevo o obstoju nevarnosti po določbi 258. člena ZIZ.

Dolžnik je v pritožbi utemeljeno opozoril, da upnik v tem postopku ni izkazal zahtevane relativne objektivne nevarnosti za uveljavitev svoje terjatve kot enega od pogojev za izdajo predhodne odredbe (nevarnost naj bi bila sicer podana zaradi zatrjevanega slabega finančnega stanja dolžnika), čeprav je bilo breme zatrjevanja in dokazovanja tega pogoja še v celoti na njegovi strani.

Navedenega pravila o bremenu dokazovanja pa sodišča prve stopnje ni upoštevalo že ob izdaji predhodne odredbe. Svojo odločitev je v fazi odločanja o predlogu namreč oprlo zgolj na upnikove navedbe o tem, da dolžnik na računu nima nikakršnih prilivov in da je družba E....

d.o.o. Ljubljana "vzporedna firma". Na podlagi teh navedb je zaključilo, da "v kolikor verjame (tem) navedbam, ...., meni, da je kot verjetno izkazana nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena". Očitno pa je, da s strani upnika v postopku predloženi dokazi o zahtevani nevarnosti sodišču niso mogli zadostovati niti ob odločanju o zavrnitvi ugovora, saj je svojo odločitev v celoti oprlo na dokaze, ki jih je ugovoru priložil dolžnik (ki pa je z njimi dokazoval, da nevarnost ni podana).

Sicer pa je pri izpodbijani odločitvi (ko je smiselno zavrnilo dolžnikov ugovor) sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine in iz tako ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev (2. in 3. točka 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP/99, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), nanje pa oprlo izpodbijano odločbo.

Iz računa št. 340076 (ki ga je kot dokaz (priloga B7) o neobstoju zahtevane nevarnosti ugovoru priložil dolžnik) je tako zaključilo, da se je kot tehnični direktor dolžnika na njem podpisal ustanovitelj družbe E.... d.o.o. Ljubljana J. G., zaradi česar naj bi bilo verjetno, da je ta družba prevzela dela na objektu C...., saj je bil račun izdan že po ustanovitvi družbe E.... d.o.o. Ljubljana.

Ugotovilo je še, da je tudi račun št. 297077 (priloga B6) v imenu direktorja dolžnika podpisal J. G. Za take zaključke pa ob gornjih ugotovitvah ni najti prav nobene podlage. Že nečitljivost podpisa na računu št. 297077 zbuja dvom v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Tudi sicer pa ugotovitev dejstva, kdo je podpisnik predloženih dolžnikovih računov, ne more dokazovati prenosa poslovanja na drugo ("vzporedno" ustanovljeno) družbo in s tem nevarnosti za uveljavitev upnikove terjatve. Ne glede na to, kdo je v imenu dolžnika račun podpisal, naj bi bil namreč upravičenec do plačila iz obeh verodostojnih listin prav dolžnik in ne družba E.... d.o.o. Ljubljana.

Dolžnik pa je v pritožbi utemeljeno opozoril tudi na to, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo pogodbo o okvirnem kreditu (priloga B5). Iz vsebine pogodbe je mogoče razbrati, da je bil s strani kreditodajalca dolžniku odobren kredit, ki mu dovoljuje porabo sredstev v višini 20 milijonov SIT in ki dejansko predstavlja odobritev negativnega stanja na dolžnikovem žiro računu v tej višini (prim. npr. 1. in 4. člen pogodbe). Da navedeno drži, kažejo tudi sporočila o obremenitvi, ki jih je ugovoru priložil dolžnik in ki (glede na to, da so kasnejšega datuma kot odobreni kredit po načelu tekočega računa) v tej smeri pojasnjujejo dolžnikovo negativno stanje na žiro računu.

Nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik na žiro račun prejel nakazilo v višini 1.658.188,00 (pravilno 1.658.183,39) SIT (dokaz o tem je sodišču predložil dolžnik, priloga B1), pa po oceni pritožbenega sodišča kaže na določene pozitivne aktivnosti v poslovanju dolžnika, in ne dokazuje nasprotnega, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje. Tudi iz tega razloga (po oceni pritožbenega sodišča) ni mogoče slediti (neizkazanim) trditvam upnika o dolžnikovem finančnem stanju, ki naj bi bilo tako slabo, da bi utegnilo znatno otežiti oz. onemogočiti izterjavo njegove terjatve.

Gornji razlogi so tako narekovali spremembo izpobijane odločbe po določbi 3. točke 365. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ, kot je razvidna iz 1. odst. 1. točke izreka te odločbe.

Podlaga za izrek o ugovornih in pritožbenih stroških je določba 2. odst. 165. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ. Po določbi 6. odst. 38. člena ZIZ mora tako upnik dolžniku povrniti naslednje potrebne ugovorne stroške, odmerjene glede na znesek terjatve, ki naj bi se zavarovala (prim. 43. člen ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ), in ki predstavljajo: - stroške za vložitev ugovora v znesku 19.110,00 SIT, in sicer: * za sestavo ugovora (le) 150 točk po OT (tar. št. 21/2), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT na dan odločanja znaša 13.110,00 SIT, ter * za plačilo takse za ugovor 400 točk po ZST (tar. št. 3/3), kar ob vrednosti točke 15,00 SIT znaša 6.000,00 SIT.

Ni pa dolžniku priznalo stroškov za konferenco s stranko, saj je to opravilo že vsebovano v stroških sestave ugovora.

Potrebne pritožbene stroške pa predstavljajo le stroški za plačilo takse za pritožbo v višini 100 točk po ZST (tar. št. 3/4), kar ob vrednosti točke 15,00 SIT znaša 1.500,00 SIT.

Dolžniku pa ni priznalo nekakšnih stroškov "pritožbe" (prim. 2. odst. 163. člena ZPP/99 v zvezi s 15. členom ZIZ). Tako tudi ne odvisnih 2 % materialnih stroškov in 19% davka na dodano vrednost.