Jedro

Pritožbeno sodišče v 3. odst. 156. člena ZOR ne vidi podlage za stališče, da uveljavljana škoda iz naslova izgubljenega dobička vselej presega normalne meje. Izhodišče dovoljenosti določenega posega v prostor v okviru opravljanja splošne koristne dejavnosti je varstvo javnih interesov, varstvo posameznikovih interesov pa se v načelu uresničuje znotraj javnih interesov. Skladna temu izhodišču je omejitev denarnega odškodninskega zahtevka iz 3. odst. 156. člena ZOR na škodo, ki presega normalne meje. Le ta škoda je protipravna in zato podlaga za nastanek odškodninske odgovornosti po tem določilu. Smisel dovoljenosti posegov v okolje bi bil okrnjen, če bi bila že v izhodišču protipravna vsa škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki naj bi izhajala ali bi bila povezana s splošno koristno dejavnostjo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba prve stopnje se razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku do višine 1.777.899,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.2000 dalje do plačila v roku 8 dni, zahtevek v presežku pa zavrnilo. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper dajatveni del izreka sodbe sodišča prve stopnje je tožena stranka v roku vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je v konkretnem primeru nastala "škoda, ki presega normalno mejo". Nadalje pritožnik navaja, da nasprotna stranka ni dokazala vzročne zveze, saj je izpad dohodka, ki ga zatrjuje lahko posledica tudi drugih okoliščin. Opominja, da je bil lokalni promet in dostop za stranke tožnika ves čas konstrukcije dovoljen. Pritožnik dodaja še, da je tožeča stranka od rekonstrukcije mostu imela korist, kot so boljša pretočnost prometa, ter da sodišče prve stopnje tega dejstva ni upoštevalo pri odmeri odškodnine.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v 3. odst. 156. člena ZOR ne vidi podlage za stališče, da uveljavljana škoda iz naslova izgubljenega dobička vselej presega normalne meje. Izhodišče dovoljenosti določenega posega v prostor v okviru opravljanja splošne koristne dejavnosti je varstvo javnih interesov, varstvo posameznikovih interesov pa se v načelu uresničuje znotraj javnih interesov. Skladna temu izhodišču je omejitev denarnega odškodninskega zahtevka iz 3. odst. 156. člena ZOR na škodo, ki presega normalne meje. Le ta škoda je protipravna in zato podlaga za nastanek odškodninske odgovornosti po tem določilu. Smisel dovoljenosti posegov v okolje bi bil okrnjen, če bi bila že v izhodišču protipravna vsa škoda iz naslova izgubljenega dobička, ki naj bi izhajala ali bi bila povezana s splošno koristno dejavnostjo. Zato pritožbeno sodišče v 3. odst. 156. člena ZOR ne najde opore za zgoraj omenjeno stališče. Morebitno drugačno stališče v primeru škode na zdravju korenini v prepričanju, da je potrebno posege v okolje omejiti (vsaj) do te mere, da niso škodljivi zdravju. Zato pri tej vrsti škode ne prihaja v poštev razčlenjevanje, do katere mere ta vrsta škode presega normalne meje.

Iz pravkar razloženega je razvidno, da so tudi (zelo skope) trditve tožeče stranke, iz katerih sledi, da "izpad dobička tožeče stranke tudi presega normalne meje", materialnopravno zmotne. Odškodninskega tožbenega zahtevka tako ni mogoče obravnavati po 3. odst. 156. člena ZOR.

Pritožbeno sodišče ne more sprejeti argumentacije, češ da bi bilo dovoljenje zagotovo dano tudi v primeru, če bi bil elaborat začasne prometne ureditve skladen z dejanskim stanjem. Po oceni pritožbenega sodišča gre za strokovno vprašanje iz področja upravne pristojnosti, za razjasnitev katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Trditvena podlaga očitka protipravnosti je tako ostala po prepričanju pritožbenega sodišča neizčrpana.

V nadaljevanju postopka bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko pozvati, naj konkretizira očitek protipravnosti ravnanja tožene stranke. S tem v zvezi pritožbeno sodišče opozarja, da je bilo sporno dovoljenje izdano za popolno zaporo državne ceste in da je bila zapora dovoljena pod določenimi pogoji. Tožeča stranka bi zato morala očitek protipravnosti opredeliti s kršitvijo kakšnega izmed pogojev. Pritožbeno sodišče dodaja še, da gre pri trditvah o očitku protipravnosti za spremembo tožbe (prim. 2. odst. 184. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj zato v nadaljevanju postopka te trditve tako tudi obravnava.

Če bo sodišče ugotovilo in presodilo, da je priča B. B. ravnal izven okvira pogojev, pod katerimi je bila dovoljena zapora državne ceste (prim. s tem v zvezi zlasti 9. točko pogojev), bo treba odgovoriti na vprašanje, ali tovrstno njegovo postopanje lahko gre v breme toženi stranki, upoštevaje pri tem, da je izpovedoval, da je zaposlen v D. d. c. in ne kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, češ da je bila priča zaposlena pri toženi stranki.

Če bo sodišče v novem sojenju prišlo do prepričanja, da je očitek protipravnosti ravnanja tožene stranke utemeljen, pa bo moralo znova pretehtati trditve o škodi. Iz teh namreč sledi, da tožeča stranka uveljavlja razliko v ceni v višini 12 %. Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da izvedenec ekonomske stroke B. O. enači pojem izpada dobička z maržo, to je razliko med nabavno in prodajno ceno prodajanih artiklov. Takšno izhodišče pa je pravno zmotno. Pravno zmotno zato, ker razen nabavne cene ne upošteva drugih stroškov, ki bi jih imela tožeča stranka za realizacijo zatrjevanega izpada dela prihodka. Če bo zato sodišče prve stopnje znova prišlo do prepričanja, da je podana podlaga za odškodninsko odgovornost (1. odst. 154. člena ZOR), bo moralo tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti na pomanjkljive trditve in dokaze glede uveljavljanega izgubljenega dobička. Temu izhodišču primerno pa bo moralo sodišče tudi opredeliti nalogo izvedenca. Izvedenčeva naloga je, da po pravilih stroke ugotovi, ali so trditve tožeče stranke resnične, ni pa njegova naloga, da opredeljuje pravni pojem izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče v zvezi s samim izračunom višine izgubljenega dobička pritrjuje pripombam tožene stranke, da bi bilo potrebno porazdeliti breme zatrjevanega upada prometa v razmerju z drugimi poslovalnicami tožeče stranke.

Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je ostala neizčrpana deliktna tožbena trditvena podlaga. S tem pa je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.