Jedro

Obsojenčeve trditve, da kaznivega dejanja ni storil, in predlaganje novih dokazov predstavlja izpodbijanje pravnomočnih sodb zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavku 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni K.K. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil obsojeni K.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja razžalitve po 2. odstavku 169. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 3.8.2004 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije naslovil vlogo za zahtevo varstva zakonitosti in obnovo postopka, ki jo je Vrhovno sodišče odstopilo Okrožnemu sodišču v Murski Soboti kot pravočasno vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, to pa je nato zahtevo dne 3.8.2004 predložilo po ustreznem postopku Vrhovnemu sodišču. V zahtevi je obsojenec uveljavil, da kaznivega dejanja razžalitve L.R.-ja po 2. odstavku 169. člena KZ ni storil. Uveljavil je, da je L.R. v vlogi zasebnega tožilca, odvetnik J.Š., ki zastopa zasebnega tožilca in predsednik senata M.F. bila trojka, ki je v bivšem sistemu delovala v SDV (UDBA), saj so bili tesno povezani prijatelji. Sodnik s takšno preteklostjo je po mnenju obsojenca obvezno pristranski. Kršitev kazenskega postopka vidi obsojenec tudi v tem, ker sta se vodili dve kazenski zadevi, zadevo pod opr.št. ... pa je na glavni obravnavi sodnik razglasil za absolutno zastarano. Sam nima dokumentov, iz katerih bi izhajalo, da sta bila dva procesa v kazenski zadevi razžalitve tožnika R.-ja združena v enega, kot je zapisano v sodbi Višjega sodišča v Mariboru. Urednika D. in M. nista imela dovoljenja, da bi objavila pismi in sta tako kršila Zakon o javnih medijih. Priložil je tudi več dokumentov, ki se nanašajo na J.Š., A.L. in Š.K., za katere predlaga, da se zaslišijo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 41. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) lahko stranke zahtevajo izločitev sodnika in takšno pravico je imel tudi obsojenec. Po 2. odstavku navedenega člena lahko stranka zahteva izločitev sodnika, brž ko zve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Obsojenec je najkasneje na glavni obravnavi pri Okrožnem sodišču v Murski Soboti dne 15.7.1998 že vedel, kdo je predsednik senata in bi torej do konca te glavne obravnave moral zahtevati izločitev predsednika senata, kolikor je menil, da je v tej kazenski zadevi pristranski. Predsednik senata je na tej obravnavi tudi poučil obsojenca o pravici, da si sme vzeti zagovornika. Obsojenčeve pravice do obrambe torej niso bile kršene.

Sodišče druge stopnje je že v izpodbijani sodbi, s katero je zavrnilo obsojenčevo pritožbo, natančno pojasnilo postopek dveh kazenskih zadev, ki sta bili na podlagi 7. odstavka 32. člena ZKP združeni in se je vodil enoten postopek. Takšen sklep je sprejelo sodišče na glavni obravnavi dne 29.12.1999, ki je na tej obravnavi glavno obravnavo tudi preložilo na nedoločen čas. Obsojenec je bil torej seznanjen, da bo na tej glavni obravnavi obravnavana tudi zadeva, ki je sedaj izpodbijana z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obsojenčev zagovor, da ni imel namena objaviti članka v reviji M., sta ocenili že sodišči prve in druge stopnje. Ponavljanje tega zagovora in trditve, da kaznivega dejanja ni storil, kot tudi predlaganje novih dokazov predstavlja izpodbijanje pravnomočnih sodb kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V 2. odstavku 420. člena ZKP je izrecno določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče v tem postopku tudi ne more opraviti obnove postopka, kot to predlaga obsojenec.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se obsojenec sklicuje v svoji zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na podlagi 425. člena ZKP je zato zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.