Jedro

Republika Slovenija je ob osamosvojitvi prevzela pravno nasledstvo od prejšnje skupne države SFRJ v obsegu, kot to izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavnega zakona za njeno izvedbo in drugih predpisov. Vsekakor je prevzela premoženje JLA in s tem tudi njen stanovanjski sklad.

Prevzela ga je z dnem osamosvojitve in s tem stopila v pravice in obveznosti, ki so veljavno nastale do tedaj. Nadaljnja pravna dejanja JLA, s katerimi je razpolagala s tistim premoženjem, ki ga je prevzela v upravljanje Republika Slovenija, pa za Republiko Slovenijo niso ustvarila nikakršnih obveznosti. Ta razpolaganja niso veljavna. Časovna meja za veljavnost pravnih dejanj JLA glede upravljanja in razpolaganja z njenim premoženjem na ozemlju Republike Slovenije je trenutek osamosvojitve.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpraznitev stanovanja v L., zavrnilo pa je nasprotni zahtevek tožene stranke na sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas za to stanovanje. Ugotovilo je, da je poveljstvo garnizije v Ljubljani dodelilo toženki sporno stanovanje z odločbo z dne 20.8.1991, torej po osamosvojitvi, ko je Republika Slovenija prevzela vse pravice in obveznosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in z ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ. Po osamosvojitvi JLA ni mogla več ustvarjati novih veljavnih pravnih razmerij glede stanovanj, ki jih je prevzela v upravljanje Republika Slovenija. Ker se mora toženka iz stanovanja izseliti, ni utemeljen njen zahtevek na sklenitev najemne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbi spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Soglaša s stališčem, da je Republika Slovenija prevzela pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavama RS in SFRJ prenešene na organe SFRJ, ter da je prevzela upravljanje premoženja, s katerim so na ozemlju RS upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Vendar pa meni, da je Republika Slovenija s tem prevzela tudi pravice in dolžnosti Jugoslovanske armade v zvezi s sporno odločbo o dodelitvi stanovanja toženki. Sklicuje se na svojo dobrovernost oz. poštenost pri pridobitvi spornega stanovanja in na svoj težak socialni položaj. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3.odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Republika Slovenija je ob osamosvojitvi prevzela pravice in obveznosti glede upravljanja premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so na ozemlju Slovenije dotlej upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA (9.čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije). Tožena stranka v reviziji s tem soglaša. Pač pa iz te pravilne ugotovitve napačno sklepa, da je tožeča stranka stopila tudi v pravno razmerje, ki je nastalo s tem, da je poveljstvo ljubljanske garnizije dne 20.8.1991 dodelilo toženki sporno stanovanje. S tem naj bi to pravno razmerje postalo tudi za tožečo stranko zavezujoče. Tako sklepanje pa ni pravilno. Republika Slovenija je ob osamosvojitvi prevzela pravno nasledstvo od prejšnje skupne države SFRJ v obsegu, kot to izhaja iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ustavnega zakona za njeno izvedbo in drugih predpisov. Vsekakor je prevzela premoženje JLA in s tem tudi njen stanovanjski sklad. Prevzela ga je z dnem osamosvojitve in s tem stopila v pravice in obveznosti, ki so veljavno nastale do tedaj. Nadaljnja pravna dejanja JLA, s katerimi je razpolagala s tistim premoženjem, ki ga je prevzela v upravljanje Republika Slovenija, pa za Republiko Slovenijo niso ustvarila nikakršnih obveznosti. Ta razpolaganja niso veljavna. Časovna meja za veljavnost pravnih dejanj JLA glede upravljanja in razpolaganja z njenim premoženjem na ozemlju Republike Slovenije je trenutek osamosvojitve. Zato ni utemeljeno revizijsko stališče tožene stranke, ki se zavzema za drugačno razumevanje posledic prevzema pravnega nasledstva Republike Slovenije po prejšnji SFRJ.

Toženkina dobrovernost ne vpliva na njen pravni položaj v zvezi s spornim stanovanjem. Po tedaj veljavnem Zakonu o stanovanjskih razmerjih bi toženka pridobila stanovanjsko pravico na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljnjem ZSR). Odločbo je lahko izdal pooblaščeni organ stanodajalca, to je subjekta, ki je imel na stanovanju razpolagalno pravico (35.čl. ZSR). Ker JLA po 25.6.1991 ni bila več stanodajalec za sporno stanovanje, na podlagi njene nakazilne odločbe toženka ni mogla pridobiti stanovanjske pravice ne glede na svojo dobrovernost. Sodišče ne more upoštevati socialnega položaja strank, ko odloča v sporu o pravici do stanovanja. Za pravno presojo o tem, ali je imela pravico upravljanja in razpolaganja s spornim stanovanjem tedanja JLA ali tožeča stranka, ta okoliščina ni odločilna. Pač pa utegnejo toženkine družinske, socialne in stanovanjske razmere vplivati na odločitev tožeče stranke pri nadaljnjem razpolaganju s spornim stanovanjem.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno.