Jedro

Hujša kršitev nezakonitega razpolaganja se ne stori samo s prisvajanjem, ampak tudi s takim poslovanjem oz. razpolaganjem s sredstvi, ki pomeni očitno nevestno delo ali poslovanje, ki povzroči škodo na premoženju delodajalca oz. manjko, ki v obravnavanem primeru ni bil le knjigovodski, ampak tudi dejanski.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 1.3.1993 in z dne 11.3.1993 o prenehanju delovnega razmerja in je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh izplačati tožeči stranki 2.341.758,31 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.11.1996 dalje in povrniti tožeči stranki stroške postopka. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je delodajalka tožnici očitala nezakonito razpolaganje s njenimi sredstvi. Ta kršitev posega v sfero kazenskega prava, saj je takšna kršitev delovnih obveznosti sankcionirana enako kot odpust z dela (42. člen Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci). Toženka je zoper tožnico podala tudi obtožnico zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe, vendar je bila obtožnica zavržena, ker je bila takrat možna poneverba le zoper pravno osebo. Ne glede na to je treba očitano kršitev delovnih obveznosti obravnavati strožje, kot je bilo vestno oz. napačno izpolnjevanje TG obrazcev. Prvo vprašanje, ki se postavlja je, katere predpise je tožnica kršila pri nezakonitem razpolaganju s sredstvi delodajalca. Take ugotovitve izpodbijana sodba nima. Izvedenca sta ugotovila, da očitani primanjkljaji niso razvidni iz zakonsko predpisanih poslovnih knjig in računovodskih izkazov delodajalca za kritično obdobje (izvedenec P. (str. 84 - 88 in 95 - 95). Že samo ta dejstva bi morala zadostovati za ugodilno sodbo. Izvedenec P. ugotavlja (mnenje str. 4), da pri analizi poslovanja ni razpolagal z obvezno evidenco toženke, to je knjigo prometa za gostinca. Tožena stranka izvedencu ni dostavila obvezne evidence, ki je nujna za ugotovitev zatrjevane kršitve delovnih obveznosti, zato se lahko sklepa, da pri njej ni bilo nobenih blagajniških primanjkljajev, za katere je dolžna tožnica. Pritožba navaja, da je sodišče upoštevalo le interno evidenco delodajalca. Iz zakonsko predpisanih listin ne izhaja, da je tožnica oškodovala toženko vsaj za en tolar. Tožnica je kvečjemu nepravilno in nepopolno vodila interno evidenco teh obrazcev, ne pa, da je nezakonito razpolagala s sredstvi delodajalke. Izvedenca ugotavljata, da je nastal manjko le v nekaterih dnevih dela tožnice, zato bi bilo logično, da bi tožnica nezakonito razpolagala s sredstvi delodajalca tiste dneve, ko je imela višek. V obrazcu ne bi prikazala ne viška ne manjka, pozitivno razliko pa bi si mirno prisvojila. Ni sledu o kakršnem koli naklepu tožnice. Tožnica ni prikrivala niti dejstva, da je domov odnesla sporne TG obrazce zaradi bolezni, da bodo prirejeni za sodišče. Sodišču jih je potem predložila in tožena stranka o tem nima pripomb. Očitek, da tožnica ni evidentirala prodaje kav in točenega piva, je naslovljen na toženko. Delodajalka je nekaj časa zahtevala vodenje evidence piva oz. kave, potem pa spet ne; to je stvar toženke, ne tožnice. Niti en TG obrazec prodajalca T., ki je bil predložen sodišču z dne 21.10., 24.11., 30.11., 17.12., 22.12. in 25.12.1992, ne vsebuje evidence prodanega piva, niti kave, zato je nerazumljivo, da toženka in sodišče trdita, da je tožnica tudi pri teh artiklih nezakonito razpolagala s sredstvi delodajalke. Dva artikla sta taka, da je možno prodati kar precej več oz. manj od normativa 1 kg kave ali en sod piva. Če delodajalka zahteva od tožnice vračilo npr. 1 tolarja za 7.11.1992 potem je zelo nenavadno, da evidenca kave in piva ni bila vodena tako striktno, kot evidenca ostalih pijač. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica ustvarila primanjkljaj v skupni višini 8.244,00 SIT in sicer v dnevih po izvedenskem mnenju (na str. 62) 22.10., 26.10., 17.11., 3.12., 5.12., 7.12., 8.12., 12.12., 23.12. in 29.12.1992. Gre za prekoračitev zahtevka, saj delodajalka v svoji odločbi o prenehanju delovnega razmerja navaja le 8 datumom s primanjkljajem tožnice, ne pa še nekaterih; od tega je bil TG datum naknadno popravljen. Izmed 8 dnevov je nesporno, da je bila tožnica 17.11.1992 v bolniškem staležu, saj je izvedenec ugotovil za 23.12.1992, da ni bilo primanjkljaja, pač pa višek za 1.095,00 SIT. V preostalih dnevih, za katere je bila delavka obdolžena primankljaja se znesek izvedenca niti enkrat ne ujema z zneskom delodajalke iz napadene odločbe. Še več, iz iste preglednice izhaja, da je tožnica v istem obdobju ustvarila tudi pozitivni iztržek v višini 8.843,50 SIT. Suma sumarum je v kritičnem obdobju tožnice imela celo presežek 199,50 SIT (8.843,50 SIT minus 8.244,00 SIT). Ob primerjavi izvedenskega mnenja P. z izvedenskim mnenjem J. M. so ugotovitve drugačne. Predmetni primanjkljaji, ki tvorijo znake dejanskega stanja očitane disciplinske kršitve so ugotovljeni komaj na nivoju verjetnosti, ne pa na nivoju gotovosti, kot se zahteva za disciplinski postopek. Disciplinski organi morajo po uradni dolžnosti ugotoviti materialno resnico in se ne morejo zadovoljiti le z domnevami. Pritožba nadalje uveljavlja, da niti delodajalka, niti sodišče ni upoštevalo nobenih olajševalnih okoliščin pri tožnici. Delodajalka je napačno upoštevala, da je oče mladoletnega otroka tožnice zaposlen, ker je bil v resnici nezaposlen; sedaj je oče tožnice sicer zaposlen, tožnica pa ima že dva mladoletna otroka. V vmesnem času je bila skoraj ves čas tožnica nezaposlena, razen v obdobju, ko je bila prvotna sodba po reviziji na VS RS razveljavljena in je bila ponovno zaposlena pri toženki do ukinitve dejavnosti obratovalnice. Sodišče se tudi ni spuščalo v to, da so člani družine toženke in njeni sorodniki B. U. J. U., A. O. U., A. P. ter osebni prijatelji velikokrat pili pijačo v lokalu zastonj. Toženka in njena družina živijo z njenimi starši v isti zgradbi, kot je lokal toženke. Odvetnik še ni slišal za primer, da bi si lastnik v svojem lokalu plačal pijačo. Vsi ustvarjeni iztržki v preostalih dnevih govorijo o tem, da si tožnica ni prisvajala denarja toženke, še manj pa, da je prisvojitev denarja celo naklepala. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaza in zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Pritožbeno zatrjevanje, da ni šlo za prisvajanje, je sicer točno, saj ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo in tudi izvedeni dokazi ne kažejo na to, da bi si tožnica prisvajala sredstva delodajalke, to je izkupička, kar je sicer delodajalka zatrjevala. Za to ni dokazov. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se hujša kršitev nezakonitega razpolaganja, ne stori samo s prisvajanjem, ampak tudi s takim poslovanjem oz. razpolaganjem s sredstvi, ki pomeni očitno zavestno nevestno delo ali poslovanje, ki povzroči škodo na premoženju delodajalca oz. manjko. Ta ni bil le knjigovodski, ampak tudi dejanski. Iz izvedenskega mnenja V. P. izhaja, kar je sodišče pravilno upoštevalo, da manjko gotovinskih sredstev v blagajni pri tožeči stranki ni imel vpliv na višek pri T., delavcu v nasprotni delovni izmeni, saj sta oba finančno poslovala ločeno v točilnici in neodvisno. Zato je sodišče pravilno in zanesljivo ugotovilo nastanek manjka. Ni odločilno, da obrazec TG ni bil predpisan, ampak ga je lahko delodajalka uvedla zaradi evidence in kontrole poslovanja. V okviru svoje pristojnosti je delodajalec lahko tudi odločil, kakšno evidenco mora voditi posamezni delavec in konkretno tožnica. Delodajalec je mogel ali pa tudi ne zahtevati vodenje evidence. Očitno je, da je toženka zahtevala vodenje evidence pri tožnici, ker je hotela imeti pregled nad njenim poslovanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe tožene stranke in listin, da je bila tožnica trikrat pisno opominjana. Tretji pisni opomin z dne 8.6.1992, se je nanašal na ugotovljen primanjkljaj za 299,00 SIT samo pri popisu tožničinih zalog. Očitno trije predhodni pisni opomini niso zalegli tožnici, da bi vestno opravljala svoje delo pri razpolaganju s sredstvi tožene stranke. To povečuje stopnjo disciplinske odgovornosti oz. krivde tožnice, saj pomeni, da se je tožnica zavedela, bila opozarjana na potrebo evidentiranja in vestnega dela. Zavedala se je, da zaradi njenega nevestnega dela lahko nastane primanjkljaj in je tudi nastal. Če že ni hotela, je pa pristala na posledice, kar pomeni, da je hujšo kršitev delovnih obveznosti storila z eventualnim naklepom. V nepravilnostih je dalj časa vztrajala. Na podlagi navedenih razlogov pritožbeno sodišče zaključuje, da je dokazan eventualni naklep pri nezakonitem razpolaganju, medtem ko ni dokazov za prisvajanje premoženja. Tudi v pritožbi navedene olajševalne okoliščine niso take bistvene, ki bi mogle vplivati na to, da ne bi bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tudi ni bilo razlogov za pogojno odložitev izvršitve izrečenega disciplinskega ukrepa. Pritožbeno sklicevanje na neobjektivnost izpovedb prič, ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo glede sorodstvenega oz. prijateljskega razmerja do tožene stranke, ni utemeljeno, saj izpodbijana sodba ne temelji le na izvedbi dokazov s temi zaslišanimi pričami. Pritožba tudi ne navaja, katere priče izpovedba ni verodostojna. Odločilne tudi niso pritožbene navedbe, da se morebitni presežki v določenih dnevih morajo upoštevati za pokritje z ugotovljenega primanjkljaja v posameznih drugih dneh. Tudi dejstvo, da tožnica dne 17.11.1992 ni bila na delu, ampak v bolniškem staležu, in da za nekatere dneve ugotovljeni primanjkljaj ni bil zajet v disciplinski odločbi, ni odločilno, saj je ugotovljen manjko za tiste dni, za katere je toženka tožnico spoznala za odgovorno. Dokazano je, da je tožnica v očitanih dnevih z odločbo huje kršila delovne obveznosti v tolikšnem obsegu, da predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti in tolikšno stopnjo odgovornosti za storjeno kršitev, da je bil izrečen disciplinski ukrep utemeljen. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.