Jedro

Tožnik je v tem sporu predlagal izdajo začasne odredbe in sicer primarno, da mu je tožena stranka dolžna zagotoviti opravljanje dela, ki ustreza delovnemu mestu višji področni svetovalec I na sedežu družbe, podrejeno pa, da se toženi stranki prepove zaposliti javne uslužbence na vseh delovnih mestih višji področni svetovalec I, ki je predvideno v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mesto tožene stranke. Tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen, ker obstoj terjatve ni verjetno izkazan. Tožnik se sklicuje na napačno ravnanje tožene stranke v primeru tožnikove razporeditve, vendar glede tega razlogi v prid ugotovitvi, da tožena stranka ni imela podlage za razporeditev tožnika iz sedeža družbe, v tej (začetni) fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik je namreč imel v pogodbi o zaposlitvi določeno, da bo opravljal delo tako na sedežu delodajalca kot v vseh njegovih organizacijskih enotah. Navedeno pa pomeni, da tožena stranka z obvestilom o določitvi nove lokacije tožnikovega dela, ki predstavlja njeno organizacijsko enoto, ni presegla okvira zagotavljanja dela iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti opravljanje dela, ki ustreza delovnemu mestu višji področni svetovalec I, šifra delovnega mesta ... v organizacijski enoti Centralna služba in ga pozvati k delu na tem delovnem mestu v tej organizacijski enoti v roku 24 ur, pod izvršbo, kot zavrnilo predlog, da velja začasna odredba še 15 dni po izvršljivosti sodbe, s katero bo odločeno o tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove zaposliti javne uslužbence na vseh delovnih mestih višji področni svetovalec I, ki so predvidena z Aktom o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, objavljenim dne 26. 9. 2013, tako da bo ostala vsaj še ena zaposlitev na tem delovnem mestu; zavrnilo je predlog, da se v primeru kršitve začasne odredbe izreče toženi stranki denarna kazen v višini 100.000,00 EUR, kot zavrnilo predlog, da velja začasna odredba še 15 dni po izvršljivosti sodbe, s katero bo odločeno o tožbenem zahtevku (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je glede stroškov sklenilo, da tožnik sam krije stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožnik se ne strinja z razlogi v izpodbijanem sklepu, da v zadevi verjetnost nedenarne terjatve ni izkazana. Delo, ki ga trenutno opravlja na sedežu Območne enote A., ne ustreza delovnemu mestu višjega področnega svetovalca I. Takšno delovno mesto ni sistemizirano v nobeni od območnih enot tožene stranke. Zato obvestilo, da je od 1. 2. 2013 razporejen na delo v Območno enoto A., nima tako dejanske kot pravne podlage. Nihče od preostalih uslužbencev na delovnem mestu višji področni svetovalec I ni bil razporejen na delo v območno enoto, saj vsi opravljajo delo v centralni službi tožene stranke, skladno z veljavno sistemizacijo delovnih mest. V času dela na novi lokaciji mu je tožena stranka že večkrat ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, vendar jih noče podpisati, ker vsebujejo nižji plačni razred od veljavne pogodbe. Tožena stranka ima v novi sistemizaciji predvidenih 9 delovnih mest višjega področnega svetovalca I, ki niso sistemizirana na območnih enotah. Tožnik je uspel pridobiti podatek, da je trenutno na tem delovnem mestu zaposlenih 6 uslužbencev, boji pa se, da bo tožena stranka v prihodnosti zapolnila vsa sistemizirana delovna mesta. Glede na to, da imajo vse pogodbe o zaposlitvi delavcev tožene stranke tipsko klavzulo, da opravljajo delo na sedežu delodajalca in v vseh organizacijskih enotah, tožena stranka v njegovem primeru ni imela razlogov za navedbo v obvestilu, da je od 1. 2. 2013 zaposlen na Območni enoti A.. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljena dejstva zmotno odločilo, da v zadevi ni izkazana verjetnost terjatev. Tožnik se ne strinja tudi z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da v zadevi niso izkazani preostali pogoji za izdajo začasne odredbe. Tožnik se boji, da bo izgubil delo pri toženi stranki, saj je že prejel obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Če bo z ugotovitvijo o nezakonitosti takšne odpovedi uspel, se ne bo mogel vrniti nazaj na delo, ker bo njegovo delovno mesto že zasedeno. Ker bo ostal brezposelen, ne bo imel dovolj sredstev za preživljanje sebe in svoje družine, saj ima dva mladoletna otroka. Zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke trpi duševne bolečine, kar še bolj utemeljuje obstoj nenadomestljive škode. Poleg tega je tožena stranka javni zavod, z več kot 900 zaposlenimi uslužbenci, kar pomeni, da v zvezi z izdano začasno odredbo ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijanem sklepu, tako da ugodi primarnemu predlogu, če temu ne, pa vsaj podrednemu predlogu za izdajo začasne odredbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Sodišče je v zadevi odločilo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri takšnih odredbah gre za časovno omejeno sredstvo zavarovanja, katerega namen je v ohranitvi obstoječega dejanskega in pravnega stanja. Z začasnimi odredbami se dolžniku prepove določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, kar je predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še enega od predpisanih pogojev, to je obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nenadomestljive škode in da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale upniku (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in spremembe).

Tožnik je v tem sporu predlagal izdajo začasne odredbe in sicer primarno, da mu je tožena stranka dolžna zagotoviti opravljanje dela, ki ustreza delovnemu mestu višji področni svetovalec I v organizacijski enoti Centralna služba(1), podrejeno pa izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove zaposliti vse javne uslužbence na vseh delovnih mestih višji področni svetovalec I, ki je predvideno v Aktu o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mesto tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo takšna predloga iz razloga, da obstoj tako zahtevanih terjatev ni verjetno izkazan. Poleg tega v zadevi niso izkazane tudi ostale predpostavke za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko nenadomestljive škode za preživljanje družine, in nevarnost, da bo tožnik izgubil zaposlitev. Nadalje ni izkazana predpostavka, da bi tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijanem sklepu, da uveljavljene tožnikove terjatve niso verjetno izkazane. Pritožba se sklicuje na napačno ravnanje tožene stranke v primeru tožnikove razporeditve, vendar glede tega razlogi v prid ugotovitvi, da tožena stranka ni imela podlage za razporeditev tožnika iz sedeža Centralne službe v Območno enoto Ljubljana od 1. 2. 2013 dalje, v tej (začetni) fazi postopka ne prevladujejo nad tistimi, ki kažejo nasprotno. Tožnik je imel v pogodbi o zaposlitvi določeno, da bo opravljal delo tako na sedežu delodajalca kot v vseh njegovih organizacijskih enotah. Navedeno pa pomeni, da tožena stranka z obvestilom o določitvi nove lokacije tožnikovega dela, ki predstavlja njeno organizacijsko enoto, ni presegla okvira zagotavljanja dela iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi tožnika. Seveda bo sodišče v sporu z izvedbo dokazov preizkusilo, če je bilo takšno ravnanje tožene stranke smotrno tudi z vidika nove organizacije delovnega procesa, kot nenazadnje v cilju zagotavljanje dela delavcem in ohranitve njihovih zaposlitev. Vsa tako navedena dejstva bodo predmet nadaljnjega obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato kakršnokoli uveljavljanje pritožbe, da je že sedaj izkazana verjetnost zahtevanih terjatev, ne more biti upoštevno.

Glede na pravilno odločitev v izpodbijanem sklepu, da že prva predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe, to je verjetnost terjatve, ni izkazana, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preverjati obstoja tudi preostalih predpostavk za izdajo takšne odredbe iz določbe 272. člena ZIZ. Kljub temu pa pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijanem sklepu, da tudi predpostavke, kot so nastanek nenadomestljive škode zaradi finančne prikrajšanosti ter hudih duševnih bolečin tožnika, povezanih z novo razporeditvijo, niso izkazane. Poleg tega je brez pomena sklicevanje pritožbe na razlog izgube zaposlitve tožnika zaradi začetka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj to ni predmet obravnavanja v tem sporu.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožnik je postavil zahtevek z enako vsebino tudi v tožbi.