Jedro

Drugačna dokazna ocena in nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča ne predstavljajo protispisnosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je E. T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo kazen 1 leto in 3 mesece zapora, ki se bo izvršila tako, da bo obsojeni opravil delo v splošno korist v obsegu 910 ur. Sodišče je obsojencu izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja in mu naložilo plačilo polovice nastalih stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče obdolženega Z. M. oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega T. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vložnik graja stališče sodišč prve in druge stopnje, po katerem je obsojeni s tem, ko je v strnjenem naselju kljub splošni omejitvi hitrosti na 50 km/h vozil s hitrostjo 126,9 km/h, odprl novo vzročno zvezo in s tem pretrgal vzročno zvezo med sicer protipravnim ravnanjem obdolženega M. in nastalo prepovedano posledico. Meni, da je takšen zaključek glede na zbrane in izvedene dokaze nepravilen in je bil zato s sodbama kršen kazenski zakon in storjena kršitev določb kazenskega postopka. Vložnik dalje navaja, da je zaplet med zdravljenjem oškodovanca pretrgal vzročno zvezo med prometno nesrečo in smrtjo oškodovanca, zato obsojeni ni storil kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 325. člena KZ. Kršitev iz 5. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vložnik utemeljuje z zatrjevanjem, da je sodišče z izrekom nerazumno stroge kazni zlorabilo diskrecijsko pravico, ki jo ima pri odmerjanju kazni. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je po mnenju vložnika podana, ker je višje sodišče napačno razumelo pritožbene navedbe in pomanjkljivo opravilo pritožbeni preizkus, obrazložitev sodbe tega sodišča pa naj bi bila očitno protispisna. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev oziroma razveljavi sodbo višjega sodišča in mu vrne zadevo v novo odločitev.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne. Navedba, da je višje sodišče pomanjkljivo in nepravilno opravilo pritožbeni preizkus, je neobrazložena. Očitek, da je sodišče odločilo drugače od dosedanje obsežne sodne prakse, sam po sebi ne utemeljuje nobene od zatrjevanih kršitev. V nadaljevanju zahteva zgolj navidezno uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vsebinsko pa izpodbija dejanske zaključke sodišča, s čimer presega dovoljene meje vloženega pravnega sredstva. Sklepanje obeh sodišč o vzročni zvezi je v celoti pravilno, tudi glede zaključka, da je bila le-ta glede protipravnega ravnanja obdolženega M. pretrgana.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 27. 5. 2013. B.

5. Vložnik zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP s trditvijo, da je obdolženi M. prispeval k nastanku prometne nesreče in da ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med njegovim protipravnim ravnanjem in nesrečo. Pri tem izhaja iz prepričanja, da je obdolženi M. imel možnost zaznati obsojenčevo vozilo in oceniti, ali se bliža z običajno, povišano ali bistveno povišano hitrostjo ter je kljub tako ocenjeni hitrosti zapeljal na prednostno cesto, s čimer je prispeval k nastanku prometne nesreče. Takšno videnje dejanskega stanja je drugačno od ugotovitev sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku in presoji vseh dokazov zaključilo, da obdolženi M. ni mogel zaznati tako očitno protipredpisnega ravnanja obsojenega T., to je, da je v območju omejitve hitrosti na 50 km/h vozil s hitrostjo 126,9 km/h. Te navedbe zahteve se poleg tega v celoti nanašajo na tisti del sodbe, s katerim je sodišče oprostilo obtožbe obdolženega M., in katerega obsojeni T. in njegov zagovornik ne moreta izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom (prvi odstavek 421. člena ZKP). Kot pravilno ugotavlja že zagovornik, protipravnost ravnanja obdolženega M. ne izključuje protipravnosti ravnanja obsojenega T. Vložnik s tem v zvezi ne more uspeti niti s sklicevanjem na milejše kaznovanje v primeru deljene kazenske odgovornosti, saj se lahko z zahtevo za varstvo zakonitosti odločba o kazenski sankciji izpodbija le, če je sodišče z njo prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena v zvezi s prvim odstavkom 420. člena ZKP).

6. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP vložnik nadalje uveljavlja s trditvijo, da bi lahko obsojeni odgovarjal le za temeljno obliko kaznivega dejanja po 325. členu KZ, ne pa za kvalificirano, ker je zaplet pri menjavi drenaže kot neposredni vzrok smrti prekinil vzročno zvezo med ravnanjem obsojenca in smrtjo oškodovanca. Tudi pri uveljavljanju te kršitve zagovornik, ki sicer v zahtevi navaja, da sprejema dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče, skozi lastno presojo dokazov prikazuje drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno z izpodbijano sodbo. Sodišče je v dokaznem postopku namreč ugotovilo, da je bil oškodovančev organizem zaradi poškodb, dobljenih ob nesreči, tako močno okvarjen, da ni bilo mogoče prepoznati kliničnih znakov dodatne okvare (ki sama po sebi ne bi privedla do smrti) in hitro ukrepati, zato je po poškodbi stene majhne duralne arterije ob menjavi drenaže prišlo do epiduralne krvavitve s smrtnim izidom in je tako sama lastnost oškodovančevega organizma imela odločilen vpliv k nastanku nepričakovane komplikacije. V tem delu zahteve torej zagovornik v bistvu uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s tem pa, kot ugotavlja vrhovni državni tožilec, presega razloge, iz katerih je dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik višjemu sodišču očita, da je napačno razumelo pritožbo in je zato pritožbeni preizkus opravilo pomanjkljivo oziroma nepravilno. Pri tem vložnik ne konkretizira, na katere pritožbene očitke višje sodišče ni odgovorilo. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki so po ustaljeni sodni praksi (na primer sodba I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008) konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana zatrjevana kršitev. Zato Vrhovno sodišče te trditve ni moglo preizkusiti.

8. Enako velja glede navedb zahteve v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo višje sodišče s tem, da so razlogi v obrazložitvi njegove sodbe protispisni oziroma v nasprotju z izvedenskim mnenjem in pričanjem. Tako imenovana protispisnost je podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takšnega nasprotja vložnik zahteve ne zatrjuje, zgolj drugačna dokazna ocena in nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča pa ne predstavljajo zatrjevane procesne kršitve.

9. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP. Ta kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče v zvezi z odločbo o kazenski sankciji prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Slednjega vložnik ob uveljavljanju citirane kršitve niti ne zatrjuje. Vložnikov očitek, da je sodišče zlorabilo svojo diskrecijsko pravico, ker je povsem samovoljno izreklo strogo kazen, pa ni utemeljen. Sodišče prve stopnje pri izbiri in odmeri kazni ni ravnalo arbitrarno, saj je v razlogih sodbe natančno pojasnilo, katere okoliščine je upoštevalo pri odmeri kazni in zakaj se je odločilo kazen zapora nadomestiti z izvrševanjem dela v splošno korist. Z razlogi prvostopenjskega sodišča se je strinjalo tudi višje sodišče. Same višine in primernosti izrečene kazni pa s tem izrednim pravnim sredstvom kot rečeno ni mogoče izpodbijati, saj tak razlog ni predviden v prvem odstavku 420. člena ZKP.

C.

10. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega E. T. zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.