Jedro

Tudi v primeru, ko bi obtoženec na predobravnavnem naroku podal izjavo (pa je ni), da se strinja z opravo glavne obravnave v njegovi nenavzočnosti, če nanjo ne bo prišel brez opravičenega razloga, se s tem ne bi procesno veljavno odpovedal pravici, da se mu sodi v nenavzočnosti le ob upoštevanju vseh pogojev iz 3. odstavka 307. člena ZKP, vključno z navzočnostjo zagovornika.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po drugem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen enajst mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je laično pritožil obtoženec, vsebinsko zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da mu izreče nižjo kazen zapora oziroma pogojno obsodbo.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti.

Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku dne 7. 5. 2014 v okviru procesnih možnosti dogovora za hitrejši potek in končanje glavne obravnave (285.f člen ZKP) v sporazumu s strankami odločilo, da bo glavno obravnavo opravila predsednica senata kot sodnica posameznica okrožnega sodišča. V nadaljevanju zapisnika pa je navedeno le (list. št. 121), da predsednica senata navzoči stranki (državno tožilko in obtoženca) opozori, da se bo terminsko določena glavna obravnava opravila v njuni nenavzočnosti, če nanjo ne bosta prišla ter opravičila svojega izostanka. V zapisniku o predobravnavnem naroku torej ni vpisan niti ustrezen sklep procesnega vodstva, ki bi izkazoval odločitev predsednice senata v smislu 3. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP. Dne 11. 6. 2014 je sodišče opravilo edini narok za glavno obravnavo, na katerega obtoženec ni pristopil kljub izkazanemu vabilu v okviru predobravnavnega naroka, prav tako ni opravičil izostanka. Zato je sodišče sprejelo sklep, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obtoženca. Prebralo je njegov zagovor iz preiskave, kjer se je zagovarjal z molkom, v dokaznem postopku je zaslišalo oškodovanko N., „v soglasju s strankami“ (čeprav je bila navzoča le državna tožilka) prebralo določene listinske dokaze, nato pa izreklo izpodbijano (obsodilno) sodbo.

Prvenstveno je poudariti, da je sodišče prve stopnje že v okviru predobravnavnega naroka prekršilo določbe 285.f člena ZKP. Navedeni člen v 3. točki drugega odstavka res določa, da sme predsednik senata odločiti, da se bo v primeru, če obtoženec brez opravičenega razloga ne bo prišel na glavno obravnavo, ta lahko opravila v njegovi nenavzočnosti, razen če sodišče oceni, da je njegova navzočnost nujna. Vendar sme sodišče takšno odločitev sprejeti le po zaslišanju državnega tožilca in na podlagi izjave obtoženca, kar je izrecno navedeno v drugem odstavku 285.f člena ZKP. V konkretnem primeru, kot je že bilo omenjeno, obtoženi o odpovedi svoji pravici, da se mu sodi v nenavzočnosti, na predobravnavnem naroku sploh ni podal izjave, iz katere bi izhajalo, da se s takšnim postopanjem sodišča strinja, niti ni zapisniško izkazana opredelitev državne tožilke do tega vprašanja, kot tudi ne ustrezen sklep procesnega vodstva sodišča. Pa tudi, če bi obtoženec predmetno izjavo podal, je bilo v sodni praksi že sprejeto stališče, da mora sodišče prve stopnje kljub temu upoštevati določila tretjega odstavka 307. člena ZKP, ki urejajo pogoje za sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti. Med t. i. formalnimi pogoji za sojenje v nenavzočnosti je tudi (kadar gre za stvarno pristojnost okrožnega sodišča) navzočnost obtoženčevega zagovornika, ki pa ga v tej kazenski zadevi obtoženi niti ni imel. Ključno je torej, da se obtoženec tudi v primeru, ko bi na preobravnavnem naroku podal izjavo v smislu 3. točke drugega odstavka 285.f člena ZKP (pa je ni), s tem ne bi odpovedal svoji procesni pravici, da se mu sodi v nenavzočnosti le ob upoštevanju vseh pogojev iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, vključno z navzočnostjo zagovornika. Dodati je še, da sodišče izda sklep o sojenju v nenavzočnosti obtoženca po zaslišanju tožilca in zagovornika (četrti odstavek 307. člena ZKP). Tej zahtevi pa v primeru, ko zagovornik ni prisoten, iz jasnih razlogov ni mogoče zadostiti.

Ob upoštevanju zapisanega pritožbeno sodišče zaključuje, da je bila glavna obravnava v predmetni zadevi opravljena v nenavzočnosti obtoženca v nasprotju z določbami ZKP. Če je glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je bila glavna obravnava v nasprotju z določbami ZKP opravljena v nenavzočnosti obtoženca (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), zato je v posledici takšne ugotovitve na podlagi 392. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedene kršitve v pritožbi obtoženec ni uveljavjal, pri čemer je opozoriti še na nepravilen pravni pouk v izpodbijani sodbi, tj. da se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj je bila izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, kar pa v tem kazenskem postopku ne drži. Do pritožbenih navedb, s katerimi obtoženi izpodbija odločbo sodišča prve stopnje o kazenski sankciji, se pritožbeno sodišče zaradi sprejete odločitve ni opredeljevalo.

V ponovljenem sojenju, ki se vrača v fazo glavne obravnave, bo moralo sodišče prve stopnje z izvedbo vseh potrebnih dokazov znova odločiti o obtožbenih očitkih zoper obtoženca. Morebitno odločitev o sojenju v njegovi nenavzočnosti bo moralo sprejeti zgolj ob upoštevanju vseh kumulativno določenih pogojev iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, ki jih je potrebno razlagati restriktivno. V primeru takšne odločitve pa se bo moralo do vseh pogojev za sojenje v nenavzočnosti tudi pravilno opredeliti.