Jedro

V pritožbi proti sklepu o dedovanju se ni mogoče sklicevati na to, da je bila dedna izjava dana v zmoti. Treba je vložiti tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino spadajo tudi nepremičnine, ki so bile vrnjene v postopku denacionalizacije in so vpisane pri vl. št. 1555 k.o. naselje in pri vl. št. 764 k.o..Sodišče prve stopnje je za dediča razglasilo J.Z., in A.Z., potem ko je ugotovilo, da je dedič J.Z. iz 176 podal izjavo, da nima zahtevkov glede dedovanja denacionaliziranega premoženja. Proti sklepu se pritožuje J.Z. iz 176 in predlaga, da naslovno sodišče v skladu z določbami 2. odstavka 138. člena v zvezi s 1. odstavkom 173. člena Zakona o dedovanju - ZD spremeni oziroma prekliče svoj sklep, ponovno razpiše obravnavo ter ugotovi, da je neveljavna pisna dedna izjava, s katero je J.Z. izjavil, da nima zahtevkov glede dedovanja denacionaliziranega premoženja. Bistvena vsebina pritožbe je, da je pritožnik dedno izjavo podpisal zaradi zvijače bratranca J.Z., oziroma pod vplivom zmote, v katero ga je spravil navedeni bratranec. Verjel mu je namreč, da je predmet zapuščinskega postopka le borna njivica in kos dvorišča, kar je bilo last A.Z. in ne pritožnikove stare matere M.Z.. Rekel mu je tudi, da je bila zapuščinska obravnava po pokojni M.Z. že opravljena, da je bil dedič na podlagi oporoke in dednega dogovora bratranec A.Z. in da zato on ne more nič več dobiti. Na pritožbo je odgovoril dedič A.Z.. Predlaga, da sodišče pritožbo zavrne. Navaja, da je pritožnik izkrivljeno prikazal dejansko stanje v zvezi z dedno izjavo. Pokojna M.Z. je še pred podržavljenjem denacionaliziranih nepremičnin napravila oporoko, v kateri je razpolagala tudi s pozneje podržavljenim premoženjem. Za dediča je določila sina A.Z.. Ta je poleg ostalega podedoval tudi zemljišči, ki sta predmet tega postopka oziroma pravico uporabe na teh zemljiščih. V tem postopku gre za formalno ureditev zadeve, ker se je odločba o denacionalizaciji glasila na ime M.Z., dejansko pa bi se morala na ime njenega sina A.Z.. To je bilo pritožniku pojasnjeno in ni govora o tem, da bi šlo za nepošteno ravnanje. Ni podlage za spremembo ali preklic sklepa o dedovanju. Pritožba ni utemeljena. Najprej je treba ugotoviti, da je bil pritožnik J.Z. pravilno vabljen na zapuščinsko obravnavo dne 25.2.1999. Obravnave se ni udeležil, podal pa je pismeno dedno izjavo, s katero se je dedovanju odpovedal (člen 133/1 ZD in člen 208/1 ZD). Izjava o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine se ne more preklicati. Dedič, ki je dal izjavo, lahko zahteva razveljavitev izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo ali če je bila dana v zmoti (čl. 138 ZD). Izhajajoč iz teh določb Zakona o dedovanju, pritožbeno sodišče v zapuščinskem postopku ne more upoštevati pritožbenih trditev o tem, da je bila pritožnikova dedna izjava z dne 2.3.1999 podana v zmoti. Svoje trditve bo pritožnik moral uveljavljati v posebni pravdi. Pravnomočnost sklepa o dedovanju namreč ni ovira, da bi se o tem zahtevku ne mogla sprožiti pravda (glej tudi člen 213/5 ZD). Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s čl. 163 ZD). Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.