Jedro

Pritožba nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kako drugače ugotavljati vrednosti mobilnih telefonskih aparatov kot tako, da jih je povzelo iz navedb oškodovank, in prav tako ne, ko trdi, da bi bilo potrebno obdolženki očitano kaznivo dejanje tatvine pravno opredeliti po drugem odstavku 204. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene I.H. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 14941/2015 z dne 21. 11. 2016 obdolženo I.H. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po prvem odstavku 204. člena KZ-1 izreklo kazen sedem mesecev zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je odločilo, da je dolžna plačati oškodovankam zneske, kot so navedeni v izreku prvostopenjske sodbe, oškodovanko K.G. pa je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke, ki v pritožbi uvodoma navaja, da se pritožuje iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 370. člena ZKP, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeno odločbo odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Od uvodoma naštetih pritožbenih razlogov pritožba v obrazložitvi pojasnjuje le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja namreč, da vrednost nobenega od odtujenih mobilnih telefonskih aparatov ni presegala 500,00 EUR, torej gre za majhno premoženjsko korist oziroma vrednost, pri čemer prave vrednosti telefonskih aparatov sodišče prve stopnje ni ugotavljalo in tudi ni upoštevalo starosti, uporabnosti, stanja in drugih okoliščin, ki vplivajo na ceno telefonskega aparata, temveč nabavne vrednosti, ki so jih navedle oškodovanke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti pravno opredelitev kaznivega dejanja po 2. točki (očitno po drugem odstavku) 204. člena KZ-1, saj obdolženka ni imela namena pridobiti stvari, ki bi bile vredne nad 500,00 EUR. Če bi sodišče to ugotovilo in upoštevalo, bi bila kazenska sankcija znatno nižja.

5. Pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno, pravilno je ocenilo zagovor obdolženke in izvedene dokaze ter v sodbi prepričljivo in tehtno pojasnilo svoj zaključek, da ji je očitano nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1 dokazano.

6. Pritožba nima prav, ko navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje kako drugače ugotavljati vrednosti mobilnih telefonskih aparatov kot tako, da jih je povzelo iz navedb oškodovank, in prav tako ne, ko trdi, da bi bilo potrebno obdolženki očitano kaznivo dejanje tatvine pravno opredeliti po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Kaznivo dejanje tatvine iz drugega odstavka 204. člena KZ-1 je namreč podano, če je vrednost ukradene stvari majhna in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, za majhno vrednost pa gre, kadar ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Nobene podlage ni imelo za sklepanje, da je imela obdolžena I.H., ko si je protipravno prilastila mobilne telefonske aparate v gostinskem lokalu, frizerskem salonu in trgovinah, ko njihove lastnice nanjo niso bile pozorne, namen, da si prilasti takšne, ki vrednosti 500,00 EUR za posamezni aparat ne presegajo. Obdolženka je storitev očitanega kaznivega dejanja zanikala, pritožba pa ne pojasni, na podlagi česa naj bi sklepalo o takšnem njenem namenu. Prav tako ni imelo razloga za zaključek, da so oškodovanke vrednost svojih telefonskih aparatov nerealno ocenile, pri čemer utemeljeno ni prezrlo, da nobena ni povedala, da bi bil telefonski aparat zaradi kakšne tehnične pomanjkljivosti manj uporaben, razen tega pa so vse povedale, da so bili tako rekoč novi, kupljeni ne dolgo pred odtujitvijo. U.P. je pojasnila, da je mobilni telefon znamke LG G2 kupila en mesec pred odtujitvijo za 620,00 EUR, A.J. je za mobilni telefon znamke LG G3 prav tako povedala, da je bil star en mesec, stal pa je 700,00 EUR, oškodovanka M.I. pa, da ji je bil odtujen mobilni telefon znamke iPhone 6, v vrednosti 930,00 EUR, ki ga je kupila en mesec pred odtujitvijo. Navedeni podatki potrjujejo pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o vrednosti telefonskih aparatov, kot je razvidna iz opisa kaznivega dejanja, in ki se ni kazala le v ceni ob nakupu, temveč tudi v dejstvu, da so bili tako rekoč novi in brezhibni. Zato ni imelo nobenega razloga, da bi njihovo vrednost, pa tudi vrednost ostalih telefonskih aparatov, ki 500,00 EUR niso dosegali, kot bi to po pritožbi moralo storiti, ugotavljalo s sodnim izvedencem, cenilcem ali kako drugače. Dejansko stanje je zato sodišče prve stopnje tudi v tem ugotovilo pravilno in popolno ter ravnanje obdolženke pravilno pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. 7. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je skladno s 386. členom ZKP napadeno sodbo v odločbi o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, pritožbenemu sodišču narekuje takšen preizkus. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo težo obravnavanega nadaljevanega kaznivega dejanja ter prav tako pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolženki izreklo zaporno kazen, ki je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična ter bo dosegla namen kaznovanja.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), potem ko pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).