Jedro

Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo in o katerem lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi II. točka izreka izpodbijanega sklepa.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo Župana Občine Gorje št. 426-0001/2024-3 z dne 16. 2. 2024 in 3., 4. ter 5. točko izreka odločbe Občinske uprave Občine Gorje št. 426-1/2020-15 z dne 6. 12. 2023, s katerima je bila tožnici odmerjena in naložena v plačilo občinska taksa za obdobje od 17. 7. 2020 do 22. 10. 2020 v višini 1.373.527 EUR. Ob vložitvi tožbe je vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, in sicer tako za odložitveno, kot tudi za ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo predlogu za izdajo odložitvene začasne odredbe in zadržalo izvršitev odločbe Župana Občine Gorje št. 426-0001/2024-3 z dne 16. 2. 2024 in 3., 4. ter 5. točke izreka odločbe Občinske uprave Občine Gorje št. 426-1/2020-15 z dne 6. 12. 2023 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (I. točka izreka), ter zavrnilo predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu prepoveduje Občini Gorje izdajanje in vročanje odločb o odmeri in plačilu občinske takse tožnici za obdobje od vključno leta 2021 dalje (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi k II. točki izreka izpodbijanega sklepa (ki je predmet presoje tega pritožbenega postopka) je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnica s predlagano ureditveno začasno odredbo zahtevala začasno ureditev pravnega razmerja, ki pa ni bilo predmet odločanja z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo in o katerem lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Predmet tega upravnega spora je namreč le odmera občinske takse za leto 2020 in ne za obdobje od leta 2021 dalje. Zaradi navedenega je predlog za izdajo navedene ureditvene začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper II. točko izreka navedenega sklepa sodišča prve stopnje vložila pritožbo, v kateri uveljavlja razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. Poudarja, da ker je bil za odmero takse za leto 2020 uporabljen Odlok o občinskih taksah v Občini Gorje (v nadaljevanju Odlok oziroma njegov sporen del), ki bo po pravnem temelju podlaga za odločitve o odmeri in naložitvi v plačilo občinske takse pritožnici tudi za bodoča leta, tj. od 2021 naprej, bi moralo sodišče prve stopnje predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe ugoditi. Izvrševanje navedenega podzakonskega predpisa je namreč pravno sporno, toženka pa je njegove sporne določbe do sedaj uporabljala in jih bo v skladu z načelom zakonitosti tudi v prihodnje, kar utemeljuje predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in spremeni tako, da se predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe ugodi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka. Navaja, da predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe v obravnavanem primeru presega domet vsebine izpodbijane odločbe in posega v razmerja, ki jih izpodbijana upravna akta ne zadevata. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča I Up 109/2022 (glede urejanja obstoječih in bodočih razmerij) ter I Up 213/2023 (glede obstoja neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki naj se z ureditveno začasno odredbo preprečijo). Dodaja še, da je določitev načina izvrševanja Odloka kvečjemu v domeni Ustavnega sodišča. Poleg tega bi šlo v primeru ugoditve predlogu v obravnavanem primeru za prejudiciranje odločitev upravnih organov, katerih vsebina in razlogi še niso znani, podlaga zanje pa ne bo nujno enaka.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tretji odstavek 32. člena ZUS-1 določa: "Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno." Glede navedenega se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat glede razlage navedene določbe zavzelo stališče, da je začasno ureditev stanja mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo in o katerem lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe.2 Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.3 Pri navedenih stališčih Vrhovno sodišče vztraja tudi v obravnavanem primeru.

7. Izpodbijana odločitev upravnih organov v upravnem sporu sta odmera in plačilo občinske takse pritožnice toženki za leto 2020. Predlog za ureditveno začasno odredbo pa se nanaša na leto 2021 in naslednja. Očitno je torej, da se vsebina predloga za izdajo ureditvene začasne odredbe ne nanaša na obveznosti pritožnice, ki so ji bile naložene z izpodbijanimi dokončnimi upravnimi odločbami, temveč na morebitne podobne obveznosti, o katerih še ni sprejetih odločitev, niti ni poznana njihova morebitna bodoča vsebina, kot je na to pravilno opozorila toženka v odgovoru na pritožbo.

8. Sodišče prve stopnje je zato, po presoji Vrhovnega sodišča, pravilno odločilo in pojasnilo, da odmerne odločbe glede leta 2021 in naslednjih niso predmet zadevnega upravnega spora, znotraj katerega je bila predlagana ureditvena začasna odredba in zato niso izpolnjeni pogoji po 32. členu za izdajo ureditvene začasne odredbe. Ta je namreč namenjena začasni ureditvi pravnega razmerja, dokler se le-to v okviru spora o tožbi (in morebitnem kasnejšem postopku pred Vrhovnim sodiščem) pravnomočno ne uredi, če se to s stopnjo verjetnosti izkaže za potrebno. Izdaja ureditvene začasne odredbe, kot je bila predlagana pred sodiščem prve stopnje bi presegala namen, temelj in bistvo ureditvene začasne odredbe, saj bi se z njo v obravnavanem primeru urejalo pravno razmerje, katerega trajna rešitev sploh ni predmet (upravnega) spora. Odločeno bi bilo o prepovedi bodočega odločanja upravnega organa zaradi posledic, ki sploh še niso nastale, niti jih ni še mogoče predvideti, ter hkrati niso del vsebine izpodbijanega dokončnega upravnega akta, ki je predmet tožbe pred sodiščem prve stopnje zadevnega upravnega spora.

9. Hkrati mora med spornim pravnim razmerjem (ki sta ga upravna organa uredila z izdajo odločbe za leto 2020) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo (posledice, ki naj bi nastale z odločbami za leto 2021 in naslednja), obstajati neposredna zveza, kot je to pojasnilo Vrhovno sodišče že v zadevi I Up 213/2023, na katero pravilno opozarja toženka. V obravnavanem primeru taka neposredna zveza ni podana. Korelacije med posledicami, ki naj se preprečijo in obravnavanim pravnim razmerjem ni, saj se ti dve kategoriji nanašata na različna časovna obdobja, pri čemer posledice, ki naj se preprečijo, sploh še ne obstajajo. Vrhovno sodišče zato, tudi iz tega razloga, pritrjuje sodišču prve stopnje, da pogoji iz 32. člena ZUS-1 glede ureditvene začasne odredbe niso izpolnjeni.

10. Iz pritožbenih navedb izhaja tudi, da pritožnica ocenjuje, da gre pri Odloku, ki je temelj za odmero občinske takse pritožnici, za nezakoniti akt, ki ga bo toženka kljub nezakonitosti še naprej uporabljala, njegova uporaba pa je zaradi tega sporna in bi bilo treba to preprečiti z ugoditvijo zadevnemu predlogu za izdajo ureditvene začasne odredbe - Vrhovno sodišče te pritožbene navedbe razlaga kot uveljavljanje instituta exceptio illegalis v zvezi z odločanjem o sporni začasni odredbi. Navedene pritožbene ugovore Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene in pojasnjuje, da glede na jasen pomen tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, kot je ta obrazložen v 5. točki zadevne obrazložitve, kogentne določbe ZUS-1 ni mogoče zaobiti z uporabo instituta, katerega uporaba bi v obravnavanem primeru pomenila prejudiciranje odločitve o tožbi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da bo zakonitost Odloka predmet upravnega spora v okviru odločanja o tožbi.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo II. točko izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka**

12. Ker so stroški, ki so strankam nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, del stroškov upravnega spora, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Drugi odstavek 32. člena ZUS-1: Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. 2 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 80/2021 z dne 19. 5. 2021, I Up 213/2023 z dne 17. 8. 2023 in I Up 281/2023 z dne 4. 12. 2023. 3 Tako Vrhovno sodišče npr. v sklepih I Up 105/2015 z dne 27. 5. 2015, I Up 127/2016 z dne 18. 5. 2016, I Up 34/2018 z dne 28. 2. 2018, I Up 80/2021 z dne 19. 5. 2021, I Up 213/2023 z dne 17. 8. 2023.