Jedro

Tožnica je poslovni prostor prevzela in se ob prevzemu zavezala, "da bo stvar dokončala sama do priprave za uporabno dovoljenje". Ta zaveza res ni bila sklenjena v pisni obliki, kot je bila, v skladu z določbo 630. člena ZOR, sklenjena temeljna pogodba, vendar pa kljub pomanjkanju obličnosti ni brez pravnih učinkov. 14. člen temeljne pogodbe je dovoljeval spremembo pogodbenih določil in prodajalcu celo nalagal, da v okviru tehničnih možnosti upošteva morebitne tožničine želje glede obdelave in opremljenosti poslovnega prostora, v primerih, ko je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank, pa je mogoče obveznosti ene ali druge pogodbene stranke zmanjšati ali olajšati tudi s poznejšimi ustnimi dogovori (četrti odstavek 67. člena ZOR).

Tožnica je izpolnitev prevzela, kasnejše dokončanje gradnje (in s tem seveda tudi kasnejša pridobitev uporabnega dovoljenja) pa je posledica okoliščin na njeni strani. Zato tudi do plačila pogodbene kazni ni upravičena (270. člen in naslednji ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je zahtevala od toženih strank solidarno plačilo zneska 3.905.161 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.1996 do plačila, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožnica povrniti toženi stranki v zneskih, ki so navedeni v drugi in tretji točki izreka sodbe.

Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede zneska 525.310 SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila pritožba zavrnjena, je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Toženi stranki vse do danes nista izpolnili pogodbenih obveznosti. Objekt bi moral biti izročen tožnici v V. gradbeni fazi, obenem z objektom pa bi moralo biti tožnici izročeno tudi uporabno dovoljenje. Tožnica je plačala gradnjo do V. gradbene faze, kar med postopkom ni bilo sporno.

Zapisnik z dne 9.12.1992 ne more predstavljati dokaza o tem, da je tožnica izpolnitev sprejela. Če bi res prišlo do spremembe pogodbe, potem bi morala biti ta glede na določbo drugega odstavka 630. člena ZOR spremenjena v pisni obliki. Te zakonske določbe sodišči nista uporabili, določbo prvega odstavka 67. člena ZOR pa sta zmotno uporabili. Nepravilno je uporabljen tudi 73. člen ZOR. Ugotovitev sodišč, da se je tožnica zavezala, "da bo stvar dokončala sama do priprave za uporabno dovoljenje", je v nasprotju z listinami in izvedenimi dokazi. Zato je podana bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Enako kršitev predstavlja tudi dejstvo, da se nobeno od sodišč ni opredelilo do vprašanja, kaj sploh predstavlja nakup do V. gradbene faze. Obstajajo tudi protislovnosti med razlogi sodbe in izpovedbami prič. Izpovedba priče K. ni bila upoštevana v celoti. Negativni tehnični pregledi niso bili posledica ravnanj tožnice. Vse, kar je bilo potrebno storiti v zvezi s tehnično dokumentacijo, bi morala izvesti tožena stranka. Drugačne ugotovitve sodišč so protispisne. Tožnica je pogodbeno kazen uveljavila pravočasno. Ker je bil tudi ta del zahtevka zavrnjen, sta sodišči druge in prve stopnje tudi določbo petega odstavka 273. člena ZOR zmotno uporabili. Reviziji naj se tako ugodi, da bo tožničinim zahtevkom na povrnitev škode ter plačilo pogodbene kazni in obresti ugodeno. Podrejeno naj se sodbi obeh sodišč tudi v tem delu razveljavita, zadeva pa tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek pred sodiščem prve stopnje se je končal dne 6.5.1999, tedaj pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 -

14.7.1999). Zato je treba pri obravnavanju tožničine revizije uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP (prvi odstavek 498. člena novega ZPP).

Bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), v pravdi ni bilo.

Tožnica v reviziji na več mestih zatrjuje, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar temu ni tako. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in niso v nasprotju niti z listinami, ki so bile v dokaznem postopku vpogledane in ocenjene, niti z izpovedbamni tožnice in v postopku zaslišanih prič. S trditvami, da nasprotja obstajajo, izpodbija tožnica v bistvu dokazno oceno sodišč druge in prve stopnje in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977).

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti, revizijsko sodišče pa je nanje vezano (že omenjeni tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), izhaja, da je prišlo do zamude pri gradnji zaradi ravnanj na strani tožnice in da se drugotožena stranka tožnici s pogodbo ni zavezala preskrbeti uporabnega dovoljenja. Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnica poslovni prostor prevzela in se ob prevzemu zavezala, "da bo stvar dokončala sama do priprave za uporabno dovoljenje". Ta zaveza res ni bila sklenjena v pisni obliki, kot je bila, v skladu z določbo 630. člena ZOR, sklenjena temeljna pogodba, vendar pa kljub pomanjkanju obličnosti ni brez pravnih učinkov, kot v reviziji zmotno zatrjuje tožnica. Kot sta ugotovili obe sodišči, je 14. člen temeljne pogodbe dovoljeval spremembo pogodbenih določil in prodajalcu celo nalagal, da v okviru tehničnih možnosti upošteva morebitne tožničine želje glede obdelave in opremljenosti poslovnega prostora, v primerih, ko je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank (za tak primer gre v obravnavani zadevi), pa je mogoče obveznosti ene ali druge pogodbene stranke zmanjšati ali olajšati tudi s poznejšimi ustnimi dogovori (četrti odstavek 67. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnica izpolnitev prevzela in se obenem pravno veljavno zavezala, da bo "stvar dokončala sama do priprave za uporabno dovoljenje". Če je temu tako, pa za "nedokončanje stvari do priprave za uporabno dovoljenje" ne moreta biti odgovorni toženi stranki. Ker v njunem ravnanju ni zaslediti nobene kršitve pogodbene obveznosti, tožničin zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi ji nastala zaradi zamude pri gradnji, ne more biti utemeljen. Tožnica je izpolnitev prevzela, kasnejše dokončanje gradnje (in s tem seveda tudi kasnejša pridobitev uporabnega dovoljenja) pa je posledica okoliščin na njeni strani. Zato tudi do plačila pogodbene kazni ni upravičena (270. člen in naslednji ZOR). Sicer pa, kar sta tudi ugotovili sodišči druge in prve stopnje, si tožnica ob prevzemu izpolnitve pravice do pogodbene kazni ni niti pridržala. Po določbi petega odstavka 273. člena ZOR pa bi si jo morala.

Del revizijskih trditev (zlasti tistih, da je tožnica plačala vse, predvsem pa več, kot naj bi bila ob upoštevanju dejansko izvedenih del dolžna), se nanaša na tisti del odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je bilo tožničini pritožbi ugodeno. Zato tega dela odločitve sodišča druge stopnje v revizijskem postopku ni mogoče preizkušati, saj gre za razveljavitveni sklep, s katerim se postopek pravnomočno ne konča (prvi odstavek 400. člena ZPP 1977).

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP 1977).