Jedro

Za presojo zakonitosti sklepov o prenehanju delovnega razmerja delavca, ki je bil opredeljen kot trajni višek v poslovalnici v ZRJ, ki jo je delodajalec ukinil, je bistveno, ali je bilo delovno mesto locirano v ukinjeni poslovalnici, ali pa na sedežu družbe. Ker iz tožnikove formalne razporeditvene odločbe ni razvidno, kje je bilo tožnikovo delovišče, je glede na specifiko dela voznika kamiona v prevozniškem podjetju mogoče upoštevati pri opradelitvi lokacije delovnega mesta voznika naslednje okoliščine: - mesto rednega izdajanja potnih nalogov vozniku in odrejanja voženj, - mesto parkiranja (garažiranja) vozila ob koncu delovnega tedna, - mesto javljanja začetek in zaključka voženj (posameznih ali ob začetku in zaključku delovnega tedna), - morebitni drugi opredelilni elementi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je pri ponovnem odločanju ugodilo tožnikovemu zahtevku in razveljavilo sklep odbora za delovna razmerja tožene stranke z dne 14.4.1992 ter sklep delavskega sveta z dne 2.7.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku. Posledično je ugodilo tudi vtoževanemu reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za izplačilo plač ter regresa za letni dopust za obdobje od januarja 1993 do oktobra 1998. Ugotovilo je, da ni obstajal zakoniti razlog za odpoved delovnega razmerja tožniku, ob istočasni ugotovitvi, da je bil tožnik v času izdaje spornih sklepov razporejen na delovno mesto voznika pri toženi stranki v Ljubljani. Ne glede na to, da tožnik ni državljan Republike Slovenije in ni pridobil osebnega delovnega dovoljenja v smislu Zakona o zaposlovanju tujcev (Ur. l. RS, št. 33/92), mu je sodišče priznalo neprekinjene pravice iz delovnega razmerja, saj tožena stranka v posledici nepridobitve delovnega dovoljenja doslej ni ugotavljala prenehanje njegovega delovnega razmerja.

Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot tehnološkemu presežku ter hkrati naloži tožniku povrnitev njenih stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri njej zaradi ukinitve njene poslovalnice v Beogradu, v kar je bila prisiljena zaradi posledic nemogočih razmer na bivšem jugoslovanskem trgu. Po zaprtju poslovalnice v Beogradu za tožnika v tem delu bivše države ni bilo več dela, zaradi česar je postal tehnološki presežek, o čemer ga je direktor tožene stranke tudi seznanil. Prvostopno sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi zmotno ugotovilo, da je bil tožnik veljavno razporejen na delovno mesto voznika v poslovalnico tožene stranke v Ljubljani. Hkrati sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnik med postopkom umaknil reintegracijski zahtevek in ga na zadnji obravnavi naknadno ni mogel na novo postavljati, saj je prekluzivni rok za sodno varstvo iz tega naslova medtem že potekel. Zato bi ponovni zahtevek za integracijo sodišče moralo zavreči kot prepoznega. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča, da je zahtevek za reintegracijo tožnika utemeljen, ker tožena stranka v skladu z določbami Zakona o zaposlovanju tujcev doslej ni dokončno odločala o prenehanju njegovega delovnega razmerja zaradi nepridobitve delovnega dovoljenja. Tožena stranka namreč takšne odločbe ni mogla izdati, saj je tožniku že predhodno prenehalo delovno razmerje na drugi pravni podlagi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pri obravnavanju predmetne pritožbe ugotovilo, da je prvostopno sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP, na katero vsebinsko opozarja tudi pritožba, pritožbeno sodišče pa jo mora tudi sicer upoštevati po uradni dolžnosti. Za pravilno odločitev o zakonitosti spornih sklepov je moralo sodišče predhodno ugotoviti kraj delovnega mesta tožnika v času izdaje obeh spornih sklepov tožene stranke. V tej zvezi je sodišče ugotovilo, da "iz listin in izpovedi priče nedvoumno izhaja, da je bil tožnik pravno veljavno razporejen na delovno mesto voznika v poslovalnici tožene stranke v Ljubljani".

Tak zaključek je v nasprotju z vsebino izpovedbe priče J. D., ki jo sodišče v zvezi s splošnim nalogom št. 8/89, z dne 17.3.1989 (priloga A 9) v izpodbijani sodbi tudi povzema v tem smislu, da pomeni ta listina le odredbo komercialnega oddelka, da se mora tožnik zaradi zagotovitve tovora javiti v poslovalnici v Ljubljani, sicer pa se je tožnikovo delo vodilo preko poslovalnice v Beogradu in navedeni nalog ni pomenil trajne razporeditve tožnika v Ljubljano. Prav tako iz tožnikove formalne razporeditvene odločbe z dne 24.1.1987 ni razvidno, kje je bilo tožnikovo delovišče (razen kolikor to ne izhaja iz številke stroškovnega mesta, kar bi lahko pojasnila tožena stranka). Tako so glede lokacije tožnikovega delovnega mesta, ki je v tem primeru bistvena za pravilno odločitev o zakonitosti spornih sklepov tožene stranke, podana nasprotja med posameznimi razlogi sodbe, oz. razlogi sodbe in izvedenimi dokazi, kar pomeni zgoraj navedena absolutno bistvena kršitev Zakona o pravdnem postopku.

Ob taki napaki je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu s 1. odst. 369. člena ZPP ponovno razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Glede na specifike dela voznika kamiona pri prevozniškem podjetju pritožbeno sodišče šteje, da ob izpadu formalnih opredelitev lokacijo delovnega mesta voznika določajo naslednje okoliščine: - mesto rednega izdajanja potnih nalogov vozniku in odrejanja voženj, - mesto parkiranja (garažiranja) vozila ob koncu delovnega tedna, - mesto javljanja začetka in zaključka voženj (posameznih ali ob začetku in koncu delovnega tedna), - morebitni drugi opredelilni elementi.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pojasniti vse elemente tožnikove razporeditvene odločbe z dne 24.1.1987 in podrobno pojasniti in izkazati, zakaj šteje, da je bilo tožnikovo delovno mesto locirano v Beogradu ter ali je bilo takšno stanje tudi še po domnevni ukinitvi beograjske poslovne enote tožene stranke koncem leta 1990 pa vse do pričetka tožnikovega bolniškega staleža v letu 1991, tožnik pa bo moral pojasniti in izkazati, zakaj šteje, da je bilo njegovo delovno mesto locirano v Ljubljani. Šele po razčiščenju lokacije tožnikovega delovnega mesta bo lahko sodišče o zakonitosti izpodbijanih sklepov zakonito odločilo, upoštevaje v razveljavitvenih sklepih že doslej nakazane rešitve. Pri tem pa bo lahko v ponovljenem postopku sodišče po potrebi preverilo, oz. ponovno zavzelo stališče tudi do drugih v pritožbi izpostavljenih vprašanj, zlasti vprašanja priznanja neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja ne glede na neizpolnjevanje pogojev po Zakonu o zaposlovanju tujcev in vprašanje ponovnega uveljavljanja reintegracijskega zahtevka več let po izdaji dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, upoštevaje, da je bil tožnik vezan na izjavo o umiku tega dela prvotnega zahtevka, s katerim je tožena stranka na obravnavi dne 19.11.1998 soglašala in upoštevaje, da je v skladu s 3. odst. 193. člena ZPP šteti, kot da tožba v umaknjenem delu sploh ni bila vložena ter na drugi strani upoštevaje zakoniti rok za sodno uveljavljanje pravic iz 1. odst. 83. člena ZTPDR.

Ob takem izidu pritožbenega postopka so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

Sodišče je v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4 - 37/77) v skladu z določbami 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99).