Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba in sklep Pdp 486/2007

ECLI:SI:VDSS:2008:PDP.486.2007 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

javni zavod na področju kulture pogodba o zaposlitvi za določen čas izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi premestitev sodno varstvo
Višje delovno in socialno sodišče
20. marec 2008
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Tožena stranka je javni zavod s statusom kulturnega spomenika, tako da se za tožnika, ki je bil pri toženi stranki zaposlen, uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. To pa pomeni, da bi moral za dopustnost sodnega varstva v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi predhodno uveljavljati varstvo pri toženi stranki.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba a) razveljavi : glede razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 glede ugotovitve, da tožniku na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje ni prenehalo in da mu še traja glede ugotovitve, da je pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko št. ... z dne 1. 7. 2005 še vedno v veljavi glede poziva nazaj na delo in priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja vključno z izplačilom razlike v plači (razen za čas od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja) in se tožba v tem delu zavrže. b) spremeni v odločitvi o pravdnih stroških (četrti odstavek izreka izpodbijane sodbe) tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (glede razveljavitve sklepa o premestitvi, glede priznanja pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja in glede odločitve, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške).

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

IV. Revizija v zvezi z odločitvijo glede sklepa o premestitvi se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe razveljavilo sklep tožene stranke št. ... o premestitvi tožnika na delovno mesto vodje točilnice v DE ..., brez datuma in izredno odpoved o zaposlitvi tožene stranke z dne 26. 4. 2004 ter ugotovilo, da tožniku na njeni podlagi delovno razmerje s toženo stranko ni prenehalo in še traja. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi tožnika s toženo stranko št. ... z dne 1. 7. 2005, še vedno v veljavi in sklenjena za nedoločen čas. V tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodje gostinstva in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, med temi plačati plačo v skladu s pogodbo iz drugega odstavka izreka sklepa, za čas 6. 4. 2004 do prenehanja delovnega razmerja pa razliko med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal kot vodja gostinstva, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne razlike (18. dne v mesecu za pretekli mesec) dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. V četrtem odstavku izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 713,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2007 dalje, v roku 8 dni in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke. V zvezi z izrekom sodbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o premestitvi, navaja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožba z dne 4. 5. 2006, ki se je nanašala na razveljavitev sklepa o premestitvi tožnika na drugo delovno mesto, preuranjena. Tožnik je namreč to tožbo vložil pred iztekom 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 25. člena ZJU. Glede na to bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči v skladu z 42. členom ZDSS-1. Ker tega ni storilo (saj je štelo, da je bila sprememba tožbe dne 30. 5. 2006 vložena v predvidenem roku), je storilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Razen tega tožba v pripravljalni vlogi z dne 30. 5. 2006 ni bila spremenjena, saj je šlo v tem primeru za delni umik zahtevka. V zvezi z delom sodbe, ki se nanaša na transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, v pritožbi navaja, da tožnik pri toženi stranki pred vložitvijo tožbe ni vložil zahteve za priznanje pravice skladno z drugim odstavkom 24. člena ZJU. Zahtevo za priznanje pravice je podal šele 4. 5. 2005, to je istega dne, kot je vložil predmetno tožbo pri pristojnem delovnem sodišču. Tožnik bi moral z ozirom na prvi odstavek 45. člena ZUJIK upoštevati 24. člen ZJU in najprej od tožene stranke zahtevati, da mu prizna pravice, ki mu gredo. Če tožena stranka o tej zahtevi ne bi odločila v 15-ih dneh, bi moral podati pritožbo na komisijo za delovna razmerja. Tožnik te pritožbe nikoli ni podal, zato njegova tožba ni dopustna. Po petem odstavku 24. člena ZJU je pred delovnim sodiščem dopustno sodno varstvo pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v zvezi s tem tožbo tožnika na podlagi 42. člena ZDSS-1 zavreči. Ta tožba ni bila zgolj preuranjena, temveč tudi nedovoljena, ker tožnik pred njeno vložitvijo ni izkoristil možnosti pritožbe po ZJU.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal razveljavitev sklepa o premestitvi na drugo delovno mesto (A5), izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A12), ki mu je bila podana zato, ker na podlagi sklepa o premestitvi ni pričel opravljati dela na novem delovnem mestu in ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2005 (A4), ki je bila sklenjena za določen čas, sklenjena za nedoločen čas. Posledično je vtoževal tudi reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja po prenehanju delovnega razmerja, vključno z izplačilom razlike plače od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega je zahteval tudi, da mu tožena stranka povrne njegove pravdne stroške.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v celoti ugodilo njegovemu tožbenemu zahtevku. V zvezi z izpodbijanim sklepom o premestitvi je ugotovilo, da je bila njegova tožba dejansko preuranjena glede na določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), saj jo je tožnik vložil dan pred iztekom 30-dnevnega roka iz člena 25/2 ZJU. S spremembo tožbe z dne 30. 5. 2006 pa so bile po stališču prvostopenjskega sodišča izpolnjene predpostavke za sodno varstvo po ZJU, kot tudi po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), saj je bila tožba vložena v roku iz člena 204/2 ZDR, ker je pritožbo tožnika zoper sklep o premestitvi potrebo šteti kot zahtevo za odpravo kršitve iz člena 204/1 ZDR. Glede na to je sodišče prve stopnje o izpodbijanem sklepu o premestitvi odločalo meritorno. Ugotovilo je, da je bil izdan na podlagi drugega odstavka 45. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK; Ur. l. RS, št. 96/2002), ta pa je bil v delu, v katerem se je nanašal na smiselno uporabo določb zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev glede premestitve zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa, razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007 (Ur. l. RS, št. 7/2007). Z ozirom na določbo 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču RS (ZustS; Ur. l. RS, št. 15/94 in nadalj.) je izpodbijani sklep o premestitvi razveljavilo, posledično pa je razveljavilo tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006, saj je bila ta odpoved tožniku podana prav zato, ker ni nastopil dela na novem delovnem mestu po sklepu o premestitvi.

V zvezi s tožbenim zahtevkom za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas je ugotovilo, da bi moral tožnik z ozirom na prvi odstavek 45. člena ZUJIK glede na določbe ZJU najprej začeti postopek varstva svojih pravic pri toženi stranki. Tožnik je tak zahtevek pri toženi stranki vložil šele 4. 5. 2006, torej isti dan, kot je vložil tudi tožbo na pristojno delovno sodišče. Ker pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožnik 12. 6. 2006 zahtevek ponovno postavil, je s tem izpolnil procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo zakonitosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tudi temu delu njegovega tožbenega zahtevka (54. člena ZDR), saj je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožena stranka ni dokazala začasno povečanega obsega dela. Na podlagi zgornjih zaključkov je prvostopenjsko sodišče zato ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje,da se je z ozirom na določbo 45. člena ZUJIK pri toženi stranki glede odločanja o delovnih razmerjih delavcev uporabljal ZJU. Na podlagi 1. člena Zakona o Kobilarni Lipica (ZKL, Ur. l. RS, št. 29/1996 in nadalj.) je K.L. skupaj s celotnim območjem, ki obsega zavarovano območje K.L. s kultivirano kraško pokrajino, čredo konj lipicanske pasme ter stavbno in umetnostno dediščino, razglašena za kulturni spomenik državnega pomena za RS. Med dejavnostmi tožene stranke, ki jih opredeljuje 11. člen ZKL, spada tudi varstvo kulturne dediščine, ta dejavnost pa je bila po Uredbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Ur. l. RS, št. 2/2002) uvrščena med kulturne dejavnosti (šifra 92.522). Tej dejavnosti oziroma varstvu kulturnega spomenika pa so glede na 1. člen ZKL posredno podrejene tudi ostale dejavnosti iz 11. člena ZKL. Status kulturnega spomenika je v spornem obdobju opredeljeval Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Ur. l. RS, št. 7/99), ki je v prvem odstavku 5. člena določal, da kadar ima kulturna dediščina elemente, s katerimi je dokazana kontinuiteta ali posamezna stopnja kulturnega in civilizacijskega razvoja, ali ki predstavljajo kakovostni dosežek ustvarjalnosti, lahko ta dediščina dobi status kulturnega spomenika. Po 4. členu ZUJIK so kulturne dejavnosti med drugim tudi vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju nepremične in premične kulturne dediščine. Iz 11. člena ZKL izhaja, da je tožena stranka javni zavod, ki opravlja javno službo, javna služba pa je na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUJIK oblika zagotavljanja javnih kulturnih dobrin.

Ker ima K.L. status kulturnega spomenika, je za toženo stranko veljalo tudi določilo prvega odstavka 45. člena ZUJIK. Po citirani določbi se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Po drugem odstavku citiranega člena se določila zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev in se nanašajo na odločanje o pravicah in obveznostih ter odgovornostih iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, sistemizacijo in kadrovski načrt ter premestitev zaradi delovnih potreb (brez soglasja) znotraj istega organa (v tem delu je bil ZUJIK z zgoraj omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljen), smiselno uporabljajo tudi za javne zavode na področju kulture, kolikor ZUJIK ne določa drugače. Po prvem odstavku 1. člena ZJU je javni uslužbenec posameznik, ki sklene delovno razmerje v javnem sektorju, javni sektor pa v skladu s drugim odstavkom 1. člena ZJU sestavljajo tudi javni zavodi.

24. in 25. člen ZJU opredeljujeta pravno varstvo (in arbitražno reševanje sporov) ter uveljavljanje pravnega varstva. Drugi odstavek 24. člena daje javnemu uslužbencu možnost, da ima pravico zahtevati odpravo kršitve s strani delodajalca oziroma izpolnitev njegove obveznosti, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja. Rok za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitve je 15 dni. Na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU je zoper odločitev o pravici in obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Ta pritožba pa ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Peti odstavek 24. člena ZJU govori o sodnem varstvu pred delovnim sodiščem in določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja to sodno varstvo dovoljeno pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Po prvem odstavku 25. člena ZJU lahko javni uslužbenec vloži pritožbo v 8 dneh od vročitve pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja oziroma v 8 dneh po preteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU. Drugi odstavek 25. člena ZJU pa določa, da je sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem dopustno v 30 dneh od dneva vročitve sklepa komisije za pritožbe oziroma od dneva, ko poteče rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe. Če zoper sklep ni dovoljena pritožba, začne teči rok iz tega odstavka z vročitvijo sklepa prve stopnje. Na podlagi drugega odstavka 39. člena ZJU mora komisija za pritožbe odločiti o pritožbi najkasneje v 30 dneh, po poteku tega roka pa lahko javni uslužbenec v skladu s 4. in 5. odstavkom 24. člena ZJU zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da tožnik svojih pravic v zvezi z vsemi tremi očitanimi kršitvami tožene stranke (glede izpodbijanja sklepa o premestitvi, glede izpodbijanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede uveljavljanja transformacije pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas) ni uveljavljal na enak način.

V zvezi s sklepom o premestitvi (A5) je tožnik 5. 4. 2006 vložil pritožbo (A7), tožena stranka pa mu je 8. 4. 2006 (A8) poslala dopis (iz zaznamka na tem dopisu in iz odgovora tožnika z dne 13. 4. 2006 je razbrati, da je tožnik ta dopis prejel 11. 4. 2006), v katerem ga poziva, da takoj nastopi delo na novem delovnem mestu po sklepu o premestitvi. Tožnik je tožbo v zvezi s tem sklepom vložil dne 4. 5. 2006, čeprav bi jo moral z ozirom na drugi odstavek 25. člena ZJU vložiti v obdobju 30 dni od dneva, ko je potekel rok za izdajo sklepa komisije za pritožbe (ker o njegovi pritožbi ni bilo odločeno). Glede na to je bila ta tožba zares vložena preuranjeno, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s spremembo tožbe z dne 30. 5. 2006 (listovna št. 14-16) izpolnil pogoj iz člena 25/2 ZJU in s tem saniral prvotno preuranjeno tožbo. V tej pripravljalni vlogi tožnik namreč med drugim tudi navaja, da je sklep o premestitvi nezakonit tudi po določbah ZJU in da v nasprotju s predpisi učinkuje še pred dokončnostjo. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu tožbo tožnika zavreči po 42. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) oziroma da je pripravljalna vloga tožnika z dne 30. 5. 2006 vsebovala le delni umik zahtevka (pravilno tožbe). Ker so bile torej tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podane procesne predpostavke za sodno varstvo, je prvostopenjsko sodišče ta del tožbenega zahtevka tožnika utemeljeno presojalo po vsebini. Ker je predmetni sklep temeljil na delu določbe drugega odstavka 45. člena ZUJIK, ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljen, ga je sodišče prve stopnje ob upoštevanju 44. člena ZustS pravilno razveljavilo, posledično pa je utemeljeno ugodilo tudi reparacijskemu delu njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom razlik plač, do katerih je bil tožnik upravičen v obdobju od pričetka učinkovanja nezakonitega sklepa o premestitvi (od 6. 4. 2006) do dneva, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehalo. Glede na to je pritožbeno sodišče v zvezi z zgoraj navedenim pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo del izpodbijane sodbe, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa o premestitvi ter na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od 6. 4. 2006 do prenehanja delovnega razmerja, saj v zvezi z navedenim ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Iz spisovnih podatkov pa je razvidno, da tožnik v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2006 (A12) ni uveljavljal varstva svojih pravic najprej pri toženi stranki, kot to določata 24. oziroma 25. člen ZJU. Zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni vložil pritožbe, temveč je v zvezi s to izredno odpovedjo zahteval sodno varstvo neposredno pred delovnim sodiščem. Ker peti odstavek 24. člena določa, da je zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe, je potrebno ugotoviti, da v zvezi z izpodbijanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podana procesna predpostavka predhodnega varstva pri delodajalcu. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo v tem delu zavreči. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa niso podane procesne predpostavke za sodno varstvo niti v zvezi z delom tožbe za transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik zahtevek za varstvo pravic v zvezi s transformacijo pri toženi stranki vložil 4. 5. 2006 (A13). Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožena stranka o tej zahtevi odločala, zato bi moral tožnik v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZJU pri toženi stranki vložiti pritožbo v 8 dneh po preteku roka iz drugega odstavka 24. člena ZJU. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi tožnik to pritožbo vložil, tudi v zvezi s tem delom tožbe glede na določbo petega odstavka 24. člena ZJU ni bila podana procesna predpostavka za sodno varstvo pred delovnim sodiščem. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tudi ta del tožnikove tožbe.

Ker v zvezi z delom tožbe, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in posledično na reintegracijo ter reparacijo, ni bilo podanih procesnih predpostavk za sodno varstvo, je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP).

Ker se je zaradi delne razveljavitve izpodbijane sodbe in v tem delu zavrženja tožbe spremenil uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških postopka, nastalih pred prvostopenjskim sodiščem (165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta obe pravdni stranki v postopku pred prvostopenjskim sodiščem priglasili le pravdne stroške v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi oziroma transformacijo pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nista pa priglasili pravdnih stroškov v zvezi s sklepom o premestitvi. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na dejstvo, da tožnik v tem postopku (glede izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in glede transformacije) ni uspel, tožena stranka pa glede na člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) sama krije svoje stroške postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja ne glede na izid postopka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, nastale pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v zvezi z delom izpodbijane sodbe, ki se je nanašal na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma na transformacijo, z ozirom na člen 41/5 ZDSS-1 sama krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker v zvezi z odločitvijo o sklepu o premestitvi tožnika revizija ni dovoljena na podlagi določbe 1., 2., 3. in 4. točke 31. člena ZDSS-1, je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in 32. členom ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia