Jedro

Procesna skrbnost nalaga stranki, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna, kot tudi da preišče gradivo v zvezi s tem. Gre za pravni standard, ki je zasnovan abstraktno.

Tožencu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri zagotavljanju procesnega gradiva. Ugotavljanje okoliščin zbiranja procesnega gradiva se razlikujejo glede na to, ali gre za tožečo ali toženo stranko. Tožena stranka namreč ni tista, ki zasnuje procesni spor, zato je njeno procesno skrbnost potrebno ocenjevati manj strogo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženca za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2375/2010 z dne 20. 10. 2010. 2. Zoper prvostopenjski sklep se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec. Graja prestrogo tolmačenje pravnega standarda procesne skrbnosti, ki od strank zahteva skrbno ravnanje pri pridobivanju informacij in dokazov v prid njihove obrambe. Meni, da je pri zbiranju procesnega gradiva v celotnem postopku ravnal z zadostno stopnjo skrbnosti, saj je ves čas zatrjeval, da na kraju škodnega dogodka ni bil prisoten. Tekom postopka je tako lahko predlagal le tiste priče, za katere je izvedel, da so škodni dogodek videle. Dodaja, da je pričakovanje sodišča prve stopnje, da bi zaslišanje prič V. J. in M. J. lahko predlagal že prej, neživljenjsko, saj prič ne pozna, iz kazenskega oziroma pravdnega spisa pa ni bilo razvidno, da bi bili prisotni na kraju škodnega dogodka.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po 10. točki 394. člena ZPP je lahko obnovitveni razlog tako to, da stranka najde ali pridobi možnost uporabiti nov dokaz, kot tudi to, da izve za novo dejstvo. Dovoljenost predloga za obnovo postopka, ki se sklicuje na nova dejstva in nove dokaze, pa je odvisna od presoje, ali je stranka nova dejstva in nove dokaze mogla uveljavljati brez svoje krivde preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi se toženec ob potrebni skrbnosti pri zbiranju procesnega gradiva za obrambo že v prejšnjem postopku lahko pozanimal, kdo vse je bil priča škodnemu dogodku, toženec pa nasprotno trdi, da je ves čas zatrjeval, da ga na kraju škodnega dogodka ni bilo, zato je povsem življenjsko, da za vse priče brez svoje krivde ni mogel vedeti prej.

6. Procesna skrbnost nalaga stranki, da navede pravno relevantna dejstva, ki jih pozna, kot tudi da preišče gradivo v zvezi s tem. Gre za pravni standard, ki je zasnovan abstraktno. Ali je stranka ravnala skladno s tako uveljavljenim standardom, je v posamičnih primerih odvisno od množice konkretnih okoliščin, ki jih ni mogoče vnaprej predvideti.

7. Osrednje vprašanje v konkretni pravdi je bilo, ali je toženec sploh bil prisoten na kraju škodnega dogodka. Ves čas se je namreč branil s trditvijo, da na sejmu v R. dne 4. 9. 2005 v času škodnega dogodka ni bil in da zato tožnika ni udaril. V ta namen je predlagal zaslišanje priče M. O., lastnice lokala, pred katerim se je zgodil škodni dogodek ter prič A. B. in S. F., ki sta zatrjevala, da se je toženec v času škodnega dogodka odpravil na lov. Pritožbeno sodišče se ne strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da bi se toženec ob dejstvu, da so priče zatrjevale, da je škodni dogodek videlo veliko ljudi, lahko pozanimal, kdo vse je bil priča temu dogodku. Priče namreč niso imenovale konkretnih oseb, ki bi dogodek videle, temveč so zatrjevale zgolj, da je bilo tam veliko ljudi, saj je istočasno potekal sejem v R. Od toženca bi bilo tako neživljenjsko pričakovati, da bi glede na to, da je ves čas trdil, da na kraju škodnega dogodka ni bil, vedel za morebitne očividce. Dejstvo, da je kot pričo predlagal M. O., pa po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da bi moral vedeti tudi za priči, katerih zaslišanje je predlagal naknadno v predlogu za obnovo. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je pričo O. toženec poznal, saj je bil večkrat gost v njenem lokalu, zato je utemeljeno pričakoval, da škodni dogodek, ki se je zgodil pred lokalom, videla. Za naknadno predlagani priči V. J. in M. J. pa je v predlogu za obnovo nasprotno trdil, da prič ne pozna in da je po naključju, šele po pravnomočnem končanju postopka, izvedel, da sta škodni dogodek videli. Tožencu zato v konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja pri zagotavljanju procesnega gradiva. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da se ugotavljanje okoliščin zbiranja procesnega gradiva razlikuje glede na to, ali gre za tožečo ali toženo stranko. Tožena stranka namreč ni tista, ki zasnuje procesni spor, zato je njeno procesno skrbnost potrebno ocenjevati manj strogo (primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 244/2006 z dne 28. 9. 2006). Pričakovati od tožene stranke, da bi morala vedeti za vse potencialne priče, ki so škodni dogodek videle, je tako pretirano, zahteva prvostopenjskega sodišča po takšni sistematiki zbiranja dokaznega gradiva pa posledično neutemeljena.

8. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ne soglaša s konkretizacijo standarda krivde, ki jo jo izpeljalo prvostopno sodišče. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP je zato sklep prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V nadaljnjem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče v nakazanem smislu obravnavati predlog za obnovo postopka in o njem ponovno odločiti.

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.