Jedro

Tožba s tožbenim zahtevkom, s katerim se zahteva ugotovitev ničnosti posameznih določb kolektivne pogodbe tožene stranke, se zavrže, saj tožnik kot posamezni delavec nima procesne legitimacije v postopku ugotavljanja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. Tovrstni spori se uvrščajo med kolektivne delovne spore.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo tožnika, s katero je uveljavljal ugotovitev ničnosti kolektivne pogodbe tožene stranke v 29. členu, 42. členu, drugem odstavku 57. člena, četrtem odstavku 62. člena, tretjem odstavku 63. člena, 71. členu, 73. členu (v delu, ki se nanaša na pravice do dodatke za pogoje dela, ki izvirajo iz razporeditve delovnega časa zavarovalnih zastopnikov), 78. členu, 88. členu, ugotovitev ničnosti 5. člena Pravilnika o delovnem času tožene stranke, ugotovitev ničnosti tretjega odstavka 9. člena in drugega odstavka 14. člena Pravilnika o službenih potovanjih tožene stranke, 17. člena Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ugotovitev ničnosti celotnega Pravilnika o provizioniranju, določitvi pričakovanih rezultatov dela in obračuna dela plače za delovno uspešnost svetovalca za osebna zavarovanja tožene stranke, ugotovitev ničnosti opisa delovnega mesta svetovalca za osebna zavarovanja tožene stranke (razen v delu, v katerem je to delovno mesto razvrščeno v IV. tarifni razred) ter ugotovitev ničnosti „pričakovanih delovnih rezultatov“, ki je sestavni del mesečnega plana aktivnosti dela in pridobivanja zavarovancev svetovalca za osebna zavarovanja. V drugem odstavku izreka je zavrglo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe s prenehanjem uporabe ničnih aktov tožene stranke. V tretjem odstavku izreka je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 110,16 EUR, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov z laično pritožbo pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, naj pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo-sklep spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, še prej pa naj ga oprosti plačila sodnih taks in mu omogoči BPP, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove celotne pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo (sklep) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da prvostopenjsko sodišče ni odločalo o njegovi vlogi za uradno razglasitev ničnosti posameznih določb kolektivne pogodbe in aktov tožene stranke. Na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti, predlog za ugotovitev ničnosti lahko vloži vsak, ki naleti na ničnostne razloge. Izpodbijane določbe so v nasprotju z zakonom in kolektivno pogodbo dejavnosti. Sodišče bi moralo uradoma razglasiti ničnost teh aktov in posameznih določb ali pa uradoma izdati začasno odredbo, s katero bi vzpostavilo zakonito stanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in o tožnikovem zahtevku sploh ni odločalo, je zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP, nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter kršilo materialno pravo. Tožena stranka je vpeljala sužnjelastniški odnos do zaposlenih, zaradi izkoriščenja in spravljanja v podrejeni sužnjelastniški položaj obstaja sum storitve kaznivega dejanja po KZ RS s strani tožene stranke (za bruto osnovno plačo je treba doseči plačano premijo v višini 805,00 EUR, v kolikor se je ne doseže s premijami, se osnovna plača zniža za največ do minimalne plače, sedaj 560,00 EUR neto). Minimalna plača 560,00 EUR neto se sploh ne izplačuje, ker je 805,00 EUR bruto manj kot 560 EUR neto. Kilometrina za uporabo lastnega avta na službene poti se ne plačuje, enako nadomestilo plačuje 80 %, namesto po KPZav in KP družbe 100 % nadomestilo za poškodbe izven dela,... V zvezi s predlogom za oprostitev plačila vseh stroškov postopka in sodnih taks navaja, da nima finančnih sredstev in da je že 10 let zaposlen pri toženi stranki, ki mu po zakonu ne izplačuje niti plač niti nadomestil niti dodatkov in stroškov za službene poti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo s tožbenim zahtevkom, kot izhaja iz prvega odstavka izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo zato, ker je ugotovilo, da tožnik z ozirom na 47. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) kot posamezni delavec nima procesne legitimacije v postopku ugotavljanja skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. Ugotovilo je, da se tovrstni spori uvrščajo med kolektivne delovne spore, ki jih opredeljuje člen 6/c ZDSS-1, že omenjeni 47. člen ZDSS-1 pa določa, kdo so lahko udeleženci (kdo ima procesno legitimacijo) v tovrstnih kolektivnih delovnih sporih. Posledično je zavrnilo tudi neobrazložen predlog za izdajo začasne odredbe, ki ga je tožnik podal v pripravljalni vlogi, ki je prispela na sodišče dne 10. 2. 2010, to je na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo, ki se je, kot je bilo že omenjeno, odvijal 10. 2. 2010. Pritožbeno sodišče soglaša z zgornjim zaključkom sodišča prve stopnje. Spori o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami (kar dejansko uveljavlja tožnik v svoji tožbi oziroma tožbenemu zahtevku) spadajo med kolektivne delovne spore, ki jih, kot je bilo že omenjeno, opredeljuje 6.c člen ZDSS-1. Pravdno upravičenje (procesno legitimacijo) udeležencev v sporu v zvezi s kolektivnimi pogodbami določa 47. člen ZDSS-1 (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 118/2008 z dne 7. 10. 2008). Procesna legitimacija je posebna procesna predpostavka za dopustnost sodnega varstva v takšnem kolektivnem delovnem sporu. Če predlagatelj kolektivnega delovnega spora nima procesne legitimacije, sodišče o tem predlogu ne more odločati po vsebini (in mu bodisi ugoditi ali pa ga zavrniti), saj vprašanje procesne legitimacije ni materialnopravno vprašanje, temveč vprašanje dopustnosti predloga. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik za tožbo (ki je po vsebini predlog za ugotovitev neskladnosti določb podjetniške kolektivne pogodbe in splošnih aktov tožene stranke z zakonom oziroma s panožno kolektivno pogodbo) procesne legitimacije ni izkazal, saj ni izkazal, da upravičeno uveljavlja skupinski interes (člen 47/2 ZDSS-1), niti da bi imel status udeleženca po členu 47/1 ZDSS-1. Tožnik je s tem, ko je zatrjeval ničnost nekaterih določb kolektivne pogodbe tožene stranke in splošnih aktov tožene stranke, dejansko uveljavljal neskladnost teh določb z zakonom oziroma kolektivno pogodbo dejavnosti. Ker je bil torej tožnikov tožbeni zahtevek kolektivne narave (neskladnost kolektivne pogodbe tožene stranke oziroma aktov tožene stranke s predpisi višje pravne veljave), tožnik pa za tovrsten zahtevek ni izkazal procesne legitimacije, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo (posledično pa tudi predlog za izdajo začasne odredbe) utemeljeno zavrglo. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožnika, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ker o njegovem tožbenem zahtevku ni odločalo po vsebini. Kot je bilo že ugotovljeno vprašanje procesne legitimacije ni materialnopravno vprašanje, temveč procesnopravno vprašanje. Če sodišče pri preizkusu tožbe ugotovi, da tožnik nima procesne legitimacije, takšno tožbo zavrže, saj meritorno sojenje o tožbenem zahtevku iz take tožbe ni dopustno. Posledično so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotavljati ničnost spornih določb kolektivne pogodbe tožene stranke oziroma splošnih aktov tožene stranke.

V zvezi s pritožbenim predlogom tožnika, da naj ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks in naj mu omogoči brezplačno pravno pomoč, pritožbeno sodišče dodaja, da glede na prvi odstavek 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) odloči o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse sodišče prve stopnje na predlog stranke. Po 31.a členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (Ur. l. RS, št. 48/2001 in nadalj.) odloči o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pristojni organ za BPP tistega sodišča, na območju katerega ima prosilec stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež in sicer delovnega in socialnega sodišča v zadevah individualnih in kolektivnih delovnih sporov ter socialnih sporov. Glede na 26. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči je navedeni organ pristojen tudi za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, kar pomeni, da pritožbeno sodišče o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila vseh stroškov postopka in sodnih taks ne more odločati.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.