Jedro

Ničnost družbene pogodbe oziroma posameznih njenih delov se ne ugotavlja po določbah 359. do 363. čl. ZGD, ampak po določbah ZOR.

Z družbeno pogodbo ni mogoče pooblastiti nadzornega sveta družbe z omejeno odgovornostjo niti njene skupščine, da odloči o izključitvi družbenika iz družbe. Takšna določba v družbeni pogodbi je nična.

Izrek

Revizija se zavrne.

Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po ZPP/77. Štirje ustanovitelji so sklenili pogodbo o ustanovitvi družbe za upravljanje T. d.o.o. (v nadaljevanju: družbena pogodba) - sedanje tožene stranke, s sledečimi osnovnimi vložki: 1./ Z.T. d.d. 170.000.000,00 SIT, 2./ W.B.A., D., 5.000.000,00 SIT, 3./ B. D. 15.000.000,00 SIT in 4./ J. B. 10.000.000,00 SIT. V sodni register je bila družba vpisana dne 7.6.1994. Družbena pogodba določa v 10.1 točki, da lahko nadzorni svet izključi družbenika iz družbe, če huje krši svoje obveznosti.

Nadzorni svet tožene stranke je 30.8.1995 sklenil (dva sklepa), da se tožnika izključita kot družbenika Družbe za upravljanje T. d.o.o. Sklepa nadzornega sveta tožene stranke o izključitvi tožnikov iz družbe sta tožnika izpodbijala s tožbo. Trdila sta, da sta sklepa v nasprotju z moralo in javnim redom in zahtevala od sodišča, naj ugotovi njuno ničnost. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, pritožbeno sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje, ali pa samo druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožeča stranka pa je nanjo odgovorila in v odgovoru predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po mnenju tožene stranke nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da bi tožena stranka morala dokazati škodno ravnanje tožnikov. Omenjeno stališče pritožbenega sodišča pa se nanaša na postopek pred sprejemom izključitvenih sklepov, ne pa na ta pravdni postopek. Če bi namreč nadzorni svet bil pristojen odločati o izključitvah družbenikov, bi ju lahko izključil samo na podlagi konkretnega v postopku pred izdajo izključitvenih sklepov ugotovljenega škodnega ravnanja tožnikov, ne pa samo na podlagi v sklep povzetega abstraktnega dejanskega stanja. Stališče pritožbenega sodišča zato ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Materialnopravno sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odločili iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Vsa drugačna pravna stališča tožene stranke, izražena v reviziji, so zmotna in za odločitev neupoštevna.

Družbena pogodba je pogodba obligacijskega prava. Z njo so ustanovitelji (družbeniki) ustanovili družbo in v njej tudi določili način izvrševanja svojih upravljalskih upravičenj, v kolikor ga ni določil že sam Zakon o gospodarskih družbah (438. člen Zakona o gospodarskih družbah - Ur. list RS štev. 29/94...6/99; v nadaljevanju: ZGD). Glede izvrševanja upravljalskih upravičenj družbenikov družbe za upravljanje Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje (Ur. list RS štev. 6/94...26/99 nima posebnih določb. Upravljalska upravičenja izvršujejo družbeniki praviloma na skupščini (prvi odstavek 441. člena ZGD). Skupščina je zato organ družbe, v katerem uresničujejo družbeniki upravljalska upravičenja, ne pa organ za razreševanje pravnih razmerij med družbeniki, izhajajočih iz družbene pogodbe. V členih 359 do 370 ZGD, ki se uporabljajo tudi za družbe z omejeno odgovornostjo (456. člen ZGD), določa ZGD samo instrumente za odpravo nepravilnosti, do katerih je prišlo pri uresničevanju upravljalskih upravičenj družbenikov. Ničnosti družbene pogodbe, s katero urejajo družbeniki medsebojna pravna razmerja v zvezi z ustanovitvijo družbe, oziroma ničnosti posamezne pogodbene določbe, zato ni mogoče ugotavljati po določbah 359. do 363. člena ZGD, ki urejajo samo ničnost kot instrument za odpravo nepravilnosti pri uresničevanju upravljalskih upravičenj družbenikov, ampak po 103. in sledečih členih Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 29/78...57/89).

Kljub določbi 10.1 točke družbene pogodbe sta sodišči prve in druge stopnje pravilno odrekli nadzornemu svetu tožene stranke pristojnost odločati o izključitvah družbenikov iz družbe. Sta pa pri tem pravno zmotno menili, da bi bila o tem upravičena odločati skupščina. Takšne pristojnosti tudi skupščina družbe nima, niti ji je z družbeno pogodbo ni mogoče podeliti.

Že zgoraj je bilo obrazloženo, da je skupščina organ družbe, v katerem družbeniki uresničujejo upravljalska upravičenja. Njeno pristojnost opredeljuje 439. člen ZGD. Res jo lahko družbeniki z družbeno pogodbo razširijo preko tiste, ki jo določa 439. člen ZGD v 1. do 9. alinei (10. alinea 439. člena ZGD). Ne morejo je pa razširiti preko tistih pristojnosti, ki jih je še mogoče podvesti pod pojem upravljanja (439. člen ZGD je umeščen v oddelek za naslovom "upravljanje družbe"), zlasti pa ji ne morejo dati pristojnosti, da odloča o razreševanju pravnih razmerij med družbeniki, izhajajočih iz družbene pogodbe, kar odločanje o izključitvi družbenika iz družbe vsekakor je.

Če bi družbeniki v obravnavanem primeru z družbeno pogodbo dali skupščini pristojnost odločati o izključitvi družbenika iz družbe in bi skupščina izključitev izglasovala, bi takšno pogodbeno določbo lahko opredelili kot nično, enako pa tudi na njeni podlagi izrečen sklep o izključitvi. Toliko bolj to velja za določbo 10.1 točke družbene pogodbe, ki daje pristojnost sklepati o izključitvi družbenika iz družbe nadzornemu svetu, in na njeni podlagi sprejetemu sklepu o izključitvi. Tudi nadzorni svet je namreč samo organ družbe, njegovo pristojnost pa določa zakon (448. člen ZGD v zvezi z zlasti 274. členom ZGD). Nadzorni svet namreč ni niti organ družbe, v katerem družbeniki uresničujejo pravico upravljanja, ampak organ, ki (predvsem) nadzoruje vodenje poslov družbe.

Razlog, zakaj že načeloma ni mogoče dati organu družbe pristojnosti odločanja o izključitvi družbenika iz družbe, je predvsem sledeč. Družba, ki jo družbeniki ustanovijo z družbeno pogodbo, je predmet družbene pogodbe. Njegovemu organu (torej predmetu pogodbe) ni mogoče dati pristojnosti, da odloča, kdo bo (ostal še naprej) pogodbena stranka - ustanovitelj predmeta pogodbe. Veljavnosti podelitve pristojnosti skupščini, da odloča o izključitvi družbenika iz družbe, tudi ne bi mogli opreti na 450. člen in sledeče ZGD, po katerih je možno tudi na skupščini spremeniti družbeno pogodbo. Po omenjenih določbah ZGD je možno v zakonsko določenih primerih sklepati na skupščini samo o spremembi vsebine družbene pogodbe, ne pa o vključevanju ali izključevanju družbenikov iz družbene pogodbe, to je o tem, kdo sme biti stranka družbene pogodbe. Še manj je zato možno podeliti pristojnost odločati o izključitvi družbenika iz družbe nadzornemu svetu.

Kdo lahko zahteva izključitev družbenika, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji, in proti komu je treba vložiti takšno zahtevo, določa tretji odstavek 436. člena ZGD. Zahtevo (tožbo na sodišče) lahko vloži družbenik proti drugemu družbeniku. Prvi odstavek 436. člena ZGD pooblašča sicer družbenike, da lahko v družbeni pogodbi sami določijo pogoje za izključitev iz družbe, postopek (postopek izključitve v družbeni pogodbi sploh ni določen) in posledice izključitve. Če družbeniki izkoristijo omenjeno pooblastilo pa morajo pri tem upoštevati napotilo iz tretjega odstavka 436. člena ZGD, da lahko zahteva izključitev samo družbenik. O vprašanju, ali pogodbena stranka družbene pogodbe to še lahko ostane, "po uradni dolžnosti", to je brez zahteve druge pogodbene stranke, ni mogoče odločati, pa čeprav bi odločal za to pristojni organ. V obravnavanem primeru se je zgodilo prav to. Nadzorni svet tožene stranke, ki mu kot organu predmeta pogodbe sploh ni mogoče priznati pristojnosti, da odloča o izključitvi, je odločil o izključitvi tožnikov iz družbe brez zahteve za to legitimirane osebe - drugega družbenika. Nastopil je torej kot tožnik in sodnik v eni osebi.

Pri izvrševanju upravljalskih upravičenj družbeniki niso enakopravni v tem smislu, da ima vsak družbenik enako število glasov ne glede na velikost svojega osnovnega vložka. Glede na celotno število glasov ima (samo) tisto število glasov, ki odgovarja velikosti njegovega osnovnega vložka v razmerju do celotnega osnovnega kapitala (primerjaj: prvi odstavek 440. člena ZGD). Upoštevajoč omenjeno pravilo ima Z. T. d.d. v skupščini 170 glasov, B. D. 15 glasov, J. B. 10 glasov in W.B.A. 5 glasov (točka 4.2.1.1. družbene pogodbe).

Pravilo kapitalske večine pri uresničevanju upravljanja pa ne more veljati za razreševanje pravnih razmerij med strankami družbene pogodbe, izhajajočih iz družbene pogodbe. Pri teh so pogodbene stranke enakopravne ne glede na velikosti njihovih osnovnih vložkov. Enakopravnega obravnavanja strank pa s prepustitvijo odločanja o izključitvi iz družbe nadzornemu svetu ni mogoče zagotoviti. Tudi člane nadzornega sveta družbe z omejeno odgovornostjo, ki zastopajo interese družbenikov, voli skupščina (448. člen ZGD v zvezi z 264. členo ZGD) po načelu kapitalske večine (prvi in drugi odstavek 444. člena ZGD), ne pa: vsak družbenik ima en glas ne glede na velikost osnovnega vložka. Ob takšni volilni tehniki pa lahko družbenik, ki ima večino glasov v skupščini, oblikuje takšen sestav nadzornega sveta, ki ne zagotavlja enakopravnega obravnavanja strank spora o izključitvi družbenika iz družbe. O izključitvi družbenika iz družbe po prvem odstavku 436. člena ZGD bi zato po mnenju revizijskega sodišča lahko odločalo samo neko telo izven "predmeta" družbene pogodbe, ki bi bilo določeno v naprej, oziroma ki bi ga prizadeti družbeniki določili ob nastanku spora in ki bi zagotavljalo enakopravno obravnavanje vseh v spor vpletenih družbenikov. Nadzorni svet družbe, ki so jo ustanovili družbeniki, med katerimi je prišlo do spora o izključitvi iz družbe pa to ni.

Vsi zgoraj navedeni razlogi povedo, da je treba določbo točke 10.1 družbene pogodbe opredeliti najmanj kot določbo, k je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji, torej z moralo, če že ne kot takšno, ki je v nasprotju z javnim redom. Zato je nična, to pa velja tudi za sklepe, izdane na njeni podlagi.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora revizijsko sodišče po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).