Jedro

Pogodba o dosmrtnem preživljanju je obligacijska pogodba čeprav je sicer urejena v Zakonu o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD, členi 117 do 122). Ker se ta pogodba večkrat sklepa med sorodniki in ker premoženje, ki se z njo prenaša, ne sodi v zapuščino, prihaja po smrti preživljanca lahko do sporov med dediči. Do teh pride predvsem tedaj, ko dediči stranka) zatrjujejo, da je bila pogodba deloma darilna in iz tega naslova uveljavljajo dednopravne zahtevke.

Ugotovitev o odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe je pretežno dejanska ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati, ker je izpodbijanje dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog po tretjem odstavku 385. člena ZPP. Delno materialnopravne narave pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je le ocena aleatornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki pripada nujni delež po materi M. J., v višini 1/5 vložka vl. št. 7 k.o... in 1/4 vložka vl. št. 333 k.o.., kar je premoženje, ki je bilo toženki M. T. izročeno s pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 31.3.1990. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine in plačilo zneska 108.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1991 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je bila navedena pogodba v celoti odplačna in da zato tožeča stranka nima pravice do vrnitve darila v višini nujnega deleža. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila revizijo oba tožnika zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevkoma tožnikov ugodi, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prva tožnica v reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni ugovor o tem, da je bila oskrba matere dogovorjena šele za primer bolezni. Ugotavlja nasprotja med ugotovitvami o vrednosti izročnine in obveznostmi toženke. Dogovorjene obveznosti niso "adekvatne izročenemu premoženju", saj je v pogodbi oboje ocenjeno le na 100.000,00 SIT, kar je 14.285,00 DEM, vrednost nepremičnine pa znaša 170.102,00 DEM. Nasprotja so tudi med razlogi o tem, da gre po eni strani za obligacijsko pogodbo, po drugi pa da je dopustno uveljavljati nujni delež. Nadalje trdi, da je mati umrla manj kot leto dni po sklenitvi pogodbe. Ne strinja se z razlogi v sodbi, da naj bi tožnica materi pomagala le iz moralnih razlogov, toženka pa na podlagi pogodbe. Oporeka dokazni oceni priče zdravnika. Meni, da pogodba ne izraža prave volje izročevalke, toženka pa je tudi vedela, da je mati bolna. Takšna sodna praksa bi po mnenju tožnice pripeljala do tega, da bi vsak zapustnik lahko izigral nujne dediče. Končno ugotavlja, da so vsa vlaganja v nepremičnino po materini smrti brez tožničinega dovoljenja protipravna.

Drugi tožnik v reviziji trdi, da mu gre zahtevani znesek, ker gre za dedno pogodbo in zato toženka odgovarja za zapustničine dolgove.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še vedno uporablja). Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica s tožbenim zahtevkom ni uveljavljala morebitne neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo dne 31.3.1990 sklenili sedaj pokojna M. J. in toženka M. T. Uveljavljala je svoj nujni delež oziroma solastninski delež na nepremičninah, ki so na podlagi navedene pogodbe po smrti preživljanke prešle na toženko. To pomeni, da je tožnica štela pogodbo za veljavno. Strinjala se ni le z njeno pravno kvalifikacijo.

Tožnica s tožbenim zahtevkom na prvi in drugi stopnji ni uspela, saj sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju v celoti odplačna. Takšna presoja je zadoščala za zavrnitev zahtevka in v okviru nje ostaja tudi revizijsko sodišče. Zato se z drugimi razlogi, ki bi zahtevali drugačen tožbeni zahtevek, ni ukvarjalo, in nanje tudi ne odgovarja.

Revizijski razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni podan.

Nikakršne nejasnosti ni v razlogih sodb, ko sodišči obravnavata navedeno pogodbo kot obligacijsko, obenem pa se ukvarjata z možnostjo uveljavitve nujnega deleža. Sodišči imata prav, ko ugotavljata, da gre za obligacijsko pogodbo, čeprav je sicer urejena v Zakonu o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD, členi 117 do 122). Ker se ta pogodba večkrat sklepa med sorodniki in ker premoženje, ki se z njo prenaša, ne sodi v zapuščino, prihaja po smrti preživljanca lahko do sporov med dediči. Do teh pride predvsem tedaj, ko dediči (v tem primeru sama tožeča stranka) zatrjujejo, da je bila pogodba deloma darilna in iz tega naslova uveljavljajo dednopravne zahtevke. Ne glede na to, ali je tožeča stranka glede na svojo udeležbo in ravnanje v zapuščinskem postopku, lahko postavila takšen tožbeni zahtevek, kot ga je, je o njem pravnomočno razsojeno.

Sodišče prve stopnje je izpeljalo obširen dokazni postopek in po opravljeni dokazni oceni, ki jo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, prišlo do sklepa, da je pogodba v celoti odplačna. Pri tem je pravilno ravnalo, ko je upoštevalo, da je dokazno breme o nasprotnem na tožeči stranki. Ugotovitev o odplačnosti ali neodplačnosti pogodbe je pretežno dejanska ugotovitev, ki je na revizijski stopnji ni več dovoljeno izpodbijati, ker je izpodbijanje dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog po tretjem odstavku 385. člena ZPP. Delno materialnopravne narave pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je le ocena aleatornosti. Trditvi, da je toženka vedela, da je mati srčni bolnik in stara 80 let, takšne kvalifikacije pogodbe sami po sebi ne izključujeta. Kot je že bilo navedeno, tožnica ni zatrjevala, da pogodba ne velja in tudi ni postavila zahtevka, s katerim bi uveljavljala ničnost pogodbe zaradi morebitnega špekulativnega namena toženke (pričakovanja, da bo mati tako kmalu umrla). Sicer pa sta se sodišči ukvarjali tudi z drugimi okoliščinami, ki so posredno lahko omogočale sprejeto razlago pogodbe (da je 1/3 vrednosti nepremičnine ustvarila toženka, da je mati vedno enakopravno obravnavala svoji hčerki ter da se izročnina v obravnavanem primeru poravna tako s pomočjo materi kot toženkinimi vlaganji oziroma popravili same sporne hiše).

Prav zato, ker matematični izračun zaradi aleatornosti odpove, je pomembna dokazna ocena vseh spremljevalnih elementov, in ne le količina dejansko nudene pomoči. Ali je dokazna ocena teh elementov točna ali ne, je zopet stvar dejanskega stanja, ki ga revizijsko sodišče ne sme ponovno preizkušati. Revizijsko sodišče le pripominja, da sta sodišči glede na postavljeni tožbeni zahtevek, pravilno upoštevali tudi določbo v pogodbi, v kateri M. J. (mati) ugotavlja, da je tožnica že bila dedno odpravljena.

Če pa pogodba v obsegu, ki ga je zahtevala tožnica, ni bila darilna, tožbeni zahtevek že zaradi tega ni utemeljen in je odločitev zato materialnopravno pravilna (117. člen ZD).

Kar zadeva drugega tožnika pa je odločitev o njegovem zahtevku povsem odvisna od odločitve o tožničinem zahtevku. Odvisna zato, ker med strankama pogodbe o dosmrtnem preživljanju odgovornost za dolgove ni bila dogovorjena. Ker tožničin dednopravni zahtevek ni utemeljen, tudi odgovornosti za dolgove ni (119. člen ZD). Tako tudi tožnikova revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je moralo neutemeljeno revizijo tožnikov zavrniti (393. člen ZPP).

Tožnika nista uspela z revizijo, zato morata sama kriti svoje stroške revizijskega postopka. Nasprotna stranka pa s svojim odgovorom ni prispevala k rešitvi zadeve. Zato njen odgovor ni potreben in ji revizijsko sodišče stroškov odgovora na podlagi 155. člena ZPP ni prisodilo.