Jedro

Pravni standard primerne preživnine. Toženec se ne more uspešno sklicevati na svoje visoke življenjske stroške, saj ti ne morejo imeti prednosti oz. povedano drugače, preživninska obveznost do mladoletnih otrok je primarna in le-tej mora zato roditelj prilagoditi stroške za lastne potrebe.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3., 4. in 5. odst. izreka ) s p r e m e n i , tako da je toženec dolžan plačevati preživnino za mladoletno U. S. v višini 55.000,00 SIT mesečno, v ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletno hčerko, dne 10.10.1999 rojeno U. S., zaupalo v varstvo in vzgojo materi - tožnici ter tožencu naložilo, da kot oče plačuje mesečno preživnino za mladoletno hčerko v višini 60.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje, kot izhaja iz 3., 4. in 5. odstavka izreka izpodbijane sodbe, glede stikov pa sta se pravdni stranki dogovorili, da potekajo sporazumno po dogovoru, brez omejitev, najmanj pa vsako drugo soboto, tako da toženec tri dni pred pričetkom stikov pokliče, da stike želi. Odločilo je še, da tožnica nosi stroške sodne takse za sodbo.

Zoper sodbo se je v delu, kolikor je v 3., 4. in 5. odstavku izreka odločeno o preživnini, pritožil toženec po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni oz. podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da je določena preživninska obveznost previsoka in ne upošteva materialnih zmožnosti toženca. Ne strinja se z ugotovljenimi potrebami hčerke, ki je stara šele 6 let. Navaja, da je sodišče navedlo, da prejema toženec osnovno plačo v višini 1.289 EUR oz. 309.360,00 SIT mesečno, z zvišanji in posebnimi dodatki pa 1.324 EUR mesečno oz. 317.760,00 SIT mesečno, ki jo prejema neto v povprečni višini 1.880 EUR oz. 451.200,00 SIT mesečno. Taka ugotovitev sodišča glede višine dohodka je nerazumljiva in nepravilna. Res prejema toženec osnovno plačo in redne dodatke v znesku 1.324 EUR oz. 317.760,00 SIT, ostali prejemki iz naslova dela pa so vezani na stroške dela, ki nastanejo le v kolikor toženec dejansko dela. Gre za nadomestilo za težavnost, delo na praznike ter dnevnice. Razliko med neto plačo in izplačano plačo predstavlja v glavnem znesek iz naslova dnevnic po Italiji in po tujini. Zato meni, da je potrebno pri določitvi preživnine upoštevati neto plačo toženca, saj je preostali del izplačila vezan na povračilo stroškov v zvezi z delom, ki tožencu nastanejo med delom in niso zaslužek toženca, s katerim bi lahko ta razpolagal in na katerega bi lahko računal. Dnevnica je namenjena za plačilo stroškov med službeno potjo. Ne glede na višino neto plače, pa so njegove dejansko ugotovljene potrebe visoke. Samo najemnina za bivanje v Italiji znaša 400 EUR, kar je skoraj tretjina plače. Poleg najemnine in ostalih rednih stroškov, ki se nanašajo na stanovanje v Sloveniji, plačuje toženec še 59.816,00 SIT mesečno kredita. Najel ga je za plačilo pologa za nakup avtomobila, del za investicije v lokalu tožnice, ki je skupna last, vendar z njim upravlja izključno tožnica. Del kredita pa je bil namenjen za plačilo neplačanih računov dobav iz naslova poslovanja tožnice v lokalu. Toženec ima tudi stroške s preživljanjem in bivanjem v tujini in doma, zavarovanjem, bančne in potne stroške v zvezi s prihodi domov. Vsi ti stroški mesečno presegajo dejanske skupne stroške tožnice in ml. hčerke. Razpoložljivi del plače je zato bistveno nižji kot to napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejanske potrebe mladoletne hčerke U.. Te potrebe znašajo kvečjemu 100.000,00 SIT mesečno. Po tožnici prikazane potrebe pa so pretirane in nerealne, upoštevajoč starost hčerke in dejanske stroške preživljanja. Izvenšolske aktivnosti so potrebne za uspešen telesni in duševni razvoj otroka, vendar v razumnih mejah ter v takih okvirih, ki jih starši zmorejo. Na razpolago so tudi take izvenšolske aktivnosti, ki ne predstavljajo tako visokih stroškov, pa vseeno zagotavljajo otroku skladen duševni in telesni razvoj. V starosti hčerke, kot je U., pa je težko govoriti o otrokovih lastnih ambicijah, glede prostočasnih dejavnosti, temveč gre v danem primeru za usmeritve staršev (konkretno tožnice), pa čeprav so te usmeritve dobronamerne. Po mnenju toženca pa je tudi pretirano udejstvovanje za tako majhnega otroka lahko obremenilno in v nasprotju z željo po homogenem duševnem in telesnem razvoju. Tožencu se zdi strošek prehrane in nabave obleke in obutve pretiran, čeprav ga je sodišče znižalo na 40.000,00 SIT mesečno. Hčerka U. ima v šoli prehrano in njene potrebe po hrani niso tako velike. Kar zadeva nabavo obleke in obutve pa je potrebno upoštevati dejanske zmožnosti in ne posegati po najdražjih artiklih in ne kupovati na zalogo, saj otrok raste, verjetno pa del oblačil hčerka ponosi za starejšo polsestro in ni potrebno vsega na novo nabavljati. Toženec tudi nasprotuje, da bi se kot reden strošek upošteval rentno varčevanje ( mesečni obrok 10.000,00 SIT ). Glede varčevanja se tožnica ni posvetovala s tožencem. Iz dokazil ne izhaja, kdo je upravičenec po izteku dobe odplačevanja, saj je hčerka mladoletna in sama ne zmore razpolagati z denarjem. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da preživnino zniža in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Preživnina mora, kot je navedlo že prvostopenjsko sodišče, po določbi 2. odst. 129.a čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Mora pa biti določena tudi ob upoštevanju zmožnosti zavezanca, potrebno je presoditi tudi materialne in pridobitne zmožnosti staršev, saj so starši po določbi 123. čl. ZZZDR dolžni zagotoviti življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj, v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi. Pri presoji pravnega standarda primerne preživnine tega prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Po tožnici opisane potrebe mladoletne U. ( v višini okrog 190.000,00 SIT ) nedvomno odstopajo od povprečnih stroškov preživljanja otrok take starosti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da znašajo potrebe mladoletne U. približno 130.000,00 SIT mesečno. Če je še mogoče sprejeti izdatke za izvenšolske in športne aktivnosti (saj je mladoletna U. očitno športno usmerjena) s stroški za zdravniške preglede v Ljubljani, v višini skupaj približno 20.000,00 SIT mesečno (od tega za plesno akrobatiko 5.000,00 SIT mesečno, za balet in glasbeno šolo po 5.500,00 SIT mesečno ter še okrog 5.000,00 SIT mesečno za drese, trenirke, baletne predstave, šolo v naravi, stroške v zvezi s športnimi dnevi in zdravniškimi pregledi), pa je znesek 110.000,00 SIT (oz. 75.000,00 SIT ob upoštevanju skupnih kolektivnih stroškov 35.000,00 SIT) še vedno nekoliko pretiran ob dekličini starosti šele 6 let (predvsem za obutev, oblačila, prehrano, saj ima deklica malico in kosilo že v šoli, kar rabi oblačil, obutve za šport pa je že zajeto v stroških za izvenšolske aktivnosti, pa tudi strošek za rentno zavarovanje res ni nujno potreben strošek, kot opozarja pritožba). Po oceni pritožbenega sodišča so realne potrebe mladoletne U.. nižje za okrog 10.000,00 do 15.000,00 SIT (matematično natančnega zneska objektivno namreč ni mogoče ugotoviti, potrebe tudi že mesečno varirajo) oz. približno 115.000,00 SIT mesečno. Namreč, ostalim po sodišču prve stopnje ugotovljenim stroškom, za malico in kosilo v šoli ter prispevek za športni razred v višini okrog 22.000,00 do 25.000,00 SIT mesečno, za šolske potrebščine okrog 20.650,00 SIT letno oz. približno 1.700,00 SIT mesečno ter za ostale skupne stroške (najemnina, elektrika in drugo) okrog 35.000,00 SIT mesečno, tudi toženec ni oporekal. Če se upošteva še otroški dodatek (okrog 15.000,00 SIT mesečno), ki ga tožnica prejema za mladoletno hčerko, je breme preživljanja, izraženo v denarju, ki odpade na starša, približno 100.000,00 SIT in bi morala znašati preživnina ( pri čemer ni odločilno pritožbeno zavzemanje za upoštevanje zgolj neto plače toženca 317.000,00 SIT) 55.000,00 SIT, tudi upoštevajoč, da stiki redno potekajo in da stroški za otroka bremenijo toženca v dnevih, ko je otrok pri njemu, in kar je tudi treba upoštevati pri določitvi preživnine. Toženec se tudi ne more uspešno sklicevati na svoje visoke življenjske stroške, saj ti ne morejo imeti prednosti oz. povedano drugače, preživninska obveznost do mladoletnih otrok je primarna in le-tej mora zato roditelj prilagoditi stroške za lastne potrebe (nikakor pa ni mogoče v tem okviru upoštevati kreditnih obveznosti iz naslova nakupa in vzdrževanja avtomobila in investicije oz. poslovanja gostinskega lokala, saj to nikakor ne more imeti prednosti pred otrokovim preživljanjem). V prej opisanem obsegu je torej pritožba utemeljena in je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 4. odst. 358. čl. ZPP sodbo delno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem, a izpodbijanem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne postopkovne kršitve ( 2. odst. 350.čl. ZPP ). Upoštevajoč vse okoliščine primera in le delni uspeh s pritožbo, pa mora toženec trpeti sam pritožbene stroške (413. čl. ZPP).