Jedro

Sodišče prve stopnje pri izrekanju kazni ni vezano na predlog okrožnega državnega tožilca, ki ga ta poda na glavni obravnavi. Zato je lahko izrečena kazen milejša ali strožja od predlagane.

Izrek

Pritožba obtoženega M. B. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi M. B. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 196. člena KZ, nadaljevanega kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po I. odstavku 197. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. odstavku 133. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je bila določena kazen dve leti zapora, za drugo kazen štiri mesece zapora in za tretje kazen eno leto zapora, nato pa izrečena enotna kazen tri leta in dva meseca zapora. Vanjo je bil vštet čas, prebit v priporu od 5. 1. 2001 od 12.10 ure. Obtoženemu je bilo naloženo v plačilo 35.000,00 SIT na račun pridobljene premoženjske koristi. Sicer je bil oproščen povračila vseh stroškov kazenskega postopka vključno s stroški za postavljanje zagovornice. S sklepom, ki je vsebovan v isti odločbi, je bila zoper obtoženega zavržena obtožnica zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odst. 145. člena KZ na škodo D. R.. Stroški tega dela kazenskega postopka v nedoločenem znesku so obremenili proračun. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovornici zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno razveljavitev, podrejeno pa spremembo ter izrek milejše kazni. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v dejanskem stanju prav nič oporečnega. Res heroin, ki ga je obtoženi prodal A. K. in B. Š., ni bil zasežen in zato tudi ni mogel biti analiziran. Glede na njuno določno izpovedbo, da sta od obtoženega kupovala heroin in da sta ga tudi oba zaužila, je kakršnokoli dodatno dokazovanje odveč, kar velja tudi glede prodane količine heroina obema. Sodišče prve stopnje je tudi ustrezno obrazložilo, zakaj je verjelo tema dvema pričama. Enako je stališče sodišča druge stopnje glede njune verodostojnosti. Zato pritožbeno sklicevanje na neizvedeni dokaz, ki ga zaradi zaužitja prodanega heroina sploh ni bilo mogoče niti zaseči niti analizirati, ne more izpodbiti dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženi prodajal heroin tako, kakor je ugotovljeno v točki 1 krivdoreka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče M.H.. Iz enakih razlogov, kot ostali heroin tudi ta, podarjeni, ni bil analiziran. Ta priča je tudi po mnenju sodišča druge stopnje prepričljivo opisal odnos z obtožencem in zato je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da je obtoženi storil tudi to kaznivo dejanje. Sicer pa je sam v zagovoru pojasnil, da je bila takšna pomoč med narkomani običajna. Zato s pritožbenim sklicevanjem na nedoslednost izpovedbe te priče glede učinka sprejetega mamila pač ni mogoče omajati pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je obtoženi storil tudi to kaznivo dejanje, ki je sicer opisano v točki 2 krivdoreka. Sodišče prve stopnje je povsem zanesljivo ugotovilo, da je oškodovanega B. Š. poškodoval po glavi samo obtoženi in ne D. F., na katerega se sklicuje tudi v pritožbi. Ta ugotovitev je v skladu tudi z mnenjem izvedenke sodnomedicinske stroke glede nastanka te poškodbe. Sam oškodovanec pa je napad nanj natančno opisal, tako tudi udeležbo D. F.. Pa tudi ista izvedenka, ki je poleg razpočne rane na oškodovančevi glavi ugotovila še podplutbo oškodovančeve desne roke, je nastanek te poškodbe označila enako, kakor je to izpovedal oškodovanec. Zaradi te poškodbe pa obtoženi ni bil niti obtožen. Sledeč oškodovančevi izpovedbi je očitna, da mu jo ni povzročil D.F., pa čeprav je ta v svoji izpovedbi celo zanikal. Tako pritožbeni poskus prevaliti odgovornost za poškodbo na oškodovančevi glavi na to pričo ni mogel uspeti. Sodišče druge stopnje meni, da so bile obtoženemu določene oz. izrečene povsem primerne kazni. S pritožbenim sklicevanjem na milejši predlog okrožnega državnega tožilca na glavni obravnavi in na kaznovalno politiko sodišča prve stopnje pri enakih kaznivih dejanjih pač ni mogoče izpodbiti zelo tehtnih obtoževalnih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo pri odmeri vsake posamezne kazni. Skoraj odveč je poudariti nevarnost kaznivih dejanj v zvezi z mamili, ker je to izčrpno navedlo že sodišče prve stopnje. Pa tudi pri kaznivem dejanju pod tč. 3 krivdoreka izstopa motiv za storitev, ki je zelo zavržen. Zato mora temu slediti tudi primerno stroga kazen. Sodišče druge stopnje je pri ocenjevanju primernosti vseh treh posameznih kazni upoštevalo še, da je obtoženi v sorazmerno kratkem času storil kar tri kaznivega dejanja. Sicer pa sodišče prve stopnje pri odmeri kazni ni bilo vezano na predlog okrožnega državnega tožilca, ki ga je podal na glavni obravnavi. Zato tudi v tem delu ni sledilo pritožbenemu predlogu o znižanju vseh kazni. Glede na obrazloženo tako pritožbi ni bilo mogoče ugoditi. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi neuspeha s pritožbo bi moral obtoženi plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ga je tudi sodišče druge stopnje te dolžnosti oprostilo.