Jedro

Pravilna uporaba 6. odstavka 25. člena ZDen pomeni, da morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja in sicer, da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma glede odškodnine po 25. členu ZDen ter nadaljnji pogoj, da upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo št. ... z dne 29. 9. 2006 odločil, da se vzpostavi lastninska pravica v korist denacionalizacijskih upravičencev A.A., B.B. in C.C. do določenih deležev na poslovnih prostorih v kleti in pritličju v izmeri 264 m2 in navedenim poslovnim prostorom pripadajočem delu skupnih prostorov, delov in naprav na nepremičnin A., B., ter ustreznem deležu stavbnega zemljišča parc. št. ... zk vl. št. ... k.o. C. (1. točka izreka); da denacionalizirani del objekta preide v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer D.D. za pokojnega upravičenca A.A. in skrbniku E.E. za pokojni upravičenki B.B. in C.C. (2. točka izreka); da je zavezanka za vrnitev Mestna občina B. dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe predati navedene nepremičnine skrbnikoma za posebne primere (3. točka izreka); da se po pravnomočnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka). Drugostopni organ je pritožbo tožnika zoper navedeno odločbo z odločbo ... z dne 14. 2. 2007 zavrnil. Organa ugotavljata, da je predmet odločanja poslovni prostor v kleti in pritličju stavbe, ki ga ima v najemu tožnik - F.F.. Glede na določbo 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) imajo v primeru povečane vrednosti podržavljene nepremičnine denacionalizacijski upravičenci pravico izbire med vrnitvijo podržavljenega premoženja v naravi ter med vrnitvijo podržavljenega premoženja v obliki odškodnine. Pravica izbire pa je podeljena izključno upravičencu v postopku denacionalizacije, ne pa tudi drugim strankam, ki v postopku sodelujejo. ZDen daje tudi možnost, da se nepremičnina še pred ugotovitvijo povečane vrednosti lahko vrne upravičencu. Pri tem pa upravni organ o višini odškodnine za razliko v vrednosti odloči za dopolnilno odločbo. V skladu z navedenim so neutemeljeni ugovori tožnika, da upravni organ ne bi smel vrniti predmetnih poslovnih prostorov v naravi, saj je sam kot najemnik temu nasprotoval. V obravnavanem primeru so upravičenci izbrali vrnitev podržavljenih poslovnih prostorov v naravi, zaradi česar je upravni organ moral predmetne poslovne prostore vrniti v takšni obliki, kot so bili zahtevani. Neutemeljene so navedbe, da zaradi vrnitve ne bo mogoče ugotoviti njihove povečane vrednosti v nadaljevanju postopka, saj se ti vračajo le v last, ne pa tudi v posest, najemna pogodba, ki jo ima tožnik sklenjeno z Občino B, pa je še vedno v veljavi. Tožnik F.F. bo imel obravnavane prostore še vedno v posesti, kar pomeni, da bo imel zavarovano svojo pravico do vrnitve odškodnine zaradi povečane vrednosti nepremičnine, saj v času vrnitve lastninske pravice, pa do časa cenitve teh prostorov, do njih ne bo mogel dostopati nihče brez njegovega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je najemnik poslovnih prostorov, ki so bile vrnjene v denacionalizaciji. Vanje je v soglasju z lastnikom vlagal, in sicer je preuredil kletne prostore in pritličje v gostinski lokal. Zaradi navedenega je skladno s 25. členom ZDen upravičen do odškodnine, ki naj jo odmeri organ, ki vodi postopek. Drugostopni organ je v zavrnilni odločbi navedel, da stališče tožnika ni utemeljeno, pri tem pa je navedel, da je tožnik nasprotoval vrnitvi predmetnih poslovnih prostorov v naravi. To stališče pa je napačno. Tožnik je s pritožbo zahteval, da se z vrnitvijo v naravi počaka do odločitve organa, ki vodi postopek o odškodnini, ki naj bo izplačana tožniku. Drugostopenjski organ ni pravilno interpretiral pritožbe tožnika in zato tudi ni mogel odgovoriti na argumente tožnika in o njih sploh ni odločal. Tožnik v svoji pritožbi ni zahteval, da se poslovni prostori vrnejo kako drugače kot v naravi, pač pa je le navajal, da pri vračilu obstajajo taki razlogi, zaradi katerih bi bilo smiselno počakati na odločitev organa, ki vodi postopek, o odškodnini. Skladno s 25. členom se nepremičnina lahko še pred ugotovitvijo povečanja vrednosti vrne upravičencu. Tožnik je tekom postopka in v pritožbi obrazložil okoliščine, zaradi katerega bi bilo tožniku v veliko škodo, če bi se predmetne prostore vrnilo pred odločitvijo o odškodnini. Nikoli ni ugovarjal vrnitvi v naravi, ima pa pravico ugovarjati odločanju o vračilu poslovnih prostorov še pred odločanjem o odškodnini, do katere je kot investitor v poslovne prostore upravičen. Meni, da ni on tisti, ki bi zavlačeval postopek določanja odškodnine, pač pa je v naravi stvari upravičenec tisti, ki bi odlašal z odločitvijo o odškodnini, saj jo želi poravnati čim kasneje. Tožnik v primeru vrnitve nima nikakršne možnosti več, da bi vplival na hitrost postopka o določitvi odškodnine, ker to ni v interesu upravičenca. Prvostopni organ bi lahko presodil vse okoliščine postopka. Glede višine odškodnine je jasno, da bo izjemno visoka. Utemeljeno je torej s strani upravičenca pričakovati veliko zavlačevanje pri določanju odškodnine. V zvezi z obrazložitvijo drugostopnega organa, da bo imel tožnik zavarovano svojo pravico do odškodnine, pa meni, da glede na verjetno višino odškodnine ni pričakovati, da bo opisano zavarovanje zadostovalo in da bo zagotovilo vračilo odškodnine s strani denacionalizacijskega upravičenca, pri tem pa, da ne bo preprečilo zavlačevanje postopka s strani upravičenca. ZDen poleg tega ne določa, da pripadajo investitorju obresti od odmerjene odškodnine. Glede na vsa našteta dejstva tožnik meni, da ni verjetno, da bo o odškodnini odločeno v doglednem času, še manj pa, da bo odškodnina poplačana. Razen tega pa bo moral tožnik kot najemnik novim lastnikom za uporabo plačevati najemnino, pri čemer pa so mu novi lastniki dolžni odškodnino, ki bo zanesljivo neprimerljiva z višino najemnine. Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločb. Stranka z interesom D.D. je na tožbo odgovorila in predlaga, da sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom E.E. v odgovoru na tožbo smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Stranke z interesom G.G., Mestna občina B., Slovenska odškodninska družba d.d., H.H., I.I. in J.J. na tožbo niso odgovorile.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno vračilo dela nepremičnine - poslovnih prostorov v kleti in pritličju v izmeri 264 m2, A., B., ki jih je imel v času odločanja v najemu F.F. - tožnik, v naravi, iz razloga, ker do odločitve prvostopnega organa še ni bilo odločeno o zahtevku tožnika - najemnika za povračilo vlaganj v te prostore.

Tožnik z ugovorom, da bi moral organ z vrnitvijo v naravi počakati do odločitve o odškodnini, ugovarja pravilni uporabi 6. odstavka 25. člena ZDen. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da organa nista pravilno postopala po tej določbi. Pravilna uporaba 6. odstavka 25. člena ZDen pomeni, da morata biti izpolnjena dva zakonska pogoja in sicer, da med zavezancem in upravičencem ni prišlo do sporazuma glede odškodnine po 25. členu ZDen ter nadaljnji pogoj, da upravičenec zahteva, da se mu nepremičnina vrne še pred ugotovitvijo višine povečane vrednosti. Ta določba je povečano vrednost opredelila kot samostojni zahtevek, ki se lahko uveljavlja v dopolnilnem postopku. Sprejeta je bila z novelo ZDen (6. člen ZDen-B, Uradni list RS, št. 63/98). Pobudo, ki je bila dana za oceno ustavnosti te določbe, je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-367/98 z dne 25. 5. 2000, zavrnilo. Šesti odstavek 25. člena ZDen je bil po noveliranem ZDen sprejet prav zato, da se nepremičnine vrnejo upravičencem v last in posest pred sprejetjem odločitve o višini odškodnine zavezancem zaradi vlaganj v nepremičnino. Ta zakonska novela je spremenila dotedanjo sodno prakso in odločitev o odškodnini zavezancem ni več bistveni sestavni del odločbe o denacionalizaciji. Zato te določbe ni mogoče restriktivno razlagati, saj je bila sprejeta z namenom, da bi se denacionalizacijski postopki pospešili in bi se s tem preprečilo uveljavljanje dodatnih zahtevkov v zvezi z neuporabo nepremičnin, za katere ni ovir za vračanje v naravi (sodba Vrhovnega sodišča, št. I Up 1888/2005 z dne 18. 4. 2007). Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da mora upravni organ že v postopku, ko odloča o vrnitvi nepremičnine, sprejeti določene ugotovitve v zvezi z odškodnino. Po mnenju sodišča zakonska novela ni posegla v opcijo upravičenca, da izbere obliko denacionalizacije, ki jo je določalo že osnovno zakonsko besedilo, to izbiro pa ima upravičenec le, če se je vrednost nepremičnine, ki se vrača, zaradi novih investicij bistveno povečala. Vendar pa so v upravnih spisih tudi v tej smeri izkazane zadostne ugotovitve za zavrnitev tožbenega ugovora, da je organ v zadevi preuranjeno vrnil nepremičnino v naravi. Namreč pooblaščenci upravičenca so že na naroku dne 9. 12. 1998 podali izjavo, da naj organ v skladu s 6. odstavkom 25. člena ZDen izda odločbo o vrnitvi predmetnega poslovnega prostora v last ter o višini odškodnine odloči z dodatno odločbo, kar pomeni, da so prevzeli obveznost vračila povečane vrednosti, v kolikor bo ta izkazana. Torej so glede na nemožnost sporazumevanja o odškodnini predlagali samostojno odločanje o vrnitvi nepremičnine. Da poravnava ni možna, pa je, kot izhaja iz zapisnika iste obravnave, ugotovil tudi sam upravni organ. Zato po mnenju sodišča upravnemu organu ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava, ker je odločil samo o vrnitvi nepremičnine v naravi, na odločanje o zahtevku za povračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino, z dopolnilno odločbo, pa je odkazal v obrazložitvi izpodbijane odločbe v nadaljevanju postopka. Tožnik zato neutemeljeno meni, da bi moral upravni organ upoštevati razloge, ki jih je tekom postopka in v pritožbi obrazložil in katerih neupoštevanje naj bi tožniku povzročilo veliko škodo. Določba 6. odstavka 25. člena ZDen razlogov, ki bi jih moral upravni organ upoštevati v korist vlagatelja zahtevka za povrnitev vlaganj pred vrnitvijo v naravi, ne določa. V okviru uporabljene materialne določbe je torej upravni organ pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje in nepremičnino vrnil denacionalizacijskim upravičencem, o višini odškodnine zaradi vlaganj vanjo pa bo odločeno v nadaljevanju postopka, kar je tudi pravilno in v skladu z namenom uporabljene določbe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.