Jedro

Tožnik je kršil konkurenčno prepoved s tem, ko je v spornem obdobju iz skladišča tožene stranke odtujil izdelke, ki niso sodili v njegovo področje in veliko količino izdelkov s svojega prodajnega področja. Ti izdelki so bili s tožnikovo pomočjo preko konkurenčnega podjetja prodani podjetju v tujino. Protipravno ravnanje toženca se kaže v kršitvi konkurenčne prepovedi, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo tožeča stranka utemeljeno vtožuje v višini vrednosti spornih izdelkov. Ugotovljena je tudi toženčeva krivda v obliki naklepa, saj se je toženec nedvomno zavedal in zasledoval svojo lastno korist v obliki sklepanja poslov za svoj račun oziroma za podjetje, konkurenčno tožeči stranki, v njeno škodo. Zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo in s sodbo opr. št. I Pd 1196/2011 z dne 12. 9. 2013 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova kršitve konkurenčne prepovedi. Ugotovilo je, da toženec ni kršil konkurenčne prepovedi ali kako drugače zlorabljal svojega položaja pri tožeči stranki in ji s tem povzročil škodo.

2. Na pritožbo toženca je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1119/2013 z dne 15. 5. 2014 izpodbijano sodbo potrdilo do višine 214.667,80 EUR, razveljavilo pa je 1. alineo (plačilo odškodnine v višini 11.056,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2010 dalje do plačila) in 5. alineo (plačilo odškodnine v višini 2.604,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2010 dalje do plačila) I. točke izreka ter posledično odločitev o stroških (II. točko izreka) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 11.056,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 dalje do plačila in znesek v višini 2.604,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 3.893,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka II izreka).

4. Toženec se zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da mu je tožeča stranka dolžna povrniti stroške postopka, pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje tako glede spornega prevzema izdelkov tožnika dne 28. 11. 2011 kot tudi glede upravičenosti povrnitve stroškov službenega potovanja v A. v novembru 2011. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je napačno presodilo izvedene dokaze. Toženec je večkrat pojasnil, da ne ve, kako so se enaki izdelki, kot jih je dvignil, pojavili na računu, ki naj bi ga izdalo podjetje B. d.o.o., da vedno obstaja verjetnost, da distributer, njegovo osebje ali končni kupci manipulirajo z reklamnimi proizvodi in jih prodajo najprej po nižjih cenah in da ne more biti gotovo, da je pri tem šlo za iste izdelke, saj je njihova sledljivost problematična. Sodišče bi tem okoliščinam moralo pokloniti večjo težo. Da sledljivost izdelkov ni popolnoma zanesljiva, izhaja tudi iz izjave C.C., D.D., E.E. in F.F.. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo izjavi G.G. in ne tožencu, saj tudi iz izjav H.H. in I.I. izhaja, da izjava G.G. ne more biti verodostojna, saj sta oba izpostavila, da je prevarant. Do tega se sodišče ni opredelilo. Toženec je pojasnil, da izdelkov široke potrošnje ni nikoli fakturiral družbi J. d.o.o. preko družbe B. d.o.o. in da ne ve, zakaj je ta takšno izjavo podal. Dodatno poudarja, da je G.G. večkrat ustno razlagal, da se različni proizvodi tožeče stranke pojavljajo na sivem trgu v tujini in da tudi sam včasih uporablja ta kanal za prodajo in nabavo. Navaja, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je toženec sporno blago podaril oziroma ga po nižji ceni prodal družbi B. d.o.o. z namenom pridobitve sebi ali tej družbi oziroma komu drugemu protipravno korist. Tožeča stranka je na njegovo udeležbo in krivdo lahko le sklepala na podlagi določenih dogodkov, kar pa ne zadostuje. Sodišče je navajalo in ponavljalo domneve tožeče stranke brez dodatnih prepričljivih dokazov in pri tem navedlo zgolj, da imajo večjo težo številne okoliščine, ki jih izpostavlja tožeča stranka. Sodišče ne upošteva, da gre pri tem za golo sklepanje in ne dokazane okoliščine, pri tem pa bi dvom moral iti v korist toženca. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da naj bi toženec dvignil sporne izdelke dne 28. 11. 2011, in tudi ne kdo je te izdelke dejansko dvignil. Bistveno je, da toženec ni kršil konkurenčne prepovedi, Kodeksa K. z dne 20. 1. 2005, Pravilnika o lastni uporabi iz 2010 in 2011, in ne Delovnega navodila z dne 10. 5. 2010. Tudi priče, ki so sodelovale pri izdaji in odpremi blaga dne 28. 11. 2011, so izpovedale, da prevzem spornega blaga ni izstopal in da z dokumentacijo ni bilo nič narobe. V konkretnem primeru tožeča stranka ni uspela izkazati protipravnega ravnanja toženca niti ni natančno specificirala domnevno nastale škode, ne dokazala vzročne zveze in krivde. Prav tako toženec na službenih poteh ni organiziral ali podpiral L. seminarja, česar le z izjavo G.G. ni moč dokazati, drugi dokazi za to pa ne obstajajo. Navedena izjava ne opredeljuje, katere posle naj bi sklepal toženec v času, ko je bil na službenem potovanju niti ne opredeljuje, kakšna in kolikšna škoda naj bi s tem nastala tožeči stranki. Izjava ni verodostojna, saj jo izpodbijata izjavi H.H. in I.I. ter izjavi toženca in njegove žene. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da zaradi domnevne toženčeve podpore seminarja za znamko L. seminar M. ni bil izveden. To iz izjave G.G., niti iz kakšnih drugih dokazov, ne izhaja. Toženec je dne 12. 9. 2013 izpovedal, da je bil seminar izveden, do tega pa se sodišče ni opredelilo niti ni tožeča stranka ponudila kakšnih drugih dokazov, ki bi dokazovali neizvedbo omenjenega seminarja. V zvezi z dokazovanjem predpostavk odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ opozarja na odločitev VDSS, opr. št. Pdp 394/2012 z dne 16. 5. 2012, iz katere izhaja, da mora delodajalec dokazati vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, tudi krivdo delavca. Toženec se torej v konkretnem primeru ni bil dolžan razbremeniti krivde, saj je bilo dokazno breme na tožeči stranki. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe navajalo, da se toženec ni uspel razbremeniti, pri čemer se tega niti ni bil dolžan. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo tudi določbe 7. člena, 212. člena in 215. člena ZPP, ki se nanašajo na dokazno breme, saj je bilo breme za dokazovanje protipravnosti toženčevega ravnanja, nastanka škode in vzročne zveze na tožeči stranki, česar tožeča stranka ni uspela prepričljivo izkazati, vendar je sodišče kljub temu na dejstva sklepalo rekoč, da se toženec ni uspel razbremeniti. Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka, ker v sodbi obstajajo nasprotja o odločilnih dejstvih, saj se sodišče najprej sklicuje na to, da se toženec ni uspel razbremeniti odgovornosti (kar kaže na to, da je dokazno breme glede krivde na tožencu), česar se toženec tudi ni bil dolžan, v nadaljevanju pa se opredeljuje do krivde rekoč, da gre za dejanje, ki ga že po naravi stvari ni mogoče storiti iz malomarnosti, pri čemer torej priznava obveznost tožeče stranke, da je ona tista, ki bi morala dokazati krivdo. Protispisen je zaključek sodišča v točki 11 obrazložitve, da seminar M. v letu 2011 ni bil izveden zaradi toženčeve podpore seminarju L., kar ne drži niti ne izhaja iz izjave G.G., na katero se sklicuje sodišče. 5. V odgovoru na pritožbo toženca tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba sodišča prve stopnje skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo in obrazložilo, zakaj je presodilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca. Ugotovilo je tudi, da se toženec ni uspel razbremeniti odgovornosti za nastalo škodo tožeči stranki. Navedeno pa si med seboj ni v nasprotju in zato očitana kršitev ni podana.

9. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba zatrjuje s protispisnim zaključkom sodišča prve stopnje, da seminar M. v letu 2011 ni bil izveden zaradi toženčeve podpore seminarju L., ker naj to ne bi izhajalo iz izjave G.G.. Ta kršitev je podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedeno pomeni, da je omenjena kršitev - protispisnost podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisniku o izpovedbah v postopku ter samimi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov tolmači drugače kot stranka oziroma jim pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pisno izjavo G.G. z dne 19. 3. 2013 pravilno dokazno ocenilo, saj iz njegove izjave, tudi po oceni pritožbenega sodišča, izhaja, da je toženec podpiral seminar za blagovno znamko L., ki je potekal od 5. do 8. 11. 2010 v A. in da seminar M. v letu 2010 ni bil izveden.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva. Dokazno breme, da je podana odškodninska odgovornost toženca za nastalo škodo tožeči stranki, je bilo torej na strani tožeče stranke, kar je tožeča stranka v postopku tudi uspela dokazati. Uspeh dokazovanja tožeče stranke, ki je torej nosila materialno breme, pa je prevalil procesno dokazno breme na nasprotno stranko, na toženca, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza. To pa tožencu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni uspelo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe o kršitvi določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na procesno dokazno breme, to je določb 7., 212. in 215. člena ZPP.

11. V tem sporu je sporna še odškodninska odgovornost toženca za škodo v višini 13.664,30 EUR, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi kršitve konkurenčne prepovedi toženca. Prvi odstavek 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) prepoveduje delavcu, da bi med trajanjem delovnega razmerja smel brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati dela ali sklepati posle, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Kršitev konkurenčne prepovedi pa je sankcionirana v drugem odstavku 37. člena ZDR tako, da je zakon izrecno določil odškodninsko odgovornost delavca. Podobno določbo vsebuje 14. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

12. Po splošnih pravilih civilnega prava - osnovno pravilo je vsebovano v prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) - mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska odgovornost je podana, če so kumulativno podani naslednji elementi odškodninskega delikta: protipravno (nedopustno) ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter odgovornost. Če kateri od teh elementov ni podan, ni podlage za odškodninsko odgovornost toženca za škodo, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka.

13. Tožeča stranka je tožencu očitala, da je kršil konkurenčno prepoved s tem, ko je v v obdobju od novembra 2010 do aprila 2011 iz njenega skladišča odtujil izdelke, ki niso sodili v njegovo področje (pokrival je področje profesionalne prodaje frizerskim salonom) in nerazumno veliko količino izdelkov s svojega prodajnega področja. Ti izdelki naj bi se s tožnikovo pomočjo preko konkurenčnega podjetja B., d.o.o., v znesku 11.056,98 EUR fakturirali oziroma prodali družbi J., d.o.o., v BIH. Škodo v višini 2.604,72 EUR, ki jo tožeča stranka vtožuje od toženca, pa naj bi toženec povzročil s tem, ko je na službenih poteh sodeloval s konkurenčnimi družbami in z njimi sklepal posle v svojem imenu.

14. Sodišče prve stopnje je po ponovno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je podana odškodninska odgovornost toženca za škodo nastalo tožeči stranki in je tožbenemu zahtevku v preostalem spornem delu ugodilo. Ugotovilo je, da je bil toženec tisti, ki je sporno blago preskrbel konkurenčni družbi D. d.o.o. z namenom pridobitve sebi ali tej družbi oziroma komu drugemu protipravno premoženjsko korist. Prav tako je od tožeče stranke neupravičeno zahteval povračilo stroškov, nastalih na službenem potovanju do 5. do 8. 11. 2010, v A., v višini 2.604,72 EUR, saj do teh ni bil upravičen. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

15. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil ravno toženec tisti, ki je vplival na to, da so bili aprila 2011 na prodajnih policah v BIH najdeni izdelki, ki jih tožeča stranka v BIH ni prodala preko svojega uradnega distributerja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedim prič tožeče stranke F.F., C.C. in E.E., ki so skladno izpovedovale o tem, kako so ugotovili, da je bil ravno toženec tisti, ki je uredil, da so sporni izdelki prišli do konkurenčnega podjetja B. d.o.o.. Priče so skladno izpovedale, da so po ugotovitvah, da se na trgu BIH nahajajo njihovi izdelki, primerjali kupljene vzorce po njihovih številkah, pregledali interne evidence in naloge za promocijske izdelke, ki so bili izdani tožencu. Ob tem so ugotovili, da je bilo s strani toženca za lastno uporabo dvignjenih več tovrstnih izdelkov in so zato tudi sklepali, da so z njegove strani prišli na police v BIH. Izkazalo se je, da so bili ti izdelki prodani v drogerijo s strani podjetja J. d.o.o., ki je bil njihov uradni partner za izdelke s področja profesionalne prodaje, za katerega je bil zadolžen toženec. Šlo je za najbolj prodajane izdelke široke potrošnje, ki pa niso sodili v toženčevo področje. Ko so s strani podjetja J. d.o.o. dobili fakturo z dne 26. 1. 2011, iz katere je izhajalo, da je to podjetje sporne izdelke uvozilo od družbe B. d.o.o., kateri tožeča stranka ni nikoli prodajala izdelkov, so sklepali na toženca. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da se količina in vrsta izdelkov iz računa št. ... z dne 26. 1. 2011 ujema s količino in vrsto izdelkov, ki jih je prevzel toženec po spornih dobavnicah z dne 26. 1. 2011 in datumom odpreme z dne 27. in 28. 1. 2011. Pri tem pa je bistvena ugotovitev, da izdelki na omenjenem računu z dne 26. 1. 2011, ki je bil s strani družbe B. d.o.o. izdan podjetju J. d.o.o., družbi B. d.o.o. niso bili prodani s strani tožeče stranke, ki tudi sicer ni bila kupec tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni upoštevalo tudi izjavo direktorja J. d.o.o., G.G. z dne 19. 3. 2013, iz katere izhaja, da mu je toženec povedal, da zaradi pogodbe med tožečo stranko in takratnim uvoznikom ne more fakturirati izdelkov tožeče stranke, ki so namenjeni široki potrošnji in da se bodo ti izdelki fakturirali preko družbe B. d.o.o.. S pritožbenimi navedbami, da iz izjav H.H. in I.I. izhaja, da je G.G. prevarant, toženec verodostojnosti izjav ne uspe izpodbiti. Niti je ne uspe izpodbiti z navedbami, da sam takšno izjavo zavrača in da ne ve, zakaj je G.G. takšno izjavo podal. 16. Upoštevaje ugotovitev, da je količina in vrsta izdelkov po računu z dne 26. 1. 2011 enaka količini in vrsti izdelkov, ki so bili podpisani s strani toženca po dobavnicah, prevzela in odpeljala pa jih je tretja oseba, in izjave direktorja J. d.o.o., z dne 19. 3. 2013, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je bil ravno toženec tisti, ki je sporno blago preskrbel B. d.o.o. z namenom pridobitve sebi ali tej družbi oziroma komu drugemu protipravno premoženjsko korist. 17. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčeve ugovore, ki jih ponovno izpostavlja v pritožbi, da je bila dokumentacija v zvezi z izdelki, ki so bili tega dne dvignjeni iz skladišča formalno urejena in da je pri tem ravnal v skladu z internimi akti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da ni bistveno, ali je toženec ravnal v skladu z internimi akti, saj tudi v primeru, da so sporne dobavnice vsebovale vse ustrezne podpise, tako s strani toženca kot tudi s strani člana uprave, toženca to ne razbremeni odgovornosti za nastanek vtoževane škode v zvezi s spornimi izdelki, ki so bili predmet te dokumentacije. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu, saj se toženec ob ugotovljeni odgovornosti za nastalo škodo, še vedno lahko razbremeni odgovornosti v skladu z določbo 131. člena OZ, kar pa mu, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni uspelo.

18. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca in jih ustrezno obrazložilo. Protipravno ravnanje toženca se kaže v kršitvi konkurenčne prepovedi, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo tožeča stranka utemeljeno vtožuje v višini vrednosti spornih izdelkov. Pravilno je ugotovljena tudi toženčeva krivda v obliki naklepa, saj se je toženec nedvomno zavedal in zasledoval svojo lastno korist v obliki sklepanja poslov za svoj račun oziroma za podjetje, konkurenčno tožeči stranki, v njeno škodo. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki utemeljeno priznalo odškodnino v višini 11.056,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2011 dalje do plačila.

19. Pravilne so ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z odškodninsko odgovornostjo toženca za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi toženčeve nedopustne priglasitve stroškov v zvezi s službenim potovanjem ... v A.. Toženec je v poročilu o službenem potovanju z dne 9. 11. 2010 navedel, da naj bi bilo službeno potovanje od ... v A. namenjeno predstavitvi izdelkov M. in je zato na podlagi navedenega od tožene stranke zahteval povračilo vseh stroškov v višini 2.604,72 EUR. Te stroške mu je tožena stranka dne 30. 11. 2010 tudi izplačala. Sodišče prve stopnje je na podlagi pisne izjave direktorja J. d.o.o. G.G. pravilno ugotovilo, da toženec na službenem potovanju ni predstavljal izdelkov M., ampak izdelke L. konkurenčne družbe B. d.o.o., in zato ni bil upravičen do povrnitve stroškov na tem potovanju. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da navedeno iz pisne izjave G.G. ne izhaja. Kot je bilo že pojasnjeno, toženec s pritožbenimi navedbami, da iz izjav H.H. in I.I. izhaja, da je G.G. prevarant, verodostojnosti izjav ne uspe izpodbiti.

20. Tožeča stranka zato utemeljeno zahteva povračilo že plačanih stroškov, saj toženec do teh ni bil upravičen, izkazane pa so vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Protipravno naklepno ravnanje toženca se kaže v nedopustni priglasitvi stroškov, ki mu v zvezi z delom delodajalca niti niso nastali, ta pa je v vzročni zvezi s škodo, ki je zaradi neutemeljenega izplačila nastala tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki utemeljeno priznalo odškodnino v višini 2.604,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2010 dalje do plačila.

21. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne, ker presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

22. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odgovor tožeče stranke na pritožbo toženca ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.