Jedro

Stečaj pomeni generalno izvršbo nad dolžnikovim premoženjem, v kateri se terjatve dolžnikovih upnikov, ki so v enakem položaju do dolžnika, poplačajo sorazmerno. Čeprav ZFPPIPP nima določb o zadržanju izplačila terjatev upnikom, pa to ne pomeni, da se ta institut izvršilnega prava v zvezi s poplačilom upnikov v stečajnem postopku ne bi smel v nobenem primeru uporabiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da se tudi v zvezi s plačilom upnikov v stečajnem postopku lahko pojavijo okoliščine, ki nakazujejo, da bo morebiti odpadla podlaga za plačilo terjatve upnika. V takem primeru pa plačilo terjatve upnika nima smisla, dokler to vprašanje ni rešeno. Plačilo upnikove terjatve v izvršbi in plačilo upnikove terjatve v stečaju sta si, kar zadeva navedeni dejanski stan, v bistvenih lastnostih vrednostno istovetna. Nobenega razloga ni, da bi v izvršbi dolžnik lahko dosegel odlog plačila, v stečaju pa ne, če so podane podobne oziroma vrednostno enake okoliščine, ki kažejo na možnost, da bo podlaga lahko odpadla. Upoštevaje sklepanje od podobnega na podobno, je sodišče prve stopnje pravila o odlogu izvršbe na predlog dolžnika iz ZIZ pravilno uporabilo za primer, ki v ZFPPIPP ni urejen. Če so izpolnjene predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odlog izvršbe na predlog dolžnika, se zato tudi v stečajnem postopku poplačilo terjatve upnika lahko odloži.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v drugem stavku izreka razveljavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep v nerazveljavljenem delu potrdi (prvi stavek izreka).

III. Upnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (procesno dejanje 890, v nadaljevanju: p. d.) izplačilo sredstev za poplačilo terjatev upnika M. d. o. o. v višini 1.995.826,60 EUR po sklepih o razdelitvi posebnih razdelitvenih mas z dne 24. 4. 2018 in 25. 4. 2018 (p. d. 766 - 784 in 786 - 788) odložilo do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede pravdnega postopka Pg 1/2018, ki ga vodi Okrožno sodišče v Novi Gorici. Sklenilo je še, da če bo Vrhovno sodišče RS zavrnilo predlog stečajnega dolžnika, mora upravitelj upniku izplačati sredstva v roku treh delovnih dni od zapadlosti depozita, ki bi bil sklenjen v času do odločitve Vrhovnega sodišča RS.

2. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu upravitelja (p. d. 885) za odlog izplačila sredstev upniku po pravnomočnih sklepih o razdelitvi posebnih razdelitvenih mas, po katerih bi moral upravitelj upniku 30. 11. 2018 izplačati sredstva v višini 1.995.826,60 EUR. Presodilo je, da bi v primeru, da bo dolžnik uspel s predlogom za dopustitev revizije in v revizijskem postopku zoper odločitev nižjih sodišč (sodba Pg 1/2018 z dne 21. 5. 2018 Okrožnega sodišča v Novi Gorici v zvezi s sodbo II Cpg 176/2018 z dne 8. 11. 2018 Višjega sodišča v Kopru), ostalim upnikom stečajnega dolžnika nastala nepopravljiva škoda. Sklicevalo se je na smiselno uporabo določil 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 1. točki prvega odstavka določa, da lahko sodišče na dolžnikov predlog popolnoma ali delno odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bo s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, med drugim tudi v primeru, če je dolžnik zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da upnik v Republiki Sloveniji nima transakcijskega računa, da je edini družbenik upnika tujec, ki ni iz držav EU, plačilo bi bilo treba izvesti na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca. Ocenilo je, da ravnanje upnika kaže, da ne bo vrnil izplačanih sredstev, če bi jih moral, kar bi za ostale dolžnikove upnike pomenilo nastanek nenadomestljive škode. Upniku pa zaradi odloga poplačila ne bo nastala škoda, saj so sredstva rezervirana za upnika ter mu bodo v primeru zanj ugodne odločitve izplačana.

3. Zoper sklep se je pritožil ločitveni upnik (p. d. 891). V pritožbi je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) ter kršitve ustavnih pravic do pravne države iz 2. člena Ustave RS, pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in kršitve vezanosti na zakon iz 125. člena Ustave RS. Pritožbenemu sodišču je predlagal, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da predlog upravitelja zavrže ali zavrne, dolžniku oziroma upravitelju naloži povračilo stroškov upnika, ki jih je upravitelj povzročil po svoji krivdi.

V pritožbi je navedel, da sta njegova terjatev v znesku 4.544.416,25 EUR in ločitvena pravica pravnomočno priznani. Zadržanje plačila v obravnavanem primeru zato pomeni prekršek po predzadnji alineji 489. člena ZFPPIPP. Stečajno sodišče nima pristojnosti in pravice za odločanje o zadržanju izplačila terjatev upnikov. Zmotno je stališče prvostopnega sodišča, da zaradi zakonske praznine lahko smiselno uporabi določila 71. člena ZIZ. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da smiselna uporaba določb citiranega člena ZIZ v stečaju ne pride v poštev (Cst 163/2013 in Cst 321/2015). Obrazložitev sodišča prve stopnje je v tem delu nerazumna.

Tudi sicer pogoji za odlog izvršbe, ki naj bi bili smiselno podani, v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj dejstvo, da je družbenik upnika tuja fizična oseba in da želi nakazilo sredstev izvesti preko fiduciarnega računa pooblaščenca pomeni, da je verjetno oteženo vračilo sredstev. Družbenika, katerega identiteta in prebivališče sta znana, je zelo enostavno izslediti, zato argument neizterljivosti ne drži. Tudi višina zneska ne dokazuje namere upnika, da sredstev ne bo vrnil. Prav tako ne drži, da je pooblaščenec zavaroval svojo terjatev do upnika, ampak jo je izterjal. Pritožnik je največji upnik dolžnika in ima interes, da je stečajna masa čim višja. Upravitelj pa neracionalno porablja denar za vlaganje nesmiselnih pravnih sredstev.

Upniku nista bili vročeni vlogi upravitelja z dne 23. 11. 2018 in 28. 11. 2018, v katerih je upravitelj zatrjeval neobstoj poslovnih prostorov upnika in nameravana nakazila v letu 2016, ki v ničemer ne dokazujejo, da upnik ne bi imel namena vrniti sredstev, zato je podana kršitev pravice upnika do izjave in sklep tudi v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma je nerazumljiv. Neutemeljeno je stališče sodišča prve stopnje, da kasnejše izplačilo tako velikega zneska upniku ne povzroča nobene škode, saj tak manjko sredstev povsem ohromi poslovanje gospodarskega subjekta. Izpodbijani sklep je nerazumljiv, nima razlogov o odločilnih dejstvih, kršena je upnikova pravica do izjave, ker ni imel možnosti, da se opredeli do trditev upravitelja o neobstoju škode iz vloge z dne 28. 11. 2018. Izrek izpodbijanega sklepa je nejasen in nedoločen, saj iz njega ni mogoče ugotoviti, o katerem predlogu naj bi odločalo Vrhovno sodišče RS, niti kakšne so posledice, če upravitelj ne bo vložil predloga ali bo njegov predlog zavržen oziroma če bi bila zavrnjena, zavržena ali nevložena sama revizija. V tem primeru bi bil odlog izplačila trajen oziroma neskončen, saj Vrhovno sodišče ne bi moglo sprejeti sklepa o zavrnitvi predloga upravitelja. Odločitev sodišča prve stopnje je arbitrarna, nerazumna in v nasprotju z 2., 23. in 125. členom Ustave RS.

4. O pritožbi se je izjavil upravitelj (p. d. 898). Sodišču druge stopnje je predlagal, naj pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V postopku zaradi insolventnosti veljata načelo enakega obravnavanja upnikov in zagotavljanja najboljših pogojev za poplačilo upnikov (46. in 47. člen ZFPPIPP). Plačila v breme stečajne mase so urejena v oddelku 5.9 ZFPPIPP. V 2. točki enajstega odstavka 371.člena ZFPPIPP je določeno, da mora upravitelj v osmih dneh po izpolnitvi pogoja iz četrtega odstavka tega člena (v obravnavanem primeru pravnomočnosti sodbe) plačati zneske terjatev, ki se plačajo iz posebne razdelitvene mase. Drži tudi, da je neizpolnitev navedene obveznosti plačila s strani upravitelja določena kot prekršek po predzadnji alineji 3. točke 489. člena ZFPPIPP. Zmotno pa je stališče pritožnika, da je v stečajnem postopku zato odlog plačila upniku absolutno prepovedan.

7. Stečaj pomeni generalno izvršbo nad dolžnikovim premoženjem, v kateri se terjatve dolžnikovih upnikov, ki so v enakem položaju do dolžnika, poplačajo sorazmerno. Čeprav ZFPPIPP nima določb o zadržanju izplačila terjatev upnikom, pa to ne pomeni, da se ta institut izvršilnega prava v zvezi s poplačilom upnikov v stečajnem postopku ne bi smel v nobenem primeru uporabiti. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da se tudi v zvezi s plačilom upnikov v stečajnem postopku lahko pojavijo okoliščine, ki nakazujejo, da bo morebiti odpadla podlaga za plačilo terjatve upnika. V takem primeru pa plačilo terjatve upnika nima smisla, dokler to vprašanje ni rešeno. Plačilo upnikove terjatve v izvršbi in plačilo upnikove terjatve v stečaju sta si kar zadeva navedeni dejanski stan v bistvenih lastnostih vrednostno istovetna. Nobenega razloga ni, da bi v izvršbi dolžnik lahko dosegel odlog plačila, v stečaju pa ne, če so podane podobne oziroma vrednostno enake okoliščine, ki kažejo na možnost, da bo podlaga (v obravnavanem primeru pravnomočna sodba zoper katero je vloženo pravno sredstvo), lahko odpadla. Upoštevaje sklepanje od podobnega na podobno, je sodišče prve stopnje pravila o odlogu izvršbe na predlog dolžnika iz ZIZ pravilno uporabilo za primer, ki v ZFPPIPP ni urejen. Če so izpolnjene predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odlog izvršbe na predlog dolžnika, ki so določene v 71. členu ZIZ, se zato tudi v stečajnem postopku poplačilo terjatve upnika lahko odloži. Pritožnik s sklicevanjem na sklepa Cst 163/2013 z dne 22. 2. 2013 in Cst 321/2015 z dne 11. 8. 2015, v katerih je zavzeto stališče, da ZFPPIPP ne predvideva odložitve poplačila upnikov, zato smiselna uporaba instituta odloga izvršbe v stečajnem postopku ne pride v poštev, ne more uspeti. Tudi če ZFPPIPP odloga izvršbe izrecno ne predvideva, za neposredno neurejeni primer velja ista pravna posledica kot za urejeni pravni primer, če sta si drug z drugim v bistvenem enaka. Zato je za navedeno pravno praznino v ZFPPIPP dopustna uporaba določb ZIZ o odlogu izvršbe.

8. Sodišče lahko na dolžnikov predlog popolnoma ali deloma odloži izvršbo, če dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo in da je ta škoda večja od tiste, ki zaradi odloga lahko nastane upniku, med drugim v primeru, če je zoper odločbo, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, vložil izredno pravno sredstvo (1. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih glede predpostavke nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da je glede na dejstvo, da je družbenik upnika tuja fizična oseba, ki nima stalnega prebivališča v Evropski uniji in dejstvo, da upnik nima transakcijskega računa, niti drugega premoženja v Republiki Sloveniji ter glede na višino zneska plačila, podana verjetnost, da bo oteženo vračilo plačanih sredstev, v primeru dolžnikovega uspeha z izrednim pravnim sredstvom zoper sodbo, ki je podlaga za plačilo upniku. Pri uveljavljanju terjatev v tujini gre za objektivne okoliščine, ki že same po sebi pomenijo oteženo izterjavo in nevarnost (primerjaj s četrtim odstavkom 270. člena ZIZ). Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem upnika, da mu bo zaradi odloga plačila nastala škoda, saj ne bo mogel razpolagati z obravnavanim zneskom, ki jo je upnik kvantificiral v višini zakonskih zamudnih obresti 160.000,00 EUR. Druge škode, ki naj bi mu nastala zaradi zadržanja sredstev pa upnik ni kvantificiral, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal, da bi mu lahko nastala večja škoda od škode, ki bi nastala dolžniku oziroma njegovim drugim upnikom v primeru, če sredstva ne bi bila vrnjena dolžniku. Škoda, ki grozi dolžniku je zato bistveno večja od škode, ki bi nastala upniku.

9. Neutemeljeno je tudi sklicevanje upnika na kršitev pravice do izjave, ker da mu nista bili vročeni dolžnikovi vlogi z dne 23. 11. 2018 in 28. 11. 2018. Upnik se je do predloga upravitelja z dne 23. 11. 2018 (p. d. 885) obsežno opredelil v vlogi z dne 26. 11. 2018 (p. d. 887), na vlogo upravitelja z dne 28. 11. 2018 (p. d. 888) pa je odgovoril z vlogo z dne 29. 11. 2018 (p. d. 889). Upnik je bil z vlogami upravitelja seznanjen in je nanje tudi odgovoril, sodišče prve stopnje pa se je do njegovih konkretnih navedb v zvezi z odločilnimi dejstvi opredelilo v zadostni meri.

10. Pritožba je delno utemeljena kar zadeva drugi stavek izreka sklepa, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo o izplačilu sredstev upniku v roku treh delovnih dni od zapadlosti depozita, ki bi bil sklenjen v času do odločitve Vrhovnega sodišča RS, v primeru, če bo Vrhovno sodišče RS zavrnilo predlog stečajnega dolžnika. Če je izvršba odložena zato, ker je dolžnik ali tretji vložil kakšno pravno sredstvo, traja odlog do konca postopka o pravnem sredstvu. Odložena izvršba se po uradni dolžnosti nadaljuje, ko preteče čas, za katerega je bila odložena (prvi odstavek 74. člena ZIZ in prvi odstavek 75. člena ZIZ). Navedena določila ZIZ je treba v obravnavanem primeru smiselno uporabiti tako, da odlog plačila upniku, ki bi moralo biti izvršeno dne 30. 11. 2018, če ne bi bilo odloženo, traja do konca postopka o pravnem sredstvu. Upravitelj je 27. 12. 2018 stečajnemu sodišču predložil predlog za dopustitev revizije z dne 21. 12. 2018. Ko bo odločeno o navedenem predlogu za dopustitev revizije oziroma morebitni reviziji, ki bi bila dopuščena na podlagi navedenega predloga, bo odpadel razlog za zastoj v postopku, kar bo moral upravitelj oziroma stečajno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v delu, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni jasno o katerem predlogu naj bi odločalo Vrhovno sodišče RS. Iz opisne navedbe v izreku sklepa, da gre za „odločitev Vrhovnega sodišča RS glede pravdnega postopka opr. št. Pg 1/2018, ki se vodi pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici“, je jasno, da gre za predlog stečajnega dolžnika za dopustitev revizije zoper pravnomočno sodbo in morebitno odločitev o vloženi reviziji.

11. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep prvostopnega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

12. Upnik sam nosi pritožbene stroške v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.